Logo MojaObčina.si

Logatec

DANES
18°C
9°C
JUTRI
20°C
8°C

Opomba k porušeni grobnici rodbine Windischgraetz v Planini pri Rakeku

Simona Kermavnar

 

Monumentalna kapela z grobnico Windischgraetzov ob leta 1944 požganem gradu Haasberg je od konca 2. svetovne vojne propadala, nakar so jo leta 1966 podrli. V obrazložitvi dejanja je bilo navedeno, da kot arhitektura, zidana v neoromanskem slogu, ne predstavlja nobene spomeniške vrednosti.[1]

Šlo je za veliko reprezentativno stavbo, zasnovano kot triladijska cerkvena arhitektura z arkadno vhodno lopo pred glavnim vhodom, višjo glavno ladjo ter nižjima simetričnima stranskima in ravno zaključenima kapelama ob straneh. Glavna ladja naj bi bila zaključena z apsido. Kot lahko vidimo s starih fotografij, so bile fasade neometane opečne (v 2. polovici 19. stoletja so se stavbarji na ljubo čistemu gradivu, predvsem klesanemu kamnu in žgani glini, večkrat odpovedali ometu) in razčlenjene z ometanimi lizenami, podstrešnimi ločnimi frizi in bifornimi okni. Nad dvoločnim vhodom z nizkima stebričema na visokih podstavkih ob straneh in parom na sredini se je dvigal ometni lok, vmesno polje pa je krasil okrogel mozaik z upodobitvijo Matere božje z Detetom v stilu bizantinskih ikon. V osrednji osi fasade so bile pri vrhu tri visoke polkrožno zaključene niše s konzolami ter v njih celopostavne figure Jezusa Kristusa s prvakoma apostolov Petrom in Pavlom. Polkrožno zaključeni polji nad bifornima oknoma ob straneh pa sta krasila mozaika z upodobitvijo sv. Elizabete Ogrske (napis ST. ELISABETH.) in Alojzija Gonzage (napis ST. ALOISIVS), vsak velikosti približno enega kvadratnega metra.[2] Ikonografski izbor grofice in kneginje kraljevskega rodu Elizabete, ki je pri nas posebej čaščena v Slovenj Gradcu (nem. Windischgrätz) gre verjetno pripisati temu, da rodbina Windischgraetz izvira od tam in je po tem kraju dobila tudi ime.

Okras s fasade podrte kapele so na željo tedanjega planinskega župnika Stanka Debevca (*19181973) prenesli k župnijski cerkvi sv. Marjete v Planini pri Rakeku; kiparska skupina je sedaj nameščena v okenski odprtini nad stranskim vhodom, mozaika z upodobitvijo omenjenih svetnikov pa sta bila nameščena na glavni fasadi levo in desno od glavnega portala v višini treh metrov od tal, a so ju lansko leto sneli in prepeljali v Restavratorski center v Ljubljani, saj sta bila precej poškodovana. (Restavratorska dela bodo predvidoma zaključena letos). Mozaik Marije z Detetom je uničen.

V literaturi beremo, da je bil pobudnik rušenja grobnice omenjeni župnik.[3] Glede na pietetni odnos in posebno pozornost, ki jo je Debevec posvetil tej kapeli in skrbi za prenos artefaktov iz nje po tem, ko je bila likvidirana (dogajanjem okoli njenega rušenja je posvetil tudi nekaj strani v župnijski kroniki), se s to trditvijo nikakor ni mogoče strinjati. Je pa seveda takratno spomeniškovarstveno službo obvestil o rušenju in jo seznanil s prenosom omenjenih predmetov.[4]

Če je arhitektura 19. stoletja v šestdesetih letih minulega stoletja pri nas   kot se jasno vidi tudi iz konkretnega primera še veljala za manjvredno, je od takrat tudi slovenska stroka naredila korak naprej pri njenem vrednotenju. Kapelo Windischgraetzov v Planini pri Rakeku je tako Igor Sapač v svojem preglednem delu Arhitektura 19. stoletja na Slovenskem predstavil kot »zelo kakovostno in v maniri stroge neoromanike« in jo datiral okoli leta 1900.[5]

