TAŠČA SE VRAČA zagrela Komendčane

Dramska sekcija pri Društvu upokojencev (DU) Komenda pod vodstvom Alojza Zvera se je dolgo in skrbno pripravljala na predstavitev komedije Tašča se vrača na odrskih deskah Kulturnega doma v Komendi. Njihov trud ni bil zaman, kar je najlepše potrdila polna dvorana »Doma« 18. maja zvečer, ko so zaigrali znani prizor, ki razburi marsikateri zakonski par, postavi stvari na glavo, včasih, kljub dobrim namenom obeh »strani«, prinese več hudega kot dobrega. Vedeti je namreč treba, da je tašča pač tašča, se ne bo dala kar tako utišati, ne bo zdržala, da ne bi kaj rekla, ko ima vsepovsod oči »na preži«, še celo v zakonsko posteljo sina ali hčerke pokuka ali prisluškuje skozi stene, posebej če so te iz slušno prepustnih materialov (dosti šal je na ta račun). Včasih upravičeno, dostikrat pa, ker se čuti »moralno dolžno« narediti red v hiši, ki ga razume po svoje, drugi, mlajši stanovalci v hiši, spet po svoje. Zato je resnično preplah in z njim tudi strah v hiši, ko pride do napovedi: Tašča se vrača. Kako je takrat, je dobro pokazala komedija, odigrana na deskah komendskega Talijinega hrama.

Del tega dogajanja izražajo tudi dramatično posnete fotografije predsednika DU Komenda Saša Lenarčiča, ki se je z nekdanjo predsednico Marijo Pirnat (tudi ona se je izkazala kot fotografinja) udeležil prestave; tudi podpredsednik DU Komenda Ivan Hlade ni zdržal doma, kot še marsikdo ne. Dober obet, da se znamo Slovenci (Komendčani) še zdravo zabavati, nasmejati in tudi česa naučiti iz igre, kajti ta se lahko hitro spremeni v resničnost, umišljena tašča v zares strah prinašajočo in zbujajočo stanovalko (ni kar tako ljudska modrost, da je najbolje, da živi vsaj sto metrov stran, nikakor pa ne predaleč zaradi nujne pomoči hčerki ali sinu, kadar se kaj zalomi v zakonu ali pa zgolj zaradi potrebe po klepetu, nasvetu); se zaradi tega bliska in kreše v hiši. Včasih celo »nakreše«. Dosti tega so omenjeni večer v komediji »nakresali« komendski kulturniki, kar je dober obet zanje. S komedijo bodo, tako pričakujemo, gostovali tudi drugje, kajti »preventiva je boljša kot zdravljenje«, poduk, kako s taščami, pa dobrodošlo svarilo in opozorilo. Vendar človek ne bi bil revež, če bi bil vedež, teh pa je tako malo. Vsakdo ima svoje meje in merila: tašča, zakonci z dolgim ali daljšim »stažem«, mladoporočenci in mladi. Umetnost je, kako polno živeti in preživeti pod eno streho. Posebej če gre za tri ali štiri rodove. Nekateri to umejo, veliko jih ne. Komedija Tašča se vrača je bila vsem tem in drugim dober napotek. Zato, življenjsko gledano: Naj živi tašča! Romi pa bi rekli: »Špil mora bit'!« Za vse pa velja: Nekako je treba preživeti. Srbi vedo, imajo izkušnjo: Spasi se, ko to može! Kako, nam bo povedal trojni doktor znanosti Christian Gostečnik, ko bo vnovič gostoval v Komendi. Mogoče bi bilo dobro, da bi ga po gledališki izkušnji s taščo čim prej povabili v Medgeneracijsko društvo za kakovostno staranje? Tam bi gotovo naletel na veliko prikimivajočih glav.