Avtorica: Simona Kermavnar

V Popisu slavnostij v logaškem političnem okraju, ki ga je leta 1888 ob praznovanju štiridesetletnice vladanja cesarja Franca Jožefa I. uredil nadučitelj v Dolnjem Logatcu ter avtor knjige Logaško okrajno glavarstvo (1889) Vojteh Ribnikar, nekajkrat naletimo na ime Franza Reissmüllerja, večini verjetno neznano ime. Ker je pri podrobnem opisu priprav na slavje in samega njegovega poteka omenjenih veliko oseb, ki so sodelovale pri tem zahtevnem projektu, bi sama Reissmüllerjevo ime verjetno spregledala, če ne bi pred kratkim fotografirala njegovega nagrobnega spomenika na pokopališču v Planini pri Rakeku, kar je bil razlog, da je ta človek vzbudil moje zanimanje.

Franz Reissmüller (1830‒1901) je bil potomec na Češkem naseljene švicarske rodbine. S sedemnajstimi leti je vstopil kot logarski adjunkt v službo knežje rodbine Windischgrätz na graščini Jemniště na osrednjem Češkem. Zelo se je izkazal na področju sadjarstva. Po prihodu na njihov grad Haasberg v Planini je postal osrednji nadzornik vseh knežjih gozdov in posesti. V tej službi je ostal več kot pol stoletja, vse do smrti. Odlikovali so ga jeklena marljivost, zvestoba in srčna vdanost. Na političnem polju je »vselej podpiral domačine Slovence« (Slovenec).

Kot kaže, se je v Planini dobro počutil in imel ambicijo postati tudi tamkajšnji župan. Februarja 1875 so potekale volitve podžupanov in občinskih odbornikov planinske vélike županije, Poročevalec Slovenskega naroda je ob tem zapisal, da je upati, da izmed odbornikov dobijo župana, »ki se ne bode vsacemu mežnarju dal obračati po njegovih nakanah«. Za župana sicer Reissmüller ni bil izvoljen, postal pa je občinski svetovalec.

Sistem Zelških jam z vhodom na vzhodni strani Rakovega Škocjana se je v 19. stoletju imenoval po knezu Windischgrätzu, posamezni deli pa po družinskih članih rodbine. Moravski speleolog Viljem (Wilhelm) Putick (1856‒1929), ki je delal za kmetijsko ministrstvo na Dunaju in skrbel za izsuševanje in reguliranje površinske vode na slovenskem krasu, je 1892. tam omenil jame, imenovane po princesah Kristini in Aleksandri ter princih Hugu in Ernestu, »do katerih vodijo sijajne poti« (Shaw, Čuk). Verjetno gre zasluga za ureditev teh poti Franzu Reissmüllerju, zagotovo vsaj pri zadnji omenjeni jami, kjer so dela potekala leta 1887; kot je poročal avstrijski speleolog Franz Kraus tega leta, je knez Windischgrätz  svojemu upravitelju (»direktorju Reissmüllerju«) izrazil željo, »da naj bodo dela narejena hitro« (Shaw). Leta 1888 je bil haasberški upravitelj pobudnik ustanovitve prostovoljnega gasilskega društva v Planini; postal je tudi njegov prvi načelnik in ostal na funkciji do smrti. Leta 1897 mu je cesar podelil viteški križ Franc-Jožefovega reda.

Časopis Slovenec je ob tej priliki zapisal: »[…] Koliko pa je skozi njegove roke in vsled njegovega posredovanja miloščine šlo med uboge, dijake, pogorelce in druge nesrečnike – na tisoče in tisoče vsako leto – to je le Bogu znano. Gospodu vitezu Reissmüllerju, ki iskreno ljubi kranjsko deželo, svojo drugo domovino, čestitamo k odlikovanju in kličemo: na mnoga leta«. Jeseni 1899 sta bila imenovana dr. Ivan Tavčar in Franz Reissmüller za predstavnika (namesto dveh prejšnjih, ker je eden umrl, drugi pa je odšel na Štajersko) komiteja za ribištvo na Kranjskem, in sicer prvi v Ljubljani in drugi na Haasbergu (Laibacher Zeitung).

