Križev pot je ljudska pobožnost v spomin na Jezusovo pot s križem od Pilatove hiše v Jeruzalemu do Kalvarije in tudi upodobitev te poti. Že v starem veku so romarji v Jeruzalemu hodili po Jezusovi poti na Kalvarijo, med križarskimi vojnami in pozneje so to obliko pobožnosti prenesli v Evropo, širili so jo zlasti frančiškani.[1] Sprva z različnim številom postaj, v 17. stoletju se jih je ustalilo štirinajst, za kar ima največ zaslug sv. Leonard Portomavriški (Leonardo da Porto Maurizio; 1676–1751). Postaje frančiškanskega (im. tudi jeruzalemski) križevega pota so: 1. Jezus je obsojen na smrt, 2. Jezus vzame križ na svoje rame, 3. Jezus pade prvič pod križem, 4. Jezus sreča svojo žalostno mater, 5. Simon iz Cirene pomaga Jezusu nositi križ, 6. Veronika poda Jezusu potni prt, 7. Jezus pade drugič pod križem, 8. Jezus tolaži jeruzalemske žene, 9. Jezus pade tretjič pod križem, 10. Jezusa slečejo in mu dajo piti s kisom napojeno gobo, 11. Jezusa pribijejo na križ, 12. Jezus umre na križu, 13. Jezusa snamejo s križa, 14. Jezusa položijo v grob. Kot vidimo, so kar tri postaje posvečene Kristusovi padcem.

V naših cerkvah najpogosteje vidimo t. i. nazarenske križeve pote, narejene po zgledu monumentalnega pasijonskega cikla (velikost posameznega prizora 240 x 185 cm) Josepha von Führicha, ki ga je naslikal v fresko tehniki med letoma 1844 in 1846 v cerkvi sv. Janeza Nepomuka v dunajskem Leopoldstadtu.

V 18. stoletju so številni baročni slikarji na Slovenskem naslikali pasijonski cikel, niso pa ustvarjali po lastni zamisli, saj jih več kaže skupne značilnosti, kar pomeni, da so se zgledovali po istih predlogah. Več jih posnema bolonjsko lesorezno serijo Giuseppeja Fivizanija, vrezano po risbah Domenica Marie Fratta (†1763).[2] Za te križeve pote s štirinajstimi postajami pokončnega pravokotnega formata je v glavnem značilno, da je število upodobljenih oseb omejeno le na najnujnejše. Grafike so morale biti prvič objavljene že pred letom 1730, ko jih je posnel Valentin Metzinger na slikah cikla za ž. c. v Vačah. Bile so tudi navdih za Antona Cebeja pri križevem potu iz ok. 1770 za ž. c. v Ajdovščini, malo kasneje pa tudi za poznobaročno Layerjevo delavnico. Verjetno najslavnejši med njimi, se pravi signirani in datirani Bergantov križev pot za samostansko cerkev v Stični iz leta 1766, pa ne sledi tej predlogi; število protagonistov je na več prizorih zreduciral tudi na le tri osebe.

Konec 18. stoletja je pobožnost križevega pota pod vplivom različnih duhovnih gibanj doživela velike spremembe. Predvsem je govor o janzenizmu, gibanju v Katoliški cerkvi v 17. in 18. stoletju, ki temelji na naukih flamskega škofa in teologa Corneliusa Otta Jansena (1585–1638). Po liturgičnih reformah cesarja Jožefa II. konec 18. stoletja so bili mdr. prepovedani tudi frančiškanski (jeruzalemski) križevi poti in uvedene zgolj svetopisemsko utemeljene postaje, torej janzenistični (jožefinski) križevi poti. Po tem razumevanju je bilo treba iz upodobitev in pobožnosti kot take izločiti vse, kar je temeljilo le na izročilu in ne na Svetem pismu, npr. trikratni Kristusov padec pod križem in Veroniko, ki Kristusu ponudi potni prt, začetek pa je po novi razporeditvi postaj v vrtu Getsemani, kjer je Jezus potil krvavi pot.[3]  

Tako so postaje janzenističnega križevega pota sledeče: 1. Jezus Kristus poti krvavi pot na Oljski gori, 2. Judov izdajalski poljub, 3. Jezus pred velikim duhovnikom in Petrova zatajitev, 4. Jezus pred Pilatom, ki predstavi ljudstvu Jezusa in Barabo, da izberejo, koga osvoboditi, 5. Jezusa bičajo, 6. Kristusovo kronanje in zasramovanje pred Pilatom, 7. Kristus je pred Pilatom obsojen na smrt na križu, 8. Jezus nesi križ, 9. Simon iz Cirene nesi Kristusov križ in jokajoče jeruzalemske žene 10. Kristusa pribijejo na križ, 11. Jezus na križu med dvema hudodelcema; njegove zadnje besede, 12. Jezusova smrt 13. Jezusa snamejo s križa, 14. Jezusa položijo v grob.[4] Vidimo, da je z razliko od frančiškanskih križevih potov na janzenističnem večji poudarek na dogodkih, ki so se zgodili pred Pilatovo obsodbo Jezusa Kristusa, zadnje štiri postaje pa se vsebinsko ujemajo.

Ko so v zadnjih letih 18. stoletja prenavljali ž. c. sv. Martina na Igu pri Ljubljani, so jo pod janzenistično usmerjenim župnikom in dekanom Janezom Pavlom Strojem (Stroy) oskrbeli tudi z novimi postajami križevega pota.[5] V začetku leta 1796 je Stroj na nadškofijski ordinariat v Ljubljani – takrat je bil na čelu ljubljanske metropolije nadškof Mihael Leopold Jožef Andrej Brigido – naslovil pobudo za spremembo postaj križevega pota in zapisal: »Med ljudmi, ki spadajo v župnijo Ig, se je našlo nekaj dobrotnikov, ki so pripravljeni za obnovo postaj križevega pota v tukajšnji cerkvi zbrati prostovoljne prispevke […], če bi od obstoječih podob nekatere odstranili in namesto njih postavili druge podobe Odrešenikovega trpljenja, kakor na primer potenje krvi, bičanje, kronanje in druge podobne, ki bi bile bolj primerne za večji poduk in tolažbo vernikov.«[6]

Ižanci so izkušnje z janzenistično usmerjenimi duhovniki sicer imeli že pred Strojem, in sicer je bil Jožef Gollmayer, ki je župnijo in dekanijo vodil od 1781 do 1786, celo izrazit janzenist. Janzenistično usmerjen pa je bil tudi njegov predhodnik, nekdanji ižanski kaplan, nabožni pisatelj in ravnatelj ljubljanskega bogoslovja Anton Klementini (Clementini; 1744–1826; v župniji deloval od 1777 do 1781), ki je pripravil tudi pisni izdelek po novi razporeditvi postaj z začetkom v vrtu Getsemani: knjižico Sveti krishovi pot, to jé, premishluvanje terplenja Jesusa Kristusa, issvętiga Pisma napravlenu, inu vun danu s perpushenjam Duhovne inu deshelske Gosposke, opremljeno z bakrorezi Avgustina Zengerja, vrezanih po izvirnikih poznobaročnega slikarja Andreja Janeza Herrleina. Izšla je leta 1806 v Ljubljani,[7] prizori v njej so upodobljeni v ležečem pravokotnem formatu.

Formalni opis takih križevih potov je dobro podal teolog, konservator in prvi slovenski umetnostni zgodovinar Avguštin Stegenšek (1875–1920) v Zgodovini pobožnosti sv. križevega pota (1912), in sicer da se dogodki v teh upodobitvah na široko pripovedujejo, navadno nastopa v ospredju po deset do dvajset oseb, v ozadju pa stoji še gosta množica ljudi; tu pa tam se najde tudi kak izrazit obraz, večinoma pa posamezne osebe niso dovolj preštudirane in manjka umetniške kompozicije.[8] In dodal: »Jožefinski [torej janzenističen; op. S. K.] križev pot ni obnovitev starega »pota trpljenja«, ampak je preosnova frančiškanskega križevega pota, a brez tradicije in brez stalnosti, pri vsakem pisatelju skoraj drugačen. Misel, Kristusovo trpljenje edino na podlagi sv. pisma premišljevati, ni slaba, pri Klementiniju n. pr. celo prav lepo izvedena, a križev pot to ni, ni pot iz Pilatove hiše na Kalvarijo, ni z odpustki obdarovana, ni katoliška, t. j. vesoljna pobožnost, ampak omejena edino na avstrijske dedne dežele, sad tamošnjega birokratizma. […] Duhovniki jožefinske dobe pa imajo zaslugo, da so ohranili med verniki ljubezen do premišljevanja Gospodovega trpljenja in s tem ugodna tla, na katerih se je ta pobožnost v obnovljeni frančiškanski obliki po letu 1830 silno nagla razširila.«[9]