Župnijska kronika Planine 18591899 pa nas seznani s konkretno letnico, saj je župnik Janez Podboj (v službi v Planini 18881902) konec oktobra 1898 zapisal: »29. oktobra je bila dodelana grajska grobna kapela. Poprej majhna je bila to leto na obeh straneh razširjena. Največ je plačala troške gospa kneginja Matilda r. Radziwill. Vse delo je stalo 12.000 gl. Vodil je inžener Fiala iz Prage«.[6] Tudi sicer je vsaj del notranje opreme kapele moral izvirati s Češke: sedaj v župnijski cerkvi hranjeni božji grob je izdelek znanega izdelovalca steklenomozaičnih božjih grobov Eduarda Zbitka v Novi Štifti pri Olomucu na Moravskem; moravsko-češke provenience bi lahko bili tudi mozaiki.

Iz zapisa v kroniki je razvidno, da je bila naročnica povečanja že obstoječe kapele kneginja Mathilda Windischgraetz, roj. Radzwill (*1835 †1918), druga žena kneza Huga (I.) Alfreda Windischgraetza (*1823 †1904). Skupaj z možem in več kot 40 člani družine je bila v mavzoleju v Planini tudi pokopana.

Omenjeni inženir pa je najverjetneje češki arhitekt Karel Fiala. Rodil se je 29. novembra leta 1862 v kraju Blatná in umrl 3. aprila 1939 v Pragi. Leta 1881 je diplomiral na dunajski Erste österreichische höhere Baugewerbeschule.[7] Z odločbo praškega gubernija je leta 1891 postal gradbenik in ustanovil skupaj s Ferdinandom Korbom gradbeno podjetje. Leta 1898 je na razstavi inženirstva in arhitekture v Pragi prejel zlato medaljo. Med 1920 in 1936 je na gradu Hradčani vodil gradbena dela ter bil zadolžen za arheološke raziskave.[8] S posebno pozornostjo se je posvečal starim tehnologijam gradnje in jih želel optimalno posnemati. Zaradi tega je cenjen kot eden od ustanoviteljev modernega spomeniškega varstva na Češkem.[9]

Prvotno fevdalni kraljevski grad na desnem bregu Vltave s sistemom večjih in manjših dvorišč ter s katedralo sv. Vida je bil od leta 1920 sedež predsednika Češkoslovaške republike, ki je nastala po razpadu avstrijske monarhije. Leta 1920 je Tomáš Garrigue Masaryk, prvi predsednik novoustanovljene države, za arhitekta prenove Hradčanov imenoval Jožeta Plečnika, pri čemer je imel precej besede Plečnikov prijatelj in nesporno najuglednejši češki arhitekt Jan Kotěra. Le-ta je bil namreč tudi arhitekt predsednikove rezidence na Hradčanih; projektiranje drugega nadstropja na južni strani je realiziral skupaj s Karlom Fialo.[10] Nova država je bila ustanovljena kot demokratična država in Masaryk je želel, da se to dejstvo pri prenovi Praškega gradu ne le upošteva, temveč kot zgled za ljudstvo tudi vizualizira.[11]

Kot je splošno znano, je Plečnik uvedel dokaj radikalen koncept prenove gradu,[12] s čimer je nujno prišel v spor (tudi) s Fialo: predstava o obnovi se je namreč med obema v temeljih razlikovala. Medtem ko je Plečnik iskal nove, moderne in hkrati brezčasne rešitve, je konservatorsko usmerjeni Fiala težil k ohranjanju in rekonstrukcijam tega pomembnega češkega arhitekturnega spomenika. Kakorkoli, leta 1936 sta oba prenehala delati na grajski arhitekturi, Plečnika je zamenjal arhitekt Pavel Janák. Leta 1921, še preden je prišlo do spora med možema, pa je Plečnik Fiali napisal tudi priporočilo za umetnostnega zgodovinarja dr. Franceta Steleta, ki si je želel ogledati grad.[13]

