Fotografija iz družinskega albuma iz leta 1925, ki je nastala ob odprtju gasilskega doma v Hotedršici, je prvi dokument, ki je pritegnil pozornost in pokazal, kako so bila nekatera mlada dekleta v kraju oblečena ob posebnih priložnostih. Na njej je namreč devetnajst deklet in žena iz Hotedršice, katerih podoba je posebna – na neki način uniformna, a v nadrobnostih precej različna. Gre za pripadnostno kostumirana dekleta, ki so s svojimi preoblekami pričevala o slovesnosti dogodka ter izražala in poudarjala nacionalno pripadnost. Z intenzivnim raziskovanjemje bilo odkritih še nekaj drugih fotografij, na katerih so razvidne nekatere tedanje lokalne posebnosti predstavljanja oblačilne dediščine, ki pa je še vedno ni bilo mogoče opredeliti kot unikatno hotenjske.
Še dragocenejše pričevanje o lokalni oblačilni dediščini je prinesla fotografija iz leta 1913, na njej pa je med drugimi v (pre)obleki, sorodni tistim, ki jih imajo dekleta na fotografiji iz leta 1925, tudi Frančiška Plečnik iz Hotedršice, kasneje poročena Benigar in preseljena v Ilirsko Bistrico. Edini ohranjen kos oblačil iz proučevanega obdobja pa je prav njena svilena ruta z resami. Obleka Frančiške Plečnik Benigar se razlikuje od oblek ostalih, pražnje oblečenih žensk na fotografiji in je jasen dokaz, da gre za (pre)obleko oziroma kostum. Na osnovi poznavanja oblačilne dediščine ter primerjalne in analitične metode je dr. Bojan Knific izoblikoval osnove za rekonstruir njene oblačilne podobe in podobe oblačenja deklet, ki jih najdemo na fotografiji iz leta 1925.
Čez krilo je bil prepasan predpasnik, ravno krojen in prišit na pas. Pod pasom je bil vsaj v petih nizih ročno nabran. Predvidoma je bil izdelan iz finega, v platneni vezavi redko tkanega bombažnega blaga (etamina zelo svetle barve), ki ga v spodnjem delu krasijo trije vodoravni, v razmikih pošiti robčki in zaključen rob. Edinstven je pas, katerega tehnične skrivnosti izdelave še niso znane. Pod pasom je pritrjen trak. Njegova vloga je v nadomeščanju sklepanca (kovinskega, čez boke visečega pasu, ki je bil do srede 19. stoletja namenjen obešanju ključev, v okviru »narodnih noš« pa so mu v okras dodajali svilene pentlje). Na njem je privezan v pentljo zavezan zelo tanek in sorazmerno širok svileni trak, v katerega so s svilo vtkani cvetlični motivi. Čez ramena ima Frančiška Plečnik Benigar položeno v trikot preganjeno svileno ovratno ruto z resami. Vogala rute, ki padata čez prsi, nista zataknjena za pas, kot je bilo večinoma v navadi, temveč pod vrvice životka. Ženska je obuta v gladko pletene nogavice bele barve in nizke čevlje, zavezane prek narta. O videzu njenega spodnjega perila, ki ga je nedvomno nosila, lahko le ugibamo – z veliko verjetnostjo je pod krilo poleg drugega oblekla široko krojeno belo bombažno spodnje krilo. V slovenskem prostoru so bile velike razlike tudi pri ženskih pokrivalih. Znane so bile peče, ki so jih ženske različno polagale na glavo in zavezovale, pa tudi številne različice avb. Nedvomno so eno in drugo poznale tudi Hotenjke. Fotografsko gradivo priča, da so bili moški sicer lepo oblečeni, a zaenkrat težko zapišemo, da so bili po čem zelo posebni.
Rekonstrukcija pripadnostnega kostuma, zaznamovanega z lokalnimi posebnostmi, ki jo je izdelala Andreja Stržinar, mojstrica zgodovinskih kostumov, ob pomoči hčerke Klare Peternelj, pa tudi čevlji, ki jih je naredil Primož Štajnar, in peča, ki je prišla izpod rok Sonje Porenta, so dokaz ohranjanja vloge in pomena kulturne dediščine, so prispevek k narodnostni in lokalni zavednosti ter pomemben prispevek k spoznavanju navad, šeg, estetskih vrednosti in načina življenja naših prednikov. Oblačilni videz se je skozi zgodovino stalno spreminjal. Prvo obsežnejše pričevanje o načinu oblačenja na Slovenskem predstavlja delo Janeza Vajkarda Valvasorja, čigar Slava vojvodine Kranjske je pomemben vir za zadnja desetletja 17. stoletja. V Hotedršici najden fotografski material izpričuje podobo oblačenja v povsem drugem obdobju, je lokalno zaznamovan, a pomemben prispevek k spoznavanju posebnosti preteklega oblačenja na Slovenskem.
Z rekonstrukcijo pripadnostnega kostuma, ki ga je nosila Frančiška Plečnik, poročena Benigar, se posredno poklanjamo tudi arhitektu Jožetu Plečniku, čigar 150-letnico rojstva praznujemo letos. Frančiška je bila njegova mala sestrična. Plečnikov oče Andrej se je rodil leta 1835 v Hotedršici in je tudi po odhodu iz kraja ohranil stike s sorodniki. Tudi njegov sin, arhitekt Jože Plečnik, je večkrat prihajal v kraj in naročal pomembne kose pohištva pri tamkajšnjem mizarskem mojstru, bratrancu Ivanu Plečniku. Po načrtih Jožeta Plečnika je urejen tudi prostor okrog cerkve in župnišča. Po mnenju nekaterih naj bi zasnoval celo ureditev širšega prostora. Pogled v preteklost in spoštljiv odnos do nje nam osmišljata sedanjost in nas vodita v prihodnost.
(Anamarija STIBILJ ŠAJN)