V občini Log - Dragomer prostovoljstvo že vrsto let bogati vsakdanje življenje ljudi - od interesnega združevanja v kulturnih društvih, živahne aktivnosti obeh upokojenskih društev, do prostovoljnih gasilcev ter dobrodelnih organizacij kot sta Rdeči križ in Karitas. Ob vse večjem deležu starejšega prebivalstva, tudi v naši občini, pa so se že nekaj časa porajale zamisli, kako bi kot družba postali bolj pozorni do potreb starostnikov, kako bi s pomočjo občine, stroke ter mladih in starejših prostovoljcev ustvarili most razumevanja in pomoči med generacijami.

Gre namreč za marsikje že uveljavljen Program Svetovne zdravstvene organizacije Starosti prijazna mesta in občine, ki v razmerah starajoče se družbe spodbuja razvijanje kakovostnega medgeneracijskega sožitja. Ljudje v tretjem življenjskem obdobju naj ne bi bili odrinjeni na rob družbe, ampak naj bi enakovredno sodelovali pri izražanju svojih potreb in pri njihovem reševanju, pa pri prejemanju in izmenjavi medsebojne in medgeneracijske pomoči.

Tako je na pobudo prizadevnih članic upokojenskih društev, ob velikem razumevanju občine, ob sofinanciranju Evropskega sklada za regionalni razvoj in ob strokovni podpori Inštituta Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje nastal projekt PODAJ ROKO.       

Njegovo poslanstvo je ponuditi roko starejšim, ki potrebujejo informacijo, pomoč pri gibanju ali preprosto družbo in pogovor. Nosilka projekta je občina Log - Dragomer, partnerji pa: društvi upokojencev Log in Dragomer - Lukovica ter Osnovna šola Log - Dragomer. Organizirajo predavanja, na primer o varnem staranju, demenci, uporabi sodobnih komunikacij in podobno. Vodijo pogovore v skupini svojcev o različnih temah, tudi o oskrbovanju starih in bolnih. Občasno prirejajo dobro obiskane družabne dogodke, med njimi tako imenovani „odklop za svojce“. Seveda pa usposabljajo tudi nove prostovoljke in prostovoljce in si prizadevajo, da bi lahko projekt razširili na več, tudi praktičnih oblik pomoči.

Morda najbolj priljudna oblika druženja je osebno obiskovanje ljudi, ki si želijo malo družbe in pogovora, čeprav si je težko predstavljati, da prideš do vrat, pozvoniš in rečeš: dober dan, sem ta in ta in sem vam prišla delat družbo...Seveda ne gre tako, pove ANJA STARKEŽ, mladenka, ki že nekaj časa obiskuje gospo v soseščini.

„Seveda sem v začetku čutila nekaj zadrege, a v veliko oporo mi je bilo, da me je na prvi obisk spremljala koordinatorka Katja, ki je gospo spoznala že prej. Tudi prvi pogovor je vodila ona, s pomočjo strokovnega priročnika, kjer so predlagane teme in vprašanja, da beseda lažje steče. Tak priročnik imava zdaj obe z gospo, srečujeva se vsakih 14 dni in vsakič se najprej pogovoriva o vsakdanjih dogodkih, potem pa se posvetiva kakšni vsebinski temi, kot so na primer spomini iz otroštva, navade in običaji, smrt v družini... Všeč so mi druženja s starejšo osebo. To namreč ni zgolj klepet, ampak voden vsebinski pogovor, v katerem se lahko razvije tematika, ki se v običajnem pogovoru ne bi. Zdaj se že dobro poznava in gospa včasih reče: joj Anja, kako dolgo te že ni bilo! “

Anja se je v projekt Podaj roko vključila lani, medtem ko je zaključevala študij na Pedagoški fakulteti. S prostovoljstvom se je srečala že kot punčka, „volčič“ pri skavtih in je še vedno dejavna kot skavtinja na Brezovici. Tudi kot nova, mlada učiteljica bo gotovo znala prenašati vrednote prostovoljstva tudi na mladino.

„Seveda. Tudi šole razvijajo medgeneracijsko povezovanje z različnimi oblikami druženja in pomoči. Svoje dedke in babice vabijo k sodelovanju v delavnicah, hkrati pa otroke vzgajajo v spoštovanju vseh starejših in sočutju do osamljenih in nemočnih“.

Gospa JOŽI REMŠKAR je doma v Dragomerju, kamor se je na kmetijo primožila pred več kot petdesetimi leti. Bila je zaposlena kot računovodkinja, z možem sta vzgojila dva otroka ter skrbela za polje in živino. S sosedi so si vedno pomagali pri domačih opravilih in Joži tudi zdaj, ko je že nekaj let vdova, ne spregleda, če kdo potrebuje njeno pomoč.

„Recimo, kadar je kdo umrl, sem pomagala pokojnika oskrbeti, preobleči in pripraviti za mrtvaški oder, ko se še doma ležali. Drugače se pa nisem vtikala v njihove stvari, sem bolj tihe narave, klepetanje mi ne leži, nisem še pri kom sedela na kavi... Jaz kar začutim človeka, ki nekaj potrebuje. Ne da me prosi, sama ponudim. Imam kar dobre odnose z vsemi. Če vidim, da nekdo težko dela, če težko živi, mu rada priskočim na pomoč, mu dam kakšno malenkost, ki jo doma pridelam.“

Zanjo je prostovoljstvo zaveza, ki se ji ne moreš kar odpovedati, če postane naporna.

