"Ko ni poti nazaj" – zgodba, ki ne sme biti pozabljena | Občina Log - Dragomer

Občina Log – Dragomer, 3. marca 2026: Čeprav se zdi, da so vojne del oddaljene preteklosti, nas dogodki po svetu vedno znova opominjajo, da človeštvo iz zgodovine prepogosto ne potegne dovolj naukov. Vsaka vojna za sabo pušča grenkobo, tragedije, razbite družine in nešteto osebnih zgodb, ki pogosto ostanejo zamolčane ali pozabljene. Prav o eni takšnih zgodb je tekla beseda na posebnem srečanju, ki ga je organiziral KUD Kosec, kjer je bila gostja Jasmina Rojko, ki že nekaj časa živi v Dragomeru in je nedavno izdala knjigo Ko ni poti nazaj.

Avtorica je v pogovoru predstavila ozadje nastanka knjige, ki temelji na resničnih dogodkih, povezanih z njeno družinsko zgodbo. Ideja za zapis je zorela dolgo časa, saj je želela ohraniti spomin na dogodke, ki so močno zaznamovali življenja njenih prednikov. Po njenih besedah v knjigi ne gre za ideologijo ali politične razlage zgodovine, temveč za človeške usode – za zgodbe ljudi, ki so jih veliki zgodovinski pretresi potisnili na rob in jih pogosto izbrisali iz širšega zgodovinskega spomina.
Zgodba se začne v majhni vasici Negova tik pred koncem druge svetovne vojne. Trojni umor matere in otrok pretrese skupnost, edini preživeli pa razkrije imena domnevnih krivcev. Njegovo priznanje sproži verigo izdaj, strahu in maščevanja, ki v vrtinec dogodkov potegne tudi Mirka in njegovo družino. Politični pregon jih iztrga iz domačega okolja in jih pahne na negotovo pot, kjer se morajo soočiti z izgubo, izgnanstvom ter vprašanjem, ali je bilo vse to mogoče preprečiti.
Pri pisanju knjige je bilo potrebnega veliko raziskovanja. Avtorica je zbirala pričevanja, dokumente in fotografije ter postopoma sestavljala mozaik družinske zgodovine. Proces je trajal kar nekaj časa, saj je želela zgodbo predstaviti čim bolj verodostojno in hkrati spoštljivo do vseh, ki so bili vanjo vpleteni. Poseben izziv je bil tudi tehnični del nastajanja knjige – od zbiranja gradiva do oblikovanja končnega izdelka, pri čemer je veliko nalog opravila kar sama.
Kot je poudarila Jasmina Rojko, jo je med pisanjem spremljalo veliko čustev: od žalosti in pretresenosti do občutka odgovornosti, da se zgodba ohrani za prihodnje rodove. Prav zato meni, da takšnih zgodb ne smemo pozabiti. Vsaka vojna namreč prinaša podobne posledice – trpljenje nedolžnih, razpad družin in globoke rane v skupnostih.
Knjigo priporoča vsem, ki jih zanimajo resnične življenjske zgodbe iz časa druge svetovne vojne, predvsem pa tistim, ki želijo razumeti, kako kompleksna in večplastna je lahko zgodovina. Kot pravi avtorica, zgodovina ni ena sama resnica, temveč množica različnih pogledov in izkušenj ljudi, ki so jo živeli.
Ko ni poti nazaj je tako več kot le družinska kronika. Je opomin, da za velikimi zgodovinskimi dogodki vedno stojijo konkretni ljudje in njihove usode – da spomin na njih skratka ne sme izginiti.