V Pokrajinskem arhivu Nova Gorica hranijo pet risb s svinčnikom in tušem ter en akvarel slavistke, pesnice, prevajalke in publicistke Alojzije (Lojzke) Brus, doma iz Novega Sveta. Gre za dela – arhivu jih je izročil njen nečak dr. Alojz Brus –, ki so nastala med letoma 1923 in 1928 v času njenega bivanja v Ljubljani. V srca mnogih pa se je Brusova zapisala zlasti zaradi svojega izjemnega pedagoškega dela in velikega vpliva, ki ga je imela na svoje učence. Posebno skrb je posvečala revnim dijakom in jim pomagala najti pot do poklica. Bila je med tistimi, ki so po koncu 2. svetovne vojne postavili temelje novogoriške gimnazije.

Rodila se je 5. januarja[1] 1909 v Novem Svetu v revni in številni bajtarski družini. Oče Franc je umrl, ko je imela šest let. Osnovno šolo je sprva obiskovala v Hotedršici, ko pa je po koncu 1. svetovne vojne šola postala italijanska, jo je mama Alojzija (r. Sajovic) poslala v Ljubljano. Sprva jo je še lahko vzdrževala, kmalu pa si je morala Lojzka kruh služiti sama, predvsem z inštrukcijami (kot vzorno učenko so jo priporočili bogati veletrgovski družini Mayer). Po maturi se je 1931 vpisala na slavistiko (njeni učitelji so bili mdr. France Kidrič, Ivan Prijatelj, Fran Ramovš) in 1935. diplomirala. Njena prva služba je bilo suplentsko mesto na ljubljanskih šolah, hkrati je tudi prevajala (iz francoščine roman Rodbina Roquevillardov Henrija Bordeauxa) ter pisala pesmi.

Dejavna je bila tudi v primorskih emigrantskih društvih. Že takoj od začetka je pristopila k Osvobodilni fronti (OF), s predavanji je nastopala v AFŽ (Antifašistična fronta žena).

Po koncu 2. svetove vojne je bila poslana v Gorico, kjer se je posvetila pedagoškemu delu. Bila je med tistimi, ki so postavili temelje šempetrski, kasneje novogoriški gimnaziji. Do jeseni 1950 je bila edina slavistka na višji gimnaziji in se je največ ukvarjala z izvenšolsko dejavnostjo na kulturno-prosvetnem področju. Prva zamisel o Mladinskem kulturno umetniškem društvu (MKUD) sega v šolsko leto1948/49; delo je bilo razdeljeno na dramski in recitacijski odsek, literarni krožek in pevski zbor. Razen slednjega je druge odseke prva leta vodila Brusova. Vse to delovanje je bilo izredno pomembno v takrat komaj nastajajočem mestu, Novi Gorici. Pisala je tudi strokovne članke (H Kosovelovemu slogu: ob njegovi impresionistični liriki) in bila steber podružnice Slavističnega društva v Novi Gorici.

Nanjo ima izredno lepe spomine gospa Tilka Jerič, magistra farmacije, ki je zaznamovala desetletja lekarniške dejavnosti na Logaškem: »Kot slavistka je poučevala v gimnaziji v Šempetru pri Gorici, in ker je bila moja sovaščanka, sva se videvali, ko je prihajala občasno domov v Novi Svet. Ona je bila tudi moja knjižnica med počitnicami. Imela je bogato zbirko knjig, ki mi jih je rada posojala. Jaz pa sem jih »požirala« na paši. Pa mi je predlagala, da bi me vzela k sebi na stanovanje, da bi ji malo pogospodinjila in bi pri njej hodila tudi v šolo. Rečeno – storjeno […]. Gospe Lojzki Brus sem veliko dolžna v svojem življenju. Bila mi je več kot druga mama.«[2]

