Lani smo prvič poskusili in prehodili dobrih 20 km poti, ki poteka okoli Ljubljane v spomin na dogodke iz preteklosti. Letos smo bili bolj optimistični in si rekli, da poskusimo znova, pa bo, kar bo. Deset se nas je zbralo na avtobusni postaji v Dragomerju in se odpeljalo do Dolgega mostu, kjer se je pot pričela. Kar precej pohodnikov je prehodilo že dobršen del poti, saj so krenili zarana z različnih vstopnih točk. Nismo se ozirali nanje, prepričani, da zmoremo tudi sami. Vsi udeleženci smo  člani Društva upokojencev Dragomer-Lukovica, kar pomeni: ne več  najmlajši po letih in niti ne vsi z veliko pohodniškimi izkušnjami. Pot čez Vrhovce in naprej do Koseškega bajerja je bila za vse mala malica. A na tej kontrolni točki so nekateri že razmišljali, da je za ta dan hoje dovolj. Pa je le prevladala odločitev, da vsaj do AMZS na Dunajski cesti hoja ne bo prevelik zalogaj in smo skupaj nadaljevali z njo. Izkazalo se je, da je bila odločitev prava. Na tretji kontrolni točki za Bežigradom  so nekateri omahovali, drugi pa  bili precej trdno odločeni, da krenemo naprej. In smo tudi šli. Naprej do Jarš,  naprej do Polja  in čez Fužine  proti Golovcu. Vreme nam je bilo naklonjeno, toplo in sončno, sem in tja malo vetra, ki je ohladil pregrete glave. Pot na Golovec se prvič vzpne in od posameznika terja malo več kondicije, obremenjene so druge telesne mišice, noge pa vse težje in optimizem nekoliko usahne. In vendar smo zmogli. Marija je sicer ugotavljala, da je pot kot elastika, Vilma je vesela ugotovila, da bo prst na nogi kljub poškodbi vzdržal, Sašo nas je prepričeval, da so zadnji kilometri vselej najdaljši; Ivica pa, da bomo zmogli, saj so Murgle praktično pred nami. Noge so postajale vedno bolj utrujene in težke, mišice razbolele, mi pa trdno prepričani, da pot prehodimo do zaključka uradnega časa. Uspelo nam je. Ko enkrat stojiš v križišču pred Dolgim mostom, nenadoma pozabiš, kje in kaj te boli;  noge te ponesejo k zadnji kontrolni točki, kjer si okoli vratu obesiš kolajno. Še ena zmaga, tako v moralnem kot  v kondicijskem smislu. Marija je rekla: pogumno do konca in tako je tudi bilo. Vsak med udeleženci je bil zmagovalec, s kolajno ali brez. Pomembno je, da se odločiš poskusiti in prehoditi toliko poti, kot zmoreš. Dobra družba, lepa narava, prijetna utrujenost in zadovoljstvo na cilju so naredili dan lep in uspešen.

Dragica Krašovec