Vreme je pač vreme - pregovorno nepredvidljivo in muhasto, zagode ti ga, kadar je to najmanj potrebno...
Tako je bilo tudi ob priložnosti naše letošnje ekskurzije članov društva Simon Janko iz Temnice. Za takšne dogodke si vsi želimo sončka in lepih razgledov, a glej ga zlomka - prav na ta dan jo je vreme močno "zagodlo" in vremenska napoved je bila kar najbolj onehrabrujoča mogoče. To je kar močno razredčilo naše vrste in vsi, ki so le mogli, so se izletu izognili.
A dan je pokazal vsaj nekolko manj neprijazno podobo, kot smo jo pričakovali, nadgradilo pa ga je prijetno vzdušje, ustvarjeno po veliki meri po zaslugi naše simpatične vodičke Suzane, "rasne koprčanke", podkrepljene z vsemi pikantnimi podrobnostmi aktivne "občanke". Suzana nam je pot popestrila s svojimi barvitimi razlagami in komentarji, tako da smo popolnoma pozabili na nekoliko "kislo" vreme ter se prepustili prijetnostim druženja, z vodičko ter seveda medsebojno med udeleženci.
Prvi postanek je bil v slovitih Hrastovljah, kjer poslikave v tamkajšnji cerkvi še danes burijo domišljijo s svojimi tematikami in zgodbami. Le-te nam je podrobno razložila lokalna vodička. Posebno nas je s svojo življenskostjo in še danes prisotno aktualnostjo prevzel prizor mrtvaškega plesa. Ob poti smo si utegnili ogledati še čredo avtohtonih istrskih boškarinov, ki si danes ponovno utirajo pot nazaj na pašnike in v hleve lokalnih vzrejiteljev.
Iz Hrastovelj smo se spustili prav do morja - v Izolo. Tam smo na sprehodu zaokrožili skozi staro mestno jedro, od tržnice mimo cerkve Sv. Mavra ter nato mimo pomembnejših stavb in palač do mestne plaže. Posebno smo bili veseli, ker smo do osrednje izolanske cerkve prišli prav v ternutku, ko so se iz nje vsuli verniki po slavnostnem obredu v čast zaščitnika cerkve in mesta Sv. Mavra, ki prav na 25. november goduje. Tisti malo lačni in nekoliko bolj pogumni so bili deležni tudi dela bogate pogostitve, ki jo ob tem dogodku postrežejo. Po kavi in kratkem postanku pa smo se ponovno zagnali v "hribe", na srečo v varnem zavetju motornih konjev našega avtobusa.
Najprej smo se ustavili ob skrivnostnem Krkavškem kamnu, ki domuje na razglednem grebenu nad Krkavčami. Suzana nam je podrobno predstavila celotno njegovo zgodovino, bralcem, ki se izleta niso udeležili, pa prepuščamo v ugibanje vsebino motivike, ki se v obrisih izrisuje na že nekoliko "oglodanem" menhirju.
Tako je bilo tudi ob priložnosti naše letošnje ekskurzije članov društva Simon Janko iz Temnice. Za takšne dogodke si vsi želimo sončka in lepih razgledov, a glej ga zlomka - prav na ta dan jo je vreme močno "zagodlo" in vremenska napoved je bila kar najbolj onehrabrujoča mogoče. To je kar močno razredčilo naše vrste in vsi, ki so le mogli, so se izletu izognili.
A dan je pokazal vsaj nekolko manj neprijazno podobo, kot smo jo pričakovali, nadgradilo pa ga je prijetno vzdušje, ustvarjeno po veliki meri po zaslugi naše simpatične vodičke Suzane, "rasne koprčanke", podkrepljene z vsemi pikantnimi podrobnostmi aktivne "občanke". Suzana nam je pot popestrila s svojimi barvitimi razlagami in komentarji, tako da smo popolnoma pozabili na nekoliko "kislo" vreme ter se prepustili prijetnostim druženja, z vodičko ter seveda medsebojno med udeleženci.
Prvi postanek je bil v slovitih Hrastovljah, kjer poslikave v tamkajšnji cerkvi še danes burijo domišljijo s svojimi tematikami in zgodbami. Le-te nam je podrobno razložila lokalna vodička. Posebno nas je s svojo življenskostjo in še danes prisotno aktualnostjo prevzel prizor mrtvaškega plesa. Ob poti smo si utegnili ogledati še čredo avtohtonih istrskih boškarinov, ki si danes ponovno utirajo pot nazaj na pašnike in v hleve lokalnih vzrejiteljev.
Iz Hrastovelj smo se spustili prav do morja - v Izolo. Tam smo na sprehodu zaokrožili skozi staro mestno jedro, od tržnice mimo cerkve Sv. Mavra ter nato mimo pomembnejših stavb in palač do mestne plaže. Posebno smo bili veseli, ker smo do osrednje izolanske cerkve prišli prav v ternutku, ko so se iz nje vsuli verniki po slavnostnem obredu v čast zaščitnika cerkve in mesta Sv. Mavra, ki prav na 25. november goduje. Tisti malo lačni in nekoliko bolj pogumni so bili deležni tudi dela bogate pogostitve, ki jo ob tem dogodku postrežejo. Po kavi in kratkem postanku pa smo se ponovno zagnali v "hribe", na srečo v varnem zavetju motornih konjev našega avtobusa.
Najprej smo se ustavili ob skrivnostnem Krkavškem kamnu, ki domuje na razglednem grebenu nad Krkavčami. Suzana nam je podrobno predstavila celotno njegovo zgodovino, bralcem, ki se izleta niso udeležili, pa prepuščamo v ugibanje vsebino motivike, ki se v obrisih izrisuje na že nekoliko "oglodanem" menhirju.
Sledil je eden od vrhuncev dneva - obisk Krkavške (domačini pravijo "Klikočanske") cerkve pod vodstvom mežnarja Pavla, lokalnega posebneža in pavlihe. Le-ta nas je s svojimi dovtipi in zgodbami dodobra nasmejal in nazabaval, tako da smo cerker navkljub megli in rahlemu rosenju zapuščali vedri in razigrani.
Pot nas je nato vodila še do Pomjana ter dalje do Koštabone, zaključili pa smo jo z obiskom vinske fontane v Marezigah. Tudi tukaj smo imeli srečo, da smo prispeli v pravem trenutku, da smo lahko prisostvovali še izvedbi multimedijske instalacije svetlobe in zvoka, ki se je odvila v ravno pravem trenutku, ko so se za kratek čas razprli oblaki in so se odprli razgledi proti morju in Tržaškem zalivu.
Prešerno razigrani in podkrepljeni z žlahtno kapljico iz fontane smo se popeljali proti gosttišču, kjer nas je čakala večerja ter pred zaključkom dneva še na panoramsko vožnjo skozi z milijoni lučk okrašeni Koper.
Kaj naj rečem za povzetek? Le to, da je vsem, ki niso bili z nami, lahko žal!