Če se povrnemo na omenjeno praznovanje okroglega jubileja cesarjevega vladanja, je bil tudi Reissmüller kot pomemben član družbe precej vpet v dogajanje okoli organizacije prireditve (bil je eden od odbornikov na čelu katerih je bil c. kr. okrajni glavar dr. Karol Russ, celotnemu odboru pa je predsedoval dolnjelogaški župan Adolf Mulley), ki je potekala 22. in 23. julija v Logatcu, kjer je bil sicer član cestnega odbora. V zvezi s slovesnostjo je mdr. poskrbel, da je želja organizacijskega odbora po Windischrätzovem prevzemu pokroviteljstva prišla do kneza, ki je zadolžitev sprejel. Prireditev, ki je prvi dan potekala v Gornjem in Dolnjem Logatcu ter se drugi dan preselila v Planino z razstavo živine in še prej z ogledom del odvajanja vode Pod Stenami, ki jih je ravno takrat vodil inženir Putick, je bila zares veličastna. Tudi predhodno oglaševanje je bilo široko zastavljeno, na proslavljanje sta mdr. vabila časopisa Slovenski narod in tržaška Edinost. Omenimo nekaj točk sporeda: sv. maša »pod milim nebom« pred gradom v Gornjem Logatcu (takrat edina logaška župnijska cerkev v Gornjem Logatcu še ni bila povečana in bi bila premajhna), zasaditev drevesc za drevored med spodnjim in zgornjim delom kraja, odprtje zasilne bolnišnice, banket, veselica, loterija, katere dobiček je bil namenjen vsem ljudskim šolam Logaškega okraja za opremo šolskih vrtov in knjižnic, kresovi na bližnjih hribih, na Sekirci umetni ogenj, baklada »nad 200 baklonoscev z Dolenjega v Gorenji Logatec kakor velikanska plamteča kača«, petje, godba itd. Jasno je, da je bilo tako prireditev mogoče izpeljati samo z zelo izdelanim scenarijem, velikimi organizacijskimi napori in ne nazadnje z iskrenim veseljem ljudi nad praznovanjem cesarjevega jubileja. Ob koncu govorov predstavnikov odposlancev, mdr. duhovščine, državnih uradnikov, županstev, c.-kr. notarjev, c.-kr. poštnih uradnikov, železniških uradnikov, deputacij društev, c.-kr. rudarjev iz Idrije itd., je c.-kr. namestniški svetovalec dvorni svetnik Aleksander Schemerl vsem odgovoril, da bo njihove besede sporočil naprej in da bodo »sigurno povzročile veselje v srcu našega ljubega vladarja«. To je bilo očitno mišljeno zelo resno, kajti, ko so se Logatčani čez dobrih deset let lotili velikega projekta izgradnje vodovodne napeljave, je država priskočila na pomoč s kar 50 odstotki podpore (Kermavnar).

Reissmüllerjev nagrobni spomenik na pokopališču v Planini pri Rakeku je prislonjen ob južno steno pokopališkega obzidja, postavljen na štiri stilizirane kamne ter štokan podstavek s porezanimi robovi. V osnovi gre za stopničasto zaključeno apnenčasto ploščo, nad napisnim poljem okrašeno z gotsko oblikovanimi šilastimi loki in segmenti rebrovja, delo ljubljanskega kamnoseka Alojzija Vodnika. Napis s pozlačenimi črkami sporoča temeljne podatke (smrt, rojstvo, funkcija, odlikovanje) in se glasi: † FRANZ/ REISSMÜLLER/ Fürst Hugo zu/ Windisch Grätz' scher Forst-/ und Güter Inspector./ Ritter/ des Franz Josef Ordens,/ gestorben am 3. März 1901/ in Haasberg im 71. Lebensjahre. Kamnosek se je podpisal na bazi, in sicer z nemško različico krajevnega imena: A. Vodnik Laibach. V zgornjem delu je spomenik nekoliko poškodovan (odbiti robovi plitkih piramidastih zaključkov).

Izbor uporabljenih virov & literature

Arhiv Republike Slovenije, OG Logatec, sig. AS 134, tehnična enota 277, št. 1649–1654; Dopisi. Iz Planine, Slovenski narod, 7. 2. 1875, [str. 2]; Iz odbora seje družbe kmetijske, Novice gospodarske, obrtniške in narodne, 15. 9. 1875, str. 309; Vabilo, Slovenski narod, 25. 6. 1888, [str. 3]; Vabilo, Edinost, 30. 6. 1888, [str. 3]; Domače stvari. Dolenji Logatec, Slovenski narod, 21. 7. 1888, [str. 3]; Cesarska slavnost v Logatcu dne 22. julija, Slovenski narod, 24. 7. 1888, str. [str. 2‒3]; Dnevne novice. Odlikovanje, Slovenec, 19. 10. 1897, [str. 2‒3]; Local und Provinzial Nachrichten. Ergänzung des Fischerei-Revierausschusses in Krain, Laibacher Zeitung, 2. 10. 1899, str. 1783; Gasilsko društvo Planina (http://planina.si/drustva/pgd/gasilsko-drustvo-planina, maj 2019); Projekt izgradnje logaškega vodovoda konec 19. in na začetku 20. stoletja (https://www.mojaobcina.si/logatec/novice/projekt-izgradnje-logaskega-vodovoda-konec-19-in-na-zacetku-20-stoletja.html, maj 2019); Popis slavnostij, katere so se priredile v Logaškem političnem okraju 1888. leta v proslavljenje štiridesetletnice vladanja Nj. Veličanstva presvetlega cesarja Frana Josipa I. (ur. Vojteh Ribnikar), Logatec 1888; Tanja Žigon, Grad Haasberg in knezi Windischgraetz, Logatec 1992, str. 61‒62, 101‒102; Trevor R. Shaw, Foreign Travellers in the Slovene Karst: 1486‒1900, Ljubljana 2008, str. 295‒296; Trevor R. Shaw, Alenka Čuk, Slovenski kras in jame v preteklosti, Ljubljana 2015, str. 158‒159.