Sodobna razvojna usmeritev, naj se človek stara doma, se v primeru, ko to ni mogoče, razširi v pravilo, naj bo preselitev zaradi oskrbe ena sama. Selitve starega človeka iz ene oskrbovalne ustanove v drugo, ko se mu poslabša stanje, oziroma v ustanovi iz enega na drugi oddelek, so zanj zelo stresne. Zgodnji preselitvi iz neprimernega stanovanja in razmer so namenjena oskrbovana stanovanja. Ta so nadpovprečno prilagojena za starost, njihovo bistvo pa je, da imajo stanovalci sistemsko na voljo servisno ponudbo pranja, kuhanja, pospravljanja … vse do popolne nege in oskrbe, če/ko jo potrebujejo in za to tudi doplačajo. V takšnem stanovanju star človek na začetku živi popolnoma samostojno, čim bolj pa peša, več oskrbe in nege dobiva. Ko povsem obnemore, postane njegovo stanovanje apartma v okviru krajevnega doma za stare ljudi. Najemna oskrbovana stanovanja so praviloma v lastništvu ali solastništvu države, občine, organizacij ali fizičnih oseb, ki nudijo dolgotrajno oskrbo. Nekatera oskrbovana stanovanja pa so tudi lastniška – investitorji jih gradijo in prodajajo kot tržna oskrbovana stanovanja.

Sodobni domovi za stare ljudi si prizadevajo, da sta oskrba in človeško sožitje v njih čim bolj podobna vsakdanji normalnosti v domačem gospodinjstvu. Osnovna pravica pa je, da star človek živi v domu v svojem kraju, kjer mu je pogled skozi okno domač in je največ možnosti za obiske znanih ljudi; sodobno pravilo je: V kraju, kjer je potreben vrtec, je še bolj potreben dom. V njem je osnovna človeška pravica, da ima star človek zagotovljeno intimnost lastne sobe, hkrati pa ima dom urejen tudi živahen skupni prostor, ki omogoča druženje z drugimi stanovalci. Organizacijsko in konceptualno so ti sodobni domovi gospodinjske skupine z okrog desetimi stanovalci in stalnimi gospodinjami, drugi strokovnjaki pridejo k posamezniku takrat, ko je potrebno opraviti določeno zdravstveno ali drugo storitev. Velik dosežek take oskrbe v de-institucionalizirani ustanovi je osebna odnosna nega na temelju navad in osebne zgodovine vsakega oskrbovanca. Tak sodobni dom ni niti nadstandarden niti dražji, tudi pri gradnji je velik prihranek nepotrebnih skupnih prostorov (hodniki, velika kuhinja in jedilnica …). Pomembna novost takšnih domov je odpiranje v lokalno skupnost: dom ni otok sredi jezera, ampak arhitekturno, programsko in kadrovsko skrbno načrtuje sodelovanje z lokalno skupnostjo in drugimi programi. Modeli domov, ki uresničujejo te zahteve, sodijo v t. i. četrto in peto generacijo.

Alternativna oblika namestitvi v domu za stare ljudi je nastanitev v tuji – oskrbniški družini oziroma t. i. »rejništvo« za stare ljudi, pri čemer se oskrbniške družine najprej ustrezno usposobi in strokovno organizira, da lahko v oskrbo sprejmejo enega ali več starih ljudi.

Posebno pozornost je potrebno nameniti področju demence, saj se bo število ljudi s to boleznijo povečevalo. Ne glede na to, ali živijo doma ali v ustanovi, so za kakovostno pomoč tem bolnikom potrebni specifični pristopi, znanja in ozaveščena skupnost.

Tako za tiste, ki so v oskrbi doma, kakor za tiste, ki so v ustanovi, razvijajo sodobni sistemi še dva podporna programa: prostovoljsko (ali sosedsko) pomoč pri oskrbi in paliativno oskrbo za zadnje obdobje življenja. Raziskovalni podatki kažejo, da imamo v Sloveniji še zelo živo sosedsko pomoč onemoglim ljudem. Sodobna inačica le-te je prostovoljska pomoč pri oskrbovanju; ena in druga potrebujeta organizirano usposabljanje in podporo v lokalni skupnosti. Nemška izkušnja kaže, kako se da razvijati prostovoljsko oskrbovanje v sodobnem sistemu za dolgotrajno oskrbo – z novelo tega zakona leta 2008 so uvedli organizirano usposabljanje, organizacijo in nagrajevanje oskrbovalnega prostovoljstva v oskrbovalnih programih (za 40 ali več ur mesečnega oskrbovalnega dela dobi prostovoljec iz javne blagajne mesečno nagrado 250 EUR). Podporni programi za spremljanje človeka v terminalnem obdobju njegovega življenja pa so hospic in paliativni timi. V tem zahtevnem obdobju ter pri žalovanju po izgubi so svojcem v pomoč usposobljeni prostovoljci in poklicni strokovnjaki. V lokalni skupnosti je najprimerneje imeti hospicovsko sobo v krajevnem domu za stare ljudi.

Eden izmed ključnih izzivov je tudi koordinacija oskrbovalnih storitev v kraju. Človek ali družina, ki potrebuje oskrbo, se sooča z različnimi organizacijskimi strukturami, statusi, postopki, načini financiranja in strokovnjaki, od katerih ima vsak v ospredju (svojo) storitev. Star človek in njegovi svojci, ki pomoč potrebujejo, pogosto iz različnih informacij ne morejo sestaviti primerne rešitve. V Evropi zato obstajajo razne prakse vstopnih točk, od t. i. »case manedžerjev«, ki prevzamejo primer in načrtujejo pomoč, do organizacijskih timov v integrirani oskrbi, kjer je lahko vsak strokovni delavec vstopna točka za

usmeritev v ustrezno rešitev. V Sloveniji sistemsko ureditev še čakamo v okviru zakona o dolgotrajni oskrbi; občine v Konzorciju 17 in mreži starosti prijaznih skupnosti pa razvijajo uspešen sistem ožje in širše lokalne akcijske skupine s profesionalnim lokalnim koordinatorjem integrirane dolgotrajne oskrbe in kakovostnega staranja v kraju.

V Sloveniji razvoj sodobne mreže krajevnih programov in organizacija dolgotrajne oskrbe zaostaja četrt stoletja za Evropo. Ker je raven poznavanja sodobnih usmeritev na tem področju nizek v politiki, strokah in prebivalstvu, se velikokrat zgodi, da se novi programi vzpostavljajo po zastarelih konceptih (arhitektura, vsebina …). Za kraj je na primer usodna škoda, če nekdo zgradi nov dom za stare ljudi po industrijskem konceptu, ki je bil aktualen pred pol stoletja. Vendar pa posamezne strokovne službe in skupnosti v Sloveniji sledijo svetovnemu razvoju z velikimi koraki – poznajo dobre tuje prakse in imajo izkušnje z njihovim prilagajanjem slovenskim razmeram. Izkazalo se je, da se je pri uvajanju novih programov v vseh fazah dobro posvetovati s takšnimi akterji.

Dr. Jože Ramovš, Inštitut Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje