Zbira se denar, veliko je bilo vznesenih besed, kaj bo in kako bo … Bo gozd in bodo drevesa. In bo zelenje, tudi ruj, sivka, žajbelj …
A ob vsem tem sem pogrešala eno besedo, to, kar Kras dejansko je: KAR. Kamen. Kamen ga usodno označuje. Najprej skozi tisto, kar je Kras po svoji naravi: kamnita pokrajina, dolga stoletja pusta, gola, morda groba ali kdaj celo kdaj odbijajoča …
Po drugi strani pa je ta isti »kar«, kamen, materija, ki to pokrajino oblikuje v nekaj čisto posebnega, edinstvenega. Oblikuje jame, brezkončno in še do danes vedno znova presenečajoče podzemlje, s kapniki in drugimi domišljijskimi igrami narave. Oblikuje s pomočjo vode, ki se pretaka po podzemnih rekah in se združuje na mnoge ne doumljene načine. In ta ista voda tudi na površju ustvarja iz kamna oblike, ki ponesejo domišljijo v vesolje: živali, rastline, obrazi, ljudje, predmeti .. neštete luknje, kanali, utori, škraplje, žlebiči. Brezkončna igra! Navdušujoča.
In potem v tem ekosistemu nastopi človek, s svojo neustavljivo potrebo po preoblikovanju in prilagajanju svojega življenjskega okolja. Iz kamna rasejo nasipi, ograje, zidovi, utrdbe, hiše … Kamen, ki ga je Človek stoletja umikal ter si ob tem krčil svoj življenjski prostor za vzrejo živali, ureditev polj, njiv, travnikov … Skozi tisočletja je neutrudno ustvarjal in zapustil neprecenljivo dediščino stvaritev iz materiala, ki ga je bilo okrog njega v neizmerljivih količinah. Strukture, ki jih je ustvaril, so oblikovale to čarobno pokrajino v preprogo iz čipk, prepredek suho zidanih zidov in kamnitih hiš, ki so s svojo sijoče belo barvo ustvarjale sozvočje, harmonijo usklajenosti barv in struktur.
In prav ta kamen, ki je tako rekoč VSE Krasa, je sedaj skoraj popolnoma prezrt. Govorijo o gozdu, o presekah, cestah .. a nihče ni z besedo omenil DEDIŠČINE, ki je usodno ranjena!
Zato se mi postavlja vprašanje »Kaj rabi Kras?
Nekdo je napisal »Kras rabi mir«… A ta isti »mir« se prav hitro pozabi, ko nastane potreba po izrabi ovinkastih cest za avtomobilski rally, rohnenje motorjev, vozila, ki z veliko hitrostjo drvijo mimo od gašenja ranjene pokrajine in trgajo njen rob. Hipokrizija? Demenca?? Ubogi zajček, ki se je med prvimi vrnil na požgana pobočja ter ga sedaj namesto srn in lisic redno srečujem med serpentinami ob vzponu na Kras, se je prav gotovo tresel kot trepetlika na vodi ..
Kaj torej potrebuje Kras? Moje prepričanje je, da rabi predvsem ROKE. Tistih tisoče in tisoče rok, ki so skozi zgodovino sestavljale belo kamnito čipko pokrajine. Ta je danes najbolj usodno ranjena in o njenih ranah se na »velikih« prireditvah ne sliši niti besedica. Kdo bo sestavil preštevilne podrte in razrušene zidove, ki jih je najprej najedel zob časa in so jim na koncu zadali usodni »udarec« bagri in drugi mišičasti gradbeni stroji?
Denar je pritekel in še priteka. A kdo bo na Kras priklical ROKE, da se popravi škoda, ki je zadana podobi kulturne krajine?
ČLOVEŠKE ROKE so zdaj KRVAVO potrebne, preden se začnejo med žrmljami gradbenih strojev drobiti še nadaljnji drobci mozaika podobe kulturne krajine Krasa. Morda ne tisoč, ampak vsaj nekaj sto. Kajti kulturno krajino, ki je ob požaru bila prav tako ranjena, ne morejo rešiti nobeni stroji, le te iste človeške ROKE, ki so jo izgrajevale skozi stoletja in tisočletja!
Zato čakam trenutek, ko bodo k obnovi Krasa povabljene ROKE …