“Hodila sem k nekemu kmetu molst in nahranit živino, ker sta bila oba z ženo stara in bolna. Sedem let sem hodila, zjutraj in zvečer in tako sta se me navadila, da sem nadaljevala vse do njune smrti. Sčasoma je postalo težko, ampak nisem ju mogla zapustiti, ker bi ju prizadela, tega pa nisem hotela...”

Pri triinsedemdesetih letih je še vedno čila, sama obdeluje vrt in njivo, redi kokoši in zajce, predvsem za svojo širšo družino. Svoje prostovoljstvo še kar nadaljuje, vanj je vnesla tudi nova spoznanja iz usposabljanja. Kot vedno, se je z veseljem odzvala, ko jo je znanka iz soseščine prosila, da jo pelje v Ljubljano k zdravniku.

„Priti na Polikliniko je zelo naporno. Nobenega parkirnega prostora ni v bližini, kje boš pustil bolnega, nepokretnega človeka? Na Polikliniki imaš samo tri minute časa, da stečeš po voziček, medtem te varnostnik že preganja in grozi s kaznijo. In kaj če povrhu še dežuje ali sneži. To bi res moralo biti drugače urejeno.”

Prostovoljski prevozi sicer niso del ponudbe v projektu, saj bi bila organizacija takšnega „servisa“, ki ga v mnogih krajih že organizirajo občine, prezahteven zalogaj za prostovoljce. Med najbolj priljubljenimi oblikami pomoči, ki jo nudi ekipa Podaj roko, so: spremstvo na sprehodih ali na poti do trgovine, pomoč pri uporabi tehnologije in podobno. Poudarek je vsekakor na družabništvu.

Diplomirana ekonomistka IVA URBANC se je lani upokojila. Želela si je, da bi tudi v pokoju ostala nekako aktivna. Enkrat na mesec je dežurna v informacijski pisarni projekta Podaj roko, a najrajši ima druženje, tudi obiske pri starejših, ki si želijo družbe in pogovora.

„K sodelovanju sem se prijavila še preden sem se upokojila. To se mi je zdel dober način, da se kot upokojenec vključiš v čimveč aktivnosti za kakovostno staranje. Jaz sem se odločila za dve obliki – ena je osebno druženje s posameznikom, rada pa bi sodelovala kot sovoditeljica skupine, ki bi se dobivala enkrat na teden, takšno skupino v Dragomerju vodita kolegici Erna in Valerija. V lanskem letu smo imeli v okviru izobraževanja Inštituta Antona Trstenjaka predavanje o tem, kako spodbuditi pogovor o izbrani vsebini, ko vsak udeleženec o tem nekaj pove. V skupini vsakdo posluša in je poslušan. To mi je bilo posebej všeč. Izkaže se, da se teme zanimivo razvijejo in pritegnejo vse v skupini. Takšno druženje je priložnost, da presekaš dnevno domačo in gospodinjsko rutino, se urediš, greš od doma, se srečaš z drugimi ljudmi in sodeluješ v drugačni temi pogovora.“

Pri tej obliki udejstvovanja ne gre toliko za praktično, fizično pomoč starejšim, kot za medsebojno izmenjavo pogledov in izkušenj, ki ohranja starejše ljudi miselno prožne, ustvarjalne in družabne, kar vse nedvomno so odlike kakovostnega življenja. Če si želimo, da bi starost spet postala vredna spoštovanja, moramo zanjo tudi nekaj narediti takrat, ko sami še nismo stari. In ne nazadnje - pri nas živi precej izobraženih upokojencev, ki so še vedno pri močeh in ne potrebujejo pomoči ali druženja, kakršno ponuja projekt Podaj roko. Premorejo pa veliko različnih znanj, veščin in zanimanj, ki bi jih kot dobrodošli prostovoljci lahko podelili s svojimi sokrajani.

Projekt Podaj roko je, sodeč po junijski „inventuri“ njegove prve faze, lepo stekel. Zdaj ga nameravajo nadgraditi in obogatiti z novimi zamislimi in praktičnimi oblikami pomoči. Pri tem lahko sodelujejo vse generacije in vsakdo po svojem navdihu in močeh, da bo življenje v naši skupnosti varno in prijazno za vsakogar med nami.

Julka Vahen

Vas zanima prostovoljsko delo in pomoč starejšim občanom?

V okviru prostovoljstva Podaj roko iščemo nove prostovoljce vseh generacij, ki bi se vključili v:

Redno družabništvo ob pogovornih temah ali manjših opravilih s starejšim človekom (npr. tedensko spremstvo na sprehodu, pomoč pri uporabi pametnega telefona in dostopu do digitalnih storitev, pomoč pri manjših opravilih na domu, druženje in lep pogovor…)

Občasno prostovoljstvo in prostovoljske akcije   ob določenih večjih (sezonskih) opravilih.

Če želite prispevati nekaj svojega časa in si pridobiti neprecenljive izkušnje, nas za več informacij pokličite na tel. številko 041 349 812. Ni potrebno posebno znanje ali izkušnje, le dobra volja!

Ekipa Podaj roko