Na praznični ponedeljek v avgustu bi morali imeti izlet skozi pogorišča Goriškega Krasa. Pa se ni prijavil nihče .. Zato je bilo več časa za brskanje po netu in kasneje – nabiranje špargljev, s katerimi so nas obdarovali požgani gozdovi.

Kaj mi je povedalo brskanje po netu? To, kako bi naj tisti, ki niso v tesnem stiku z pogorišči, kot sem jaz, razmišljali. Prebrala sem namreč promocijski članek, ki ga je objavil eden naših najbolj vplivnih spletnih portalov Siol.net, napisala pa za razvoj in promocijo odgovorna razvojna agencija ORA s Krasa. V njem govori o tem, kako zaskrbljujoč je obisk področij, ki jih je prizadel požar. Hm, morda celo nevaren? Ter da bi naj obisk teh področij obiskovalca razočaral … Hudo!

Razočarana in poparjena sem se usedla na kolo in odpravila v ta »strašni gozd«, ki se ga vsi tako bojijo. A tam našla vse kaj drugega, kot kup zaskrbljujočih težav in grenkih razočaranj …

V gozdu, v katerem je požar požgal robido, ruj in drugo podrast, ki zakriva poglede, so prizori, kot piše v zadnjem stavku »spornega« sestavka – prečudoviti! Ker ni več gostih krošenj, ki so ustvarjale senco, so svoj »trenutek« ponovno dobile rastline, ki nam jih ponudi zgodnja pomlad – predvsem šparglji, a tudi drugi mladi poganjki, ki rinejo iz tal povsod.  

Ti so izgled gozda od »sonate zoglenelih dreves« prevesili v »simfonijo mladega brstja«. V gozdovih Goriškega Krasa se je prebudil duh pomladi, ki nas tja žene marca. Pogledi, ki jih ponuja gozd, katerega je od požara sem »oprhalo« nekaj ploh, spreminja podobo krajine.

 Zemlja ni več samo črna, ampak se na plan kaže vse več značilne rdeče–oranžne, z železovimi oksidi napojene kraške zemlje. S slikovitih kraških kamnov, ki jih voda spira v najrazličnejše oblike in podobe, je dež spral črnino in pepel in znova sijejo v svoji značilni belini. V kontrastu s rdeče-rjavo podlago se še toliko bolj poudarijo njihove slikovite in domišljijo budeče  oblike. Domišljija slika oblike in podobe živali, človeških obrazov … ali pa le boža številne slikovite škraplje, žlebičke ter takšne in drugačne razpoke in luknje. Vse je na dlani in pred tabo, na vpogled daleč skozi zoglenela ali samo ogoljena debla dreves.

Iz vse te poezije barv in kontrastov silijo na vseh koncih in krajih na plano sijoče zeleni mladi brsti ..  Ta neustavljiva življenjska sila prebujajoče se narave požene v žile optimizem ter žar! Najbolj so pohiteli brsti (kako čudovita je ta slovenska beseda, ki v svojem zvenu tako lepo zajame prebujajoče se življenje!) slastnih špargljev! Na stotine jih je, rinejo izpod skal in se bohotijo v zelene zavese. Gozd jih, tako kot je to primer pomladi, ne skriva v bodeče, od zime porjavele grme robidovja, ampak jih brezsramno pokaže skozi svojo grmovja očiščeno podobo. Kako neverjetna je obnovitvena sla narave, vajene opustošenja zime – tudi požar ima zanjo isto sporočilnost! Opustošenja, ki zbudi novo, še bujnejšo rast …

Zato je sprehod skozi pogorišča danes navdihujoče doživetje!

A ogolele površine na plan pokažejo še nekaj drugega: v teh krajih so pred dobrimi sto leti divjali najhujši boji tako imenovane »Soške fronte«.  Ogoljena pobočja danes razkrijejo tudi brezštevilne njene ostaline, ki so jih dolga leta zakrivala grmovja in robide. V gozdovih se izrišejo strelski jarki, ki vijugajo med skalovjem in drevesi. Očesu se razkrijejo v živi kamen izklesane kaverne – zakloni, v katerih so se pred točo izstrelkov skrivali vojaki, mnoge med njimi vodijo globoko v osrčje hriba .. To vidimo danes in verjetno ne bomo več nikoli, če ne bomo DANES naredili nekaj, da se vse te neverjetne stvaritve, ki jih danes več nihče ni sposoben ustvariti, ohranili.

A »mine«, ki jih je vročina ognja aktivirala in so povzročale toliko težav požrtvovalnim gasilcem? Najprej – to niso mine, ampak le granate. Le-te so v rojih padale po nesrečnih vojakih pred vsako ofenzivo, med njimi pa le nekoliko bolj poredko. Zato ni čudno, da jih je veliko ostalo vse do danes, neeksplodiranih ter zakopanih pod površje. Številne so že med I. svetovno vojno eksplodirale in vojake v njihovi bližini ubile ali ranile. Skoraj toliko so jih pobrali okoliški prebivalci, ki so pod italijansko oblastjo po prvi svetovni vojni trpeli bedo in tudi zatiranje. Takrat so vsi otroci pobirali te ostanke ter natančno  razlikovali med različnimi kovinami, mnogi so se ob tem poškodovali. Kar nekaj granat pa je ostalo neeksplodiranih ter zakopanih v tla. Te so med požarom dobile svojo »priložnost« ter delale sive lase gasilcem…

Sedaj, ko pa so se zemljišča pod dežjem ohladila, bodo granate, ki so tukaj še ostale, prav tako mirno počivale pod kupi kamenja in zemlje, kot so do sedaj 100 in več let. Čeznje pa bodo hodili domačini ob delu v gozdu, vozili traktorji, se sprehajali turisti. Tako je 100 let bilo in tako znova bo.

In ni razloga, da ne bi ponovno v te gozdove hodili nabirati šparglje, lobodike, kostanje … Popolnoma brez skrbi! A tudi teran in pršuti so v kleteh domačinov enako slastni, kot so bili pred požarom, ter enako dobro razvajajo brbončice. ..