V pričujočem prispevku je pozornost posvečena križevemu potu, ki ga hrani Notranjski muzej Postojna[10] ter križevima potoma v Mariji posvečeni romarski cerkvi na Planinski gori (župnija Planina pri Rakeku) in v p. c. sv. Jedrti v Čabračah pri Leskovici pod Blegošem (župnija Trata–Gorenja vas).

Cikel križevega pota je muzeju v Postojni 9. aprila 1948 podaril takratni ilirskobistriški dekan Karel Jamnik (vseh 14 postajnih slik), čez nekaj dni, 13. aprila, je prejel potrdilo o prejemu in zahvalo direktorja Lea Vilharja, v kateri je Jamnika tudi pozval: »Prosimo, ako v bodoče dobite še kakšen predmet, ki bi služil temu kulturnemu zavodu, da nam sporočite«.[11] Vilhar je bil eden od ustanoviteljev današnjega Notranjskega muzeja Postojna in potem njegov dolgoletni ravnatelj. Poziv je potrebno razumeti v časovnem kontekstu – gre namreč za čas neposredno po koncu 2. svetovne vojne (postojnski muzej je zaživel 1947), ko je veliko naše kulturne dediščine izgubilo svoj dom. Ta križev pot je bil sprva v p. c. sv. Roka v Mali Bukovici v župniji Ilirska Bistrica. Po zapisu v akcesijski knjigi muzeja so bili decembra 2011 ob inventuri fonda od 14 najdeni le »4 komadi«. Poleg provenience zapis sporoča tudi, da so bile slike leta 1878 restavrirane.[12] Je pa bila sedanja cerkev v Mali Bukovici sezidana leta 1875,[13] in sicer na mestu starejše, ki je  bila »manjša in slabša in so jo zato podrli«.[14] Pri obisku muzeja maja letos sem lahko videla enajst postaj: 1., 2., 3., 5., 6., 8., 9., 10., 11., 12. in 13. Slike je med letoma 1992 in 1995 obnavljala Jelka Perko in v seznamu računov je še videti, da je bila zadnja, torej danes manjkajoča 14. postaja, restavrirana leta 1995.[15] Muzej hrani ta križev pot kot delo neznanega avtorja.

Praktično enak, a z vsemi postajami ohranjen križev pot je v p. c. sv. Jedrti v Čabračah na Gorenjskem, tudi mere posamezne slike so skoraj identične z muzejskim ciklom, sploh če upoštevamo dejstvo, da je bil gorenjski nekoliko obrezan: posamezna postajna slika v Notranjskem muzeju meri 75 x 57,5 cm, v Čabračah pa 74 x 54 cm.[16] Cikla sta kompozicijsko in slogovno skoraj identična, prizore mdr. zaznamuje naivna izokefalija. Cikel, ki je zdaj v Čabračah, je bil narejen za župnijsko cerkev v Leskovici ok. leta 1830[17] in je delo Luke Čeferina (1805–1859). Slike in okvirje so leta 2017 restavrirali Zdenka Kramar, Jože Tavčar in Peter Štalec. Skoraj enak obema, le dimenzije so nekoliko večje (84 x 65 cm), je križev pot v p. c. sv. Boštjana v Mostah pri Komendi, signirano in datirano (Jos. Tscheferin/ pinxit. 861.) delo Čeferinovega sina Jožefa (Josipa) iz leta 1861,[18] kar kaže na to, da so bili tovrstni frančiškanski križevi poti v tej podobarski delavnici priljubljeni tudi še pri naslednji generaciji.