Češki arhitekti in inženirji so bili na Slovenskem v 2. polovici 19. stoletja tudi sicer priljubljeni, še posebej v luči radikalizacije nacionalnih zavesti (trenja med Slovenci in Nemci). Omenimo vsaj najpomembnejše, ki so vsi tudi Fialovi sodobniki:avtorja načrtov za Deželno gledališče (sedanji SNG Opera in balet Ljubljana) sta bila Jan Vladimír Hráský (18571939) ter Antonin Hrubý (1863‒1929), zgodaj umrli František Edmund Škabrout (1858‒1899) pa je naredil načrt za Narodni dom, današnjo Narodno galerijo v Ljubljani. Odločitev Windischgraetzov za češkega gradbenika in najverjetneje tudi arhitekta Fialo za povečanje rodbinske grobnice bi najverjetneje lahko razumeli tudi kot naklonjenost slovenstvu oz. slovanstvu.


[1] Dopis Zavoda za spomeniško varstvo Slovenije Spomeniškemu varstvu v Novo Gorico, 24. 6. 1966, št. dopisa 135/2-66 (ZVKDS OE NG, mapa Haasberg; gl. Tanja Žigon, Grad Haasberg in knezi Windischgraetz, Logatec 1992, str. 3945, 119).

[2] Podatek o merah v: Župnijski arhiv Planina pri Rakeku, Program in predračun za konservatorsko-restavratorska dela na mozaiku na fasadi ZVKDS, Center za konservatorstvo. Restavratorski center, 2020. Na tem mestu se restavratorju Antonu Naglostu najlepše zahvaljujem za poslano slikovno gradivo.

[3] Igor Sapač, Hošperk (Haasberg), dvorec, v: Grajske stavbe v osrednji Sloveniji. 3: Notranjska. 1: Med Planino, Postojno in Senožečami, Ljubljana 2005, str. 20–42: 37.

[4] Nadškofijski arhiv Ljubljana, Župnijska kronika Planine 18591899. I., [str. 79].

[5] Igor Sapač, Planina na Notranjskem: Grobna kapela rodovine Windischgraetz ob dvorcu Hošperk, v: Igor Sapač in Franci Lazarini, Arhitektura 19. stoletja na Slovenskem, Ljubljana 2015, str. 562.

[6] Župnijski arhiv Planina pri Rakeku, Župnijska kronika Planine 19312000. III., [str. 108115].

[8] BSČZ, Fiala Karel (http://biography.hiu.cas.cz/Personal/index.php/FIALA_Karel_29.11.1862-3.4.1939, junij 2021); Damjan Prelovšek, Jože Plečnik in France Stele ali kako je nastajala Plečnikova Ljubljana, Acta historiae artis Slovenica, 22/2, 2017, str. 101–111: 104; Tamin El Haje, Jože Plečnik: His Architecture in Prague for freeedom and new Democracy, 2000, str. 40, 44.

[9] Karel Fiala (architekt) (https://cs.wikipedia.org/wiki/Karel_Fiala_(architekt), junij 2021).

[10] Damjan Prelovšek, Jože Plečnik 18721957, Milano 2005, str. 134.

[11] Gl. Tomáš Valena, O Plečniku. Prispevki k preučevanju, interpretaciji in popularizaciji njegovega dela, CeljeLjubljana 2013, str. 78.

[12] France Stele, Jože Plečnik na Hradčanih, Dom in svet, 1929, str. 273279; Peter Krečič, Jože Plečnik, Ljubljana 1992, str. 99, 116.

[13] Damjan Prelovšek, Jože Plečnik in France Stele, str. 104.



Všečkaj objavo


Oceni objavo


Oglejte si tudi