Ker pa je »nova oblast hotela imeti popoln nadzor nad celotnim procesom izobraževanja« (Gabrič), vsa strokovnost in sposobnost prof. Brusove nista odtehtali dejstva, da je ostala globoko verna oseba. V njeni »personalni mapi«, kakršne so se takrat vodile za vsakega učitelja, je zapisano: »Je prav dober pedagog, podajanje snovi je pravilno in sodobno. Vzgoji posveča pažnjo ter ima tozadevne uspehe. Ni pa njeno šolsko delo dovolj odločno – udarno v političnem pogledu. Izvenšolsko se udejstvuje pri MKUD-u ter je realizirala v letošnjem letu »Matiček se ženi« in pripravlja »Hlapce«. Politično se ne udejstvuje, ker stoji na stališču, da je delo profesorja samo strokovnost v okviru šole. Je religiozna« (Uršič).[3] Septembra 1955 so jo kazensko premestili v Ajdovščino. Oblastnike je sicer rotila, naj je zaradi slabega zdravja ne premeščajo (leto prej je zaradi granuloma izgubila večino zob itd.), na odločbo se je tudi nekajkrat pritožila in v njej mdr. zapisala: »[…] Bila sem torej prva od vseh goriških profesorjev na Primorskem, saj sem se takoj po osvoboditvi javila brez vseh pomislekov za to. Nič se nisem obotavljala zapustiti Ljubljano […].«

Prvi so se za profesorico zavzeli dijaki 7. in 8. razreda novogoriške gimnazije. Na Svet za prosveto in kulturo Okrajnega ljudskega odbora v Novi Gorici so se obrnili s prošnjo: »[…] da umaknete odločbo, s katero je tov. prof. Brus Lojzka premeščena v Ajdovščino […].« Zanjo se je zavzel tudi njen dijak, tedaj že književnik in radijski napovedovalec Saša Vuga. Na Svet je naslovil pismo, v katerem je mdr. zapisal: »Vsi njeni bivši dijaki smo pripravljeni, da na svoje glave sprejmemo njene »grehe«, samo radi bi vedeli zanje! Vsi njeni dijaki, ki nas je naučila visoko spoštovati slovenski jezik, vroče ljubiti domovino, ki nas je vzgajala v poštene in zavedne člane naše nove družbe, ki se je brez prestanka in ne glede na lastne žrtve prizadevala, da je iz nas napravila za življenje spodobne ljudi. Velika večina profesorjev, ki so nas vzgajali v času našega srednješolskega  študija, je pozabljena. Morda se jih spominjamo megleno, zabrisano. Kot svetel lik, jasna podoba pa je ostal v nas spomin na profesorico Brusovo, ostala je v nas hvaležnost do nje […].«

Na odločbo o premestitvi se je oktobra istega leta odzvala tudi skupina študentov, nekdanjih dijakov šempetrske in pozneje novogoriške gimnazije. V protestu so mdr. zapisali: »[…] Letos poteka 10 let, odkar je bila v osvobojeni Gorici ustanovljena slovenska gimnazija. Takrat je bilo na Primorskem veliko pomanjkanje kulturnih in prosvetnih delavcev, na deželo, ali v ʼprovincijoʼ – kakor so temu rekli – nihče ni hotel na službeno mesto. Kar pa je takrat prišlo ljudi, to so bili tisti, ki so vedeli, kaj pomenijo žrtve, in vedeli so tudi, da so te potrebne […]. In eden izmed teh prvih požrtvovalnih kulturnih in prosvetnih delavcev je bila tudi – prof. Brusova. Potem se je začela borba, tista borba, ki smo jo poznali samo v Gorici in Trstu, o kateri bi bilo zaman pisati in govoriti nekomu, ki je sam ni doživel. Borba, ki je terjala več kot samo žrtve. Borba z zavezniško oblastjo in borba za svobodno demokratično slovensko šolo. Borba, v kateri sta si stala z ramo ob rami slovenski profesor in slovenski dijak […]. To je bila druga etapa in prof. Brusova jo je dobro prestala. Potem je prišlo leto 1947, ko smo morali zapustiti Gorico. V septembru smo se zbrali v Šempetru in snovali novo središče, postavili smo si novo gimnazijo. Vsakomur je bilo tedaj jasno, da bo treba trdo delati, da bodo potrebne ponovne žrtve, kajti rasli smo iz nič. To so bila leta 1947–1953. Šempetrska gimnazija je polagoma rasla in se uveljavljala. Kulturno življenje v njenem okviru se je živahno razmahnilo. Za to ima prvenstveno največ zaslug prof. Brusova […]. Ona je znala učiti […]. Prof. Brusova ni znala samo predavati, biti eksaktna v svoji snovi, znala je jasno izluščiti jedro, to, kar je bilo za življenje, v katero nas je usmerjala, najvažnejše […]. In če se imamo danes, ko nekateri izmed nas študij na univerzi že zaključujejo, drugi pa se k temu bližamo, komu zahvaliti, se imamo predvsem njej […]. Letos ob 10-letnici svobodnega šolstva v svobodni Primorski bi morala prof. Brusova doživeti posebno radostne dneve, doživeti pohvalo in priznanje. Pa je dočakala tako žalostno nehvaležnost. Svet za prosveto in kulturo bi moral čutiti dolžnost, da ji na kakršen koli način izreče zahvalo, ne pa da jo tako globoko človeško žali s premestitvijo proti njeni volji. Kajti počaščenega bi se moral počutiti, da ima takega prosvetnega delavca v svoji sredi […].«