Bolj zapleten pa je križev pot na Planinski gori, ki je moral v osnovi nastati v zadnji petini 18. stoletja[19] in sem ga pred kratkim povezala z Brunom Ortnerjem (ok. 1722–1800), zadnjim priorjem kartuzije Bistra pri Vrhniki, ukinjene leta 1782.[20] O »kartuzijancu iz samostana v Bistri«, sicer ne konkretno o Brunu, govori namreč ljudsko izročilo.[21] Žal primerjalnega slikarskega gradiva ni, kot rezbar pa je izoblikoval izrazito sloko Kristusovo telo v ostrem rezu, ki se po ohranjenih mizarskih izdelkih kaže kot ena osnovnih značilnosti njegovega dleta.[22] Že ležeči pravokotni format tega križevega pota (72 x 92 cm ) se razlikujejo od pokončnega ostalih tu obravnavanih.[23] Zadnji štirje prizori so, kot sem opozorila že v navedenem članku, zelo drugačni, ker pa takrat še nisem imela podatka o restavratorskih posegih v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, je bilo slogovno diskrepanco toliko težje razvozlati.

V osnovi gre za Herrleinov janzenistični križev pot, od katerega so zadnje štiri postaje in tudi 8. ohranjene v celoti, njegovi fragmenti pa so vidni še na nekaterih drugih prizorih – npr. na 6. postaji glava s turbanom v zidu. V primeru Ortnerjevega avtorstva bi bilo vse skupaj še dodatno podkrepljeno, saj je nedvomno poznal Klementinija, nenazadnje je Ig tudi le dobrih deset kilometrov oddaljen od Bistre, kjer je bil prior.

Tudi križev pot na Planinski gori je obnavljala Jelka Perko, leta 1994.[24] Žal to ni bilo dokumentirano in ni uradnega poročila. V telefonskem pogovoru[25] pa mi je povedala, da so 2., 6., 8. in zadnje štiri postaje slikane na bolj grobo platno in na hrbtni strani oštevilčene, in sicer 2., 6. in 8. številkami 8, 7 in 9. (To pomeni, da je bil današnji prizor Jezus vzame križ na svoje rame janzenistični prizor Jezus nesi križ, osmi prizor, Jezus nagovori jeruzalemske žene, pa 9. prizor janzenističnega križevega pota Simon iz Cirene nesi Jezusov križ in jokajoče jeruzalemske žene).

V nadaljevanju sledi primerjava postajnih prizorov tu obravnavanih križevih potov:

1. Pilat obsodi Jezusa na smrt

Kot je za to upodobitev pri križevih potih nasploh običajno, Kristusa  privedejo pred Poncija Pilata na prestolu z desne (s pozicije gledalca). Značilen za prizor je tudi pisar, ki sedi levo na stopnicah; je baročni dodatek in so ga slikarji upodobili tudi takrat, kadar so se le delno opirali na predlogo.[26] Na Planinski gori je slikar kot predlogo uporabil 5. in 7. postajo janzenističnega prizora, in sicer je s 7. lista vzeta osrednja skupina s Pilatom, ki si umiva roke, in dveh mladeničev, ki mu strežeta, s 5. pa strumno stoječ vitek rimski vojak skrajno levo s sulico v roki. Pilatovo umivanje rok sledi zapisu evangelista Mateja (Mt 27,24): »Ko je Pilat sprevidel, da nič ne opravi, ampak da hrup bolj narašča, je vzel vodo, si vpričo množice umil roke in rekel: 'Nedolžen sem pri krvi tega človeka.'«

Čeferin pa se je oprl na priljubljeno predlogo omenjenega Fivizanija z izrekom sodbe z dvignjeno levico (oz. desnica v njegovem primeru). Je pa zanimivo, da je Pilat na obeh njegovih prizorih označen s turbanom s perjanico, enako tudi na Planinski gori, in ne samo s turbanom kot na grafiki.

2. Jezus vzame križ na svoje rame

Za ta prizor je na Fivizanjevem lesorezu značilen lok mestnega obzidja na desni, skozi katerega je pravkar prišel Jezus s križem na ramenih (gre torej proti levi) in pa s hrbta upodobljena figura vojaka, ki ga vleče z  vrvjo in prizoru daje vtis gibanja. Na Planinski gori je lok na levi strani in Jezus se pomika v desno, enako tudi v Čabračah in v Notranjskem muzeju. Na Planinski gori Jezusa spremlja cela četa rimskih vojakov, birič ga poriva naprej, enako na Čeferinovih upodobitvah. Kompozicija je tudi sicer pri obeh podobno zasnovana in kot antični reliefi brez želje po podajanju globine sledi od leve proti desni.

3. Jezus prvič pade pod križem

Jezusovi padci v križevem potu nimajo literarne osnove v evangelijih, so pa spomin na pobožnost Jezusovih padcev, ki je nastala v Jeruzalemu in so jo romarji prinesli v Evropo. Po navajanju Ferdinanda Šerbelja so se uveljavile tri oz. štiri različice, kako je lahko upodobljen Jezus: na prvi Jezus s križem na hrbtu leži na tleh in se z obema rokama podpira, na drugi prav tako leži, a z eno roko pridržuje križ, z drugo pa si pomaga vstati, na tretji kleči in z eno roko pridržuje križ, z drugo pa si pomaga vstati; redka pa je četrta vrsta, na kateri Jezus z obema rokama pridržuje križ.[27] Na Fivizanijevi grafiki (in po njej zgledovanih prizorih, npr. pri Cebeju, Krištofu Andreju Jelovšku) gre za upodobitev druge variante; značilen je lik konjenika na levi v oklepu in s čelado. Na Planinski gori, v Čabračah in Notranjskem muzeju ne gre za nobeno od omenjenih variant: Kristus je namreč  z vsemi štirimi na tleh, neposrednega stika med njim in križem ni.

4. Jezus sreča svojo mater

Ponovno gre za neevangelijski prizor, omenjen pa je npr. v apokrifnem Nikodemovem evangeliju. S tem prizorom se je smer na imenovanem grafičnem ciklu obrnila v levo, Marija je skrajno levo upodobljena s hrbta. Prizor iz ilirskobistriške cerkve manjka. Druga dva prizora ponovno sledita tej predlogi, med seboj pa sta si tokrat podobna skoraj v vsem: dogodek se na obeh odvija pred mestnim obzidjem z vhodnim lokom desno, večnadstropno stavbo pravokotnega tlorisa skrajno levo, ki jo pri vrhu predirajo ozka pravokotna okna, ter s stebričem nekoliko levo od središča.  Praktično identična je tudi skupina s Kristusom v sredini, Marija, ki razprtih rok drži v levici bel robec in Janez; slednja dva na obeh prizorih stojita v senci. Identičen je tudi birič levo, ki Jezusa drži na vrvici okoli pasu, s kazalcem pa kaže nanj in pogled usmerja v gledalca. Do polovice upodobljenega konjenika levo od biriča pa na Čeferinovem prizoru v Čabračah ni več in je bil torej odrezan.

5. Simon iz Cirene pomaga Jezusu nositi križ

Ta v evangelijih opisani prizor (npr. Mt 27,32; Mr 15, 21; Lk 23,26) je v likovni umetnosti lahko upodobljen tako, da Simon nosi križ sam ali pa ga Jezus in Simon nosita skupaj. Na Fivizanijevi upodobitvi gre za slednjo, na vseh treh tu obravnavanih primerih pa za prvo varianto: torej Simon nosi križ sam, Jezus pa stopa močno naprej sključen, s stegnjeno levico in mlahavo ob telesu padajočo desnico, pri čemer ga z vrvjo birič vleče naprej, od zadaj pa potiska rimski vojak.

6. Veronika poda Jezusu potni prt

Veronika ni omenjena v evangelijih, znana pa je iz apokrifnega Nikodemovega evangelija, kjer se omenja kot priča pred Pilatom, Legenda aurea genovskega škofa Jakoba de Voragine († 1298/99) pa navaja, da je Jezusu s prtom otrla potno čelo, ob čemer se je njegovo obličje vtisnilo v tkanino, na kateri se je tako ohranila Jezusova podoba.[28] Na Fivizanijevi grafiki, ki sta jo povzela tako Metzinger v Vačah kot Cebej v Ajdovščini, je prizor omejen le na štiri osebe: Jezus v sredini kleči na desnem kolenu, Simon desno zadaj pridržuje križ, levo je štafažna upodobitev rimskega vojaka s sulico, z desne prihajajoča Veronika je upodobljena od zadaj z izgubljenim profilom. Upodobitve prizora v Notranjskem muzeju, na  Planinski gori in v Čabračah ne sledijo tej predlogi in so med seboj ponovno skoraj identične: Jezus je prikazan s križem na levi rami, z desnico sega po prtu, ki mu ga podaja v profilu upodobljena Veronika v bogatem oblačilu.

