V Hotedršici v neposredni bližini hiše št. 40 (Pr Brus) stoji lepo sklenjena skupina nekdanjega vaškega napajališča, ki ga v tako popolni obliki pri nas le še redko lahko vidimo: podolgovato betonsko korito ter zraven njega litoželezen pitnik, t. i. mož [1] (v. 89 cm, vključno z delom, ki je bil vkopan v zemljo, 102 cm) z litoželeznim odtočnim pokrovom (38 x 26 cm) v tleh. Oba litoželezna izdelka nosita signaturo podjetja Antonína Kunza iz Hranic na Moravskem. Takih litoželeznih »mož« je bilo včasih v Hotedršici vsaj pet. Zelo pomembni, zlasti za furmane, so bili tisti ob cesti proti Idriji: pri gostilni s prenočišči in hlevi Pr Korčet (sedaj Pr Turk), na današnjem parkirišču pri gasilnem domu (ta je služil tudi za oskrbo gospodinjstev na Logu) in pri Rjavcovi kmetiji, kjer hiše ni več, za orientacijo pa lahko rečemo, da je stal nasproti današnje Habjanove kmetije ob hudourniku Močilka. V Gričih sta bila dva, in sicer ob poti pri Revnovi hiši in Pr Zogarju. Ohranil se je le Brusov, ki pa je bil verjetno vsaj za malenkost premaknjen (vir: Franc Rupnik) [2]

Antonín (Anton) Kunz se je rodil leta 1859 v Plzńu, 1883 se je preselil v Hranice, kjer je čez dve leti začel z izdelavo vodnih in vetrnih črpalk, od konca 19. stoletja so v tovarni proizvajali že celotne komunalne vodovodne sisteme. Šlo je za enega najpomembnejših proizvajalcev vodovodnih in črpalnih naprav v monarhiji, oglašali so se kot Grösste/Erste Specialfabrik für Wasserleitungen und Pumpen der Monarchie/ Akciová společnost První moravská továrna na vodovody a pumpy. Z vodovodom so oskrbeli več kot tisoč krajev, izdelke so izvažali po skoraj celotni vzhodni in srednji Evropi, pa tudi v Turčijo, Sirijo in Egipt. Višek razcveta podjetja je bil okoli leta 1908, vendar so sledili trije ponesrečeni projekti, med njimi npr. napeljava vodovoda v kraju Benešov, kar je lastnika leta 1910 pognalo v samomor. Kmalu zatem se je podjetje preoblikovalo in postalo delniška družba. Po nacionalizaciji je iz nje nastala tovarna črpalk Sigma Group a. s.

Osrednji del stebriča je razdeljen – kakor pogosto pri tovrstnih izdelkih različnih proizvajalcev – v dvakrat po štiri polja s po enim rombastim okrasom na sredini vsakega. Sledi prstan s signaturo ANT. KUNZ/ M. WEISSKIRCHEN (na drugi strani na istem mestu je žig/ grb tvrdke in ponovljeno ime A. KUNZ) in izlivko, zaključi pa se s krožnim pokrovom s stožčastim zaključkom s pecljem, ki je odtrgan, manjka tudi ročaj. Pitnik je pobarvan črno, rombi in napisi belo.

Mährisch Weisskirchen je nemško ime za Hranice na Moravskem (Hranice na Moravĕ) v bližini Ostrave, ki je slovela po velikih nahajališčih črnega premoga. Dostopnost do premoga je tudi sicer v 2. polovici 18. in v 19. stoletju spodbudila industrijsko revolucijo, eden njenih glavnih produktov pa je bilo prav lito železo.

Originalna izlivka pitnika (s številko 2182) je v slovenskem okolju prava redkost, saj so bile običajno prav pipe najbolj na udaru, ko so kasneje litoželezne pitnike prilagajali novim razmeram. Na pokrovu je ulita serijska številka 1813, ki pomeni model pitnika. Mag. Zarja Trček v svoji Zgodovini Hotedršice (Maribor 2020, str. 256) številko interpretira kot letnico, torej čas postavitve/nastanka pitnika, kar seveda nikakor ni možno: takrat v Hotedršici še ni bilo vodovoda (na splošno so na slovenskem podeželju pa tudi v širšem srednjeevropskem prostoru z njihovimi izgradnjami pričeli konec 19. in v začetku 20. stoletja), in niti Kunzevo podjetje, ki je bilo tudi cesarski dobavitelj vodovodnih napeljav, še ni obstajalo.

Po besedah Franca Rupnika je vodovod gradila neka avstrijska firma (1909). Najverjetneje je šlo za podjetje Carla Wagenführerja, ki je mdr. v bližini zgradilo tudi logaški (1898) ter vrhniški (1903–1904, kolavdacija 1905, 1906, 1907) in starovrhniški (1904) vodovod.

Litoželezni hotenjski »možje«, za katere lahko skoraj z gotovostjo rečemo, da so bili vsi Kunzevi – saj je bila običajna praksa taka, da so ob napeljavi vodovoda in postavitvi spremljajoče litoželezne javne opreme le-to nabavili pri istem podjetju – so bili z izjemo tu obravnavanega s svojega mesta odstranjeni v šestdesetih letih minulega stoletja.

[1] Hotenjci so jih tako imenovali zaradi pokončne stebraste oblike.

[2] Informacije mi je posredoval njegov vnuk Roman Treven, za kar se mu najlepše zahvaljujem.

Avtorica: Simona Kermavnar