A vsi protesti so bili brezuspešni. Brusova je bila premeščena v Ajdovščino (stanovala je na Colu in bila brez lastnega prevoza, Škvarč; lahko si jo predstavljamo, bolehno in ne več mlado na kolesu v mrzlih zimskih mesecih, ko je burja na Ajdovskem neizprosna...) in tam ostala do 1959, za krajše obdobje se je tja vrnila še v šolskem letu 1961/62, ko so jo poslali za nadomeščanje. Od 1960 je bila sicer ponovno na novogoriški gimnaziji. Po besedah Saše Vuge je bila prav premestitev in milo rečeno nesramno ravnanje oblastnikov tudi razlog za njeno prezgodnjo smrt: »Trdno sodim, da so jo prav te gogoljevsko smešne marionete pahnile v hudo bolezen. In potlej v smrt.« Njena velika želja je sicer bila, da bi se vrnila v Novi Svet, kjer si je urejala dom. A njeno telo je klonilo, umrla je za rakom 13. februarja 1965.

Njeni nekdanji dijaki z novogoriške in ajdovske gimnazije so ji na pokopališču v Solkanu leta 2002 dali postaviti nagrobni spomenik, ki ga je izdelal kamnosek Vojko Mužina. V osrednjem delu obeliska iz črnega granita je vklesal napis z nagrobne plošče iz leta 1965: LOJZKI BRUSOVI/ 1909–1965/ NAŠI DUHOVNI MATERI/ NJENI UČENCI, na podstavek pa je bil dodan njen lastni verz NEIZPETA PESEM MOJIH DNI/ SE PRELIVA V VEČNO HARMONIJO. Nagrobnik je po svečani sveti maši blagoslovil koprski pomožni škof dr. Jurij Bizjak, pokroviteljstvo nad njim pa je prevzel ravnatelj novogoriškega srednješolskega centra  Bojan Bratina. Med pridigo v solkanski cerkvi je škof Bizjak mdr. povedal: »Kdor se je z njo srečal, ni ostal praznih rok. Razgledana v svoji stroki, stroga in zahtevna kot učiteljica, blagega in hkrati odločnega značaja, jeklene volje in hkrati nežnega čutenja.« Po maši so se njeni bivši učenci zbrali na pokopališču ob novem spomeniku na njenem grobu, Saša Vuga je imel nagovor in med drugim povedal: »Kdor jo je 1948. ali 1949. obiskal v pretresljivo skromni, vendar aseptično snažni sobici zunaj Šempetra, v Vrtojbi, se gotovo spominja nočne omarice. In fotografije lepega, urejenega fanta. Ta je bil Lojzkina ljubezen. Edina – tudi njega ji je življenje ukradlo. Na kateri strani je padel ob črti, ki jo je čez nas potegnil hudič, ko so se z nami poigravale leve in desne in srednje strani, brez razločka, ko da nas je 200 milijonov? Ne vem. Nisem se upal vprašati. Slutil pa sem, da je tista podoba njena največja bolečina. Nekakšno vidno znamenje njene usode […]«. Na srečanju Radia Ognjišče naslednje leto v Novem Svetu je Tilka Jerič o Alojziji mdr. povedala: »[…] Nevsiljivo in skozi pogovor me je vodila mimo vseh mladostnih težav ter me učila opaziti in videti lepoto življenja, pa najsi je bila to lepa narava, knjiga, slika ali glasba […]. Govorila je kar nekaj svetovnih jezikov, a s svojo neumrljivo ljubeznijo je govorila vse jezike tega sveta. Sama je zapisala: Tudi pogovori med dušami, v popolni tišini, so lahko tako lepi in pa Veliko lepega je na tem svetu. Najlepša pa je harmonija duš, ljubezen, ki se pretaka med njimi, prijateljstvo […].«

Iz zapisanega je razvidno, da je bila Alojzija Brus kljub telesni krhkosti izredno močna in poduhovljena osebnost, ki je na mnogih pustila neizbrisen pečat.