7. Jezus drugič pade pod križem

Dogajanje je na Fivizanijevi grafiki postavljeno pred monumentalnimi jeruzalemskimi mestnimi vrati. Jezusova drža je precej podobna položaju človeka, ki se je spotaknil in padel z obema rokama naprej. V ozadju planinskogorskega in čabraškega prizora je sicer mogoče slutiti imenovano predlogo, čeprav je le-ta pri Čeferinu v Čabračah (postajni prizor iz Male Bukovice manjka) bolj upoštevana: birič, ki drži Jezusa z obema rokama na vrveh okoli pasu, je dobeseden citat, tudi v perspektivični skrajšavi (it. scorcio) prikazan Kristus, le da je padel v drugo smer. Na Planinski gori je Kristusovo na tleh ležeče razpotegnjeno telo vzporedno s ploskvijo slike. Z obrazom sicer na tleh ni padel na obe roki, saj ga za levico vleče rimski vojak.

8. Jezus nagovori/ tolaži jeruzalemske žene

V Lukovem evangeliju (Lk 23, 27–31)[29] opisani prizor se glasi: »Za njim je šla velika množica, tudi žene, ki so se tolkle po prsih in jokale zaradi njega. Jezus pa se je obrnil k njim in rekel: 'Hčere jeruzalemske, ne jokajte nad menoj, marveč jokajte nad seboj in nad svojimi otroki.'«

Na večini križevih potov pri nas so žene naslikane sede in sledijo torej Fivizanijevi grafiki, kjer sta pravzaprav upodobljeni le dve, spredaj sedeča ima v naročju otroka. Anton Cebej jo je upodobil stoje in je torej mimo predloge prilagodil to skupino, čeprav ji v preostalem delu sledi dobesedno. V arhitekturni kulisi na prizoru na Planinski gori se kaže neposreden naslon na herrleinovsko janzenistično predlogo, torej ostanek starega križevega pota.

9. Jezus tretjič pade pod križem

Na tretjem Fivizanijevem prikazu Jezusovega padca – Kristus je upodobljen s hrbta, glavo pa obrača proti gledalcu – , ki sta ga povzela tudi Metzinger in Cebej, so upodobljene le štiri figure. Ta prizor je postavljen že ob vznožje Kalvarije. Na prizoru na Planinski gori je to jasno razvidno, Jeruzalem s svojimi stolpi vidimo le še v daljavi, desno se začenja pot vzpenjati; Čeferin pa je prizorišče zreduciral na minimum, enako tudi na naslednjem prizoru.

10. Jezusa slečejo in mu dajo piti vina z žolčem

Slačenje je sodilo med sramotilna dejanja. Na Fivizanijevi grafiki, kjer so spet upodobljene le štiri figure, je značilna stoja vojaka, ki Jezusa slači: oprl se je namreč na na tleh ležeči križ, verjetno zaradi zaničljivosti. To podrobnost srečamo pri vseh, še tako površnih posnetkih iste predloge. [30] Na prizorih na Planinski gori in v Čabračah ta vojak, naslonjen na sulico, prizor le brezbrižno opazuje. Za prizor je značilen tudi modno oblečen mladenič, ki kleči na levi pred Kristusom in mu ponuja posodo z napojem, ki ga pa na naših prizorih ni. Na vseh tu obravnavanih prizorih pa sta identična Jezus Kristus s perizomo in plaščem pred seboj, ki upira pogled v nebo in birič, ki besno sega po njegovem plašču.

Od enajstega prizora dalje križev pot na Planinski gori s tistima v Čabračah in v Notranjskem muzeju ne kaže več nobenih skupnih točk.

