Vodnjak z nimfo v parku na Čevicah stoji že od leta 1899 (takrat imenovan Cesarja Franca Jožefa trg), kot lahko vidimo s starih razglednic in fotografij, hranjenih v zbirki starih razglednic logaške knjižnice. V času postavitve je bil imenovan tudi jubilejni vodnjak (Jubiläum Brunnen). Gre za enega od štirih monumentalnih vodnjakov z nimfo v Sloveniji, drugi trije so v Črnomlju, na Vrhniki in v Šmarjeških Toplicah. Slednji je dvojnik logaškega, vsi pa so k nam prišli v času napeljave vodovodov konec 19. in na začetku 20. stoletja, in sicer kot darilo izvajalca del.

Ne glede na obliko podstavka, ki je lahko piramidast ali zvonast, na vrhu vedno stoji ženska figura v kontrapostu. Na vrhu amfore, ki jo nimfa pridržuje na rami, je bila lahko nameščena še svetilka, tako je bilo v Šmarjeških Toplicah. Gre za izdelke Salmove livarne v Blanskem na Moravskem, kjer so s proizvodnjo litoželeznih vodnjakov začeli v 2. polovici 19. stoletja in nadaljevali do prvih desetletij 20. stoletja; naročiti jih je bilo mogoče po katalogu. Livarna je imela svoje agencije tudi na Dunaju in v Gradcu.

Pri logaškem in šmarješkem vodnjaku gre za odlitek modela št. 30 iz Salmovega ilustriranega kataloga, kakršne srečamo tudi drugje v Srednji Evropi, predvsem na Češkem, Moravskem in Poljskem. Šmarješki vodnjak, ki je prvotno stal v Novem mestu, je ob zaključku napeljave vodovoda v dolenjsko prestolnico leta 1904 dostavilo podjetje Armaturen- und Maschinen-Fabrik Actien Gesellschaft (prej J. A. Hilpert). Tvrdka je bila, sodeč po ohranjeni litoželezni dediščini, na Logaškem prisotna, vendar pride v primeru posredstva logaškega vodnjaka najverjetneje v poštev trgovec madžarskega rodu Sigmund Juhász, ki je prišel v Avstrijo leta 1847 in odprl v Gradcu na Mariengasse veliko trgovino z železnimi izdelki. Podjetje (s celim imenom S. JUHÁSZ/ Maschinen-Geschäft in Graz. Niederlage des Witkowitzer Röhrenwalzwerkes und alleinige Verkaufsstelle für die Provinzen Steiermark, Kärnten, Krain, Tirol, Istrien, Dalmatien und Croatien) je bilo ustanovljeno 1856. Kot lahko vidimo iz njihovega prodajnega kataloga, so imeli v ponudbi tudi več modelov Salmovih monumentalnih vodnjakov, konkretno tudi model št. 30, in sicer ga najdemo v katalogu pod številko 1383.

Kot je znano, je bil za napeljavo vodovoda v Logatcu med najzaslužnejšimi posestnik in trgovec s Čevic Ivan (Johann) Sicherl, takrat tudi dolnjelogaški župan. Na fakturi (hrani Zgodovinski arhiv Ljubljana, Enota v Idriji), poslani iz Gradca v Idrijo 21. julija 1885, pa vidimo, da je poslovno sodeloval tudi z Juhászom, in sicer je bilo naročilo izvršeno preko Sicherla (Ihre werthe Ordre, Rechnung und Gefahr durch […] an Herrn Joh. Sicherl in Loits[ch]).

V idrijskem arhivu je hranjenih še več Juhászovih dopisov in naročilnic v zvezi z Idrijo, npr. za litoželezne vodne črpalke in pitnike stebrnega tipa, vendar se v samem mestu nič od tega ni ohranilo.

Na političnem parketu je na državnozborskih volitvah junija 1911 Ivan Sicherl kandidiral kot predstavnik narodno-napredne liberalne stranke, in sicer za Notranjsko – Logatec, Vrhniko, Idrijo in Cerknico. Sodeč po zapisu v Slovenskem domu (10. 6. 1911), so se morali Logatčani še takrat ubadati z dolgom, ki je nastal v času napeljave vodovoda (projekt začet poleti 1897 in formalno zaključen 1899; širitev 1903), kar je izkoristil (in deloma morda tudi zaradi tega zmagal) kandidat klerikalne stranke Josip Gostinčar, vendar je časopisni poročevalec zapisal, da je za vodovodni dolg protikandidat ravno toliko odgovoren kot Sicherl …