Pri risbah, hranjenih v Pokrajinskem arhivu v Novi Gorici, gre verjetno za šolske risbe (pri raznih njenih znancih in sorodnikih hranjene risbe in slike so se, kot kaže, sčasoma večinoma porazgubile). Motivi so vzeti iz njene neposredne okolice. Najzgodnejša, signirana in datirana, je s konca leta 1923. Razdeljena je v dva dela, upodobljene so štiri knjige v različnih perspektivičnih pogledih. Na desni strani nad in pod okvirjem teče v lepih poznosecesijskih črkah napis 2. LIST 3. RAZR zgoraj in  LJ 15. 12. 1923 spodaj. Na naslednji je upodobljen lesen škaf v dveh pogledih, zgornji naslikan s svinčnikom, spodnji v akvarelu. Motiv je gotovo večkrat videvala doma, saj je bil njen oče sodar. List je datiran 2. 5. 1925. in signiran BRUS, pisava je tiskana in odebeljena. Upodobitvi s svinčnikom Ecce Homo (Trpeči Kristus) in Mater dolorosa (Žalostna Mati božja) nista datirani, sta pa obe signirani desno spodaj Brus Lojzka. Gre za kopiji po dveh vplivnih italijanskih baročnih delih, in sicer Kristus s trnjevo krono (Cristo con corona di spine; Cristo incoronato di spine) Guida Reniju ter Mater dlorosa Carla Dolcija. Podobi sta bili množično reproducirani, v času pred 2. svetovno vojno so take slike pogosto visele v kmečkih hišah v t. i. »bogkovem kotu«, tiskane so bile na mrliških podobicah itd. Kot zadnja je risba stola s svinčnikom, datirana 1928.

Za konec dodajmo, da bi bilo glede na širši pomen in vpliv Alojzije Brus vredno razmisliti o postavitvi obeležja v njen spomin tudi v njenih domačih krajih, torej na Logaškem.

Viri in literatura

SI PANG 882, Brus Alojzija, t. e. 1, 5 risb; Vojko Mužina (ustni vir, 5. 1. 2021); Antonija Škvarč (ustni vir, 6. 1. 2021); Slovenska biografija (https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1003380/

december 2020); Geslo Brus, Alojzija (Lojzka), Primorski slovenski biografski leksikon (PSBL), 3, Gorica 1976, str. 145–146; Aleš Gabrič, Šolstvo na Slovenskem, v: Zbornik za povijest školstva i prosvjete=Zbornik za zgodovino šolstva in prosvete=Zbornik za istoriju školstva i prosvete=Jahrbuch für Schul- und Erziehungswesensgeschichte=Collected papers for the history of schooling and education, Ljubljana–Zagreb 1991, 24, str. 67–92; Ivanka Uršič, Profesorica Alojzija Brus, Goriški letnik  (Brecljev zbornik), 28/ 2001, str. 235–250; Marija Jelen, V zahvalo profesorici Lojzki Brusovi, naši duhovni materi, 1001 – solkanski časopis, 20. 12. 2002, str. 6; Tilka Jerič, Logaška lekarna, Logatec 2002, str. 108–109; Stanislav Nagode, Ob spomeniku ženi za blag spomin, Logaške novice, 10. 4. 2003, str. 28; Tilka Jerič, Moj mali veliki Novi Svet, Logatec 2006, str. 270–285; Blaž Podpečan, Nagrobnik, podoba živih (Zbirka Archaeologia Historica Slovenica, 5), Ljubljana 2006, str. 81–82; Jan Zoltan, Vseživljensko učenje srednješolskih profesorjev slovenščine, v: Književnost v izobraževanju – cilji, vsebine, metode, Ljubljana 2008, str. 407–416; Marija Jasna Kogoj, »Če pšenično zrno umre…«. Ob 50. obletnici smrti prof. Alojzije Brus, Družina, 8. 2. 2015, str. 19.