11. Jezusa pribijejo na križ

Na planinskem prizoru je v ozadju upodobljena množica, namreč falanga rimskih vojakov, ki je tako kot na Zengerjevi grafiki po Herrleinu (10. prizor) obravnavana kot gmota. Upodobljen je motiv dvigovanja križa s pomočjo vrvi in palic, na katerem je Jezus že pribit. Levi razbojnik (na prizoru desni) že visi, desni pa stoji ob levem robu slike in žalostno gleda, kako kopljejo jamo za njegov križ; le-ta je na grafiki upodobljen, na sliki pa ne, kar pa je lahko tudi posledica restavratorskega preslikavanja. Luka Čeferin se je pri tem prizoru vsaj deloma naslonil na upodobitve, temelječe na Fivizanijevi grafiki (podobo je npr. dobesedno povzel Cebej), ko Jezusa pribijajo na diagonalno na tla položen križ. Vendar se na njegovih dveh prizorih Kristus obrača h gledalcu, diagonalno postavljeni križ pa je usmerjen enkrat v levo in drugič v desno.

12. Jezus umre na križu/ Jezus na križu

Križanje je osrednji motiv v krščanski umetnosti in tudi med najstarejšimi. Kristusa so po poročanju evangelistov križali na kraju, im. Kraj lobanje, po hebrejsko Golgota. Z njim vred so križali tudi dva razbojnika, na vsaki strani enega, v sredi pa Jezusa. Na tem prizoru mora biti nebo temno, saj je »bilo okrog šeste ure, ko je nastala tema po vsej deželi…«.

Na planinskogorski upodobitvi gre za mnogofiguralno križanje, poleg poglavitnih oseb, torej Jezusa, Marije in Janeza Evangelista in obeh razbojnikov, ki sta na križ privezana in ne kakor Kristus pribita, je upodobljen tudi Longin, ki Jezusu prebada stran. Čeferinova šestfiguralna prikaza sta podobna prizoru križevega pota Layerjeve delavnice v Rožnovenski cerkvi v Kranju, z bistveno razliko, da se razbojnika tam ekspresivno zvijata (z nogama se tudi opirata ob križ, kar bi bilo, če bi sledili Janezovemu zapisu, da so jima prej polomili noge, nemogoče).

13. Jezusa snamejo skriža

Na Planinski gori prizor povsem sledi grafični predlogi janzenističnega križevega pota, Čeferin pa je obakrat upodobil Objokovanje Kristusa z motivom Pietà, torej Kristusa, ki mrtev leži v Marijinem naročju, ter levo oz. desno eno od Marijinih sorodnic (Marija Kleofa ali Marija Saloma) ter Marijo Magdaleno. Večja razlika je le lega Kristusovega trupla (enkrat v levo in drugič v desno), v Čabračah sta ob križ prislonjeni lestvi, na sliki v muzeju pa je na križ obešen bel prt.

14. Jezusa položijo v grob

Grobova skalnata votlina na Planinski gori je prostorna in banjasto obokana, Kristus že leži na nekakšni mizi. V Čabračah njegovo truplo kot običajno v sarkofag polagata Jožef iz Arimateje in Nikodem, vidimo tudi Marijo Magdaleno s posodico sredstva z maziljenje. V ozadju vidimo na obeh obris Golgote; manjkajoči prizor v Mali Bukovici je moral biti podoben.

Velika slogovna diskrepanca med večino prvih desetih ter zadnjimi štirimi pasijonskimi slikami planinskogorskega cikla je očitna. Pri zadnjih štirih prizorih gre, kot rečeno, za janzenistični križev pot iz 18. stoletja, preostale postaje pa so bile v 19. stoletju preslikane. Glede na podobnosti s postajnimi slikami cikla v Čabračah, ki jih je naslikal Luka Čeferin, in s tistimi iz cerkve v Mali Bukovici, sedaj hranjenimi v Notranjskem muzeju Postojna, ki jih prav tako lahko z gotovostjo pripišemo Čeferinu (ta je nenazadnje tudi sicer delal za Ilirskobistriško, npr. za Podgraje) lahko rečemo, da je stari janzenistični križev pot iz 18. stoletja na Planinski gori preslikal Čeferin. V kolikšni meri je bila preslikava izvršena, pa je glede na restavratorske posege v devetdesetih letih minulega stoletja, ki niso bili natančneje dokumentirani, težko podati konkretnejšo oceno. Vsaj 8. prizor (oz. 9. po janzenistični razporeditvi) – Jezus tolaži jeruzalemske žene – se tako v kompoziciji, arhitekturni kulisi mestnega obzidja in množico figur povsem naslanja na herrleinovsko predlogo in je bil torej preslikan minimalno.

Zna biti, da je bilo to okoli leta 1856. Takrat se je namreč Čeferin mudil na Planinski gori, saj je od planinskega župnika Matije Šmida (Schmid) dobil naročilo, da naredi kiparsko upodobitev Marije Pribežališče grešnikov za tron velikega oltarja, kar je tudi izvršil in o tem sta poročali tudi Zgodnja Danica[31]in Kmetijske in rokodelske novice, ki so spomladi (decembra istega leta je Čeferin umrl) 1859 v zvezi s tem zapisale: »Najimenitnejše njegovo podobarsko delo bi utegnila biti veličanska podoba Matere Božje »pribežališče grešnikov« s 17 drugimi podobami pod njenim plajšem na Planinski gori«.[32]

Če povzamem, namen pričujočega prispevka je opozoriti na dejstvo, da je bil v osnovi janzenistični križev pot po Herrleinu na Planinski gori v 19. stoletju preslikan, kar je izvršil najverjetneje Luka Čeferin. Taistemu pa pripišem tudi v Notranjskem muzeju Postojna hranjen pasijonski cikel iz Male Bukovice na Ilirskobistriškem.

[6] KOLAR, Posledice janzenističnih, str. 212. Takoj nato je bil novi križev pot tudi narejen, a 1882. zamenjan s takim po Führichu, ki ga je izdelal Anton Jebačin (gl. tudi Blaž RESMAN, Župnijska cerkev sv. Martina, v: Župnija sv. Martina na Igu. Ob 300-letnici župnijske cerkve, Ljubljana 2011, str. 198–211: 208).

[7] Sledile so še izdaje v letih 1808, 1812 in 1826 (KOLAR,  Posledice janzenističnih, str. 214; SBL. Klementini, Anton (https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi276260/, maj 2021).

[8] Avguštin STEGENŠEK, Zgodovina pobožnosti sv. križevega pota, Maribor 1912, str. 334.

[9] STEGENŠEK, Zgodovina pobožnosti, str. 336; gl. tudi SMOLIK, CEVC, Križev pot,  str. 22.

[19] Mojca JENKO, Sakralna dediščina župnije Planina pri Rakeku, v: Planinska dolina. Ljudje in kraji ob Unici (ur. Primož Jakopin), Planina pri Rakeku 2009, str. 115–133: 130, je pri dataciji dopustila zelo širok razpon, od poznega 17. stoletja do prvih desetletij 19. stoletja, kar že s tega stališča, da se je slikar posluževal janzenističnih predlog, ni možno.

[20] Simona KERMAVNAR, Je križev pot na Planinski gori delo bistriškega priorja Bruna Ortnerja? (https://www.mojaobcina.si/logatec/novice/opomba-h-krizevemu-potu-na-planinski-gori.html, april 2021); ista, Je križev pot na Planinski gori delo bistriškega priorja Bruna Ortnerja, Logaške novice, maj 2021, str. 19.

[21] Tanja ŽIGON, Planinska gora s prevodom v italijanski jezik. Planinska gora con traduzione in lingua italiana, Logatec 1995, str. 13; ista, Zgodba romarske cerkvice na Planinski gori (La storia del santuario sul Planinska gora), Planina pri Rakeku 2013, str. 23, 39; Mati mnogih cerkva. Življenje ljubljanske nadškofije v sliki in besedi (ur. Franci Petrič), Ljubljana 2012, str. 497.

[22] Anica LAVRIČ,Rezbarsko delo Bruna Ortnerja, Loški razgledi, 32, 1985, str. 27–32: 30.

[26] Ferdinand ŠERBELJ, Križev pot Antona Cebeja v okviru tradicije: prispevek za zgodovino križevega pota v Sloveniji/ Der Kreuzweg des Malers Anton Cebej im Rahmen der Überlieferung: Beitrag zur Geschichte des Kreuzwegs in Slowenien, Ljubljana 1994, str. 124.

[27] ŠERBELJ, Križev pot Antona Cebeja, str. 131.

[28] ŠERBELJ, Križev pot Antona Cebeja, str. 139–140.