Ideja, da ustvarjalci in sodelavci študijskega krožka »Tukaj živim« en dan preživijo na izletu po skritih in znanih kotičkih naše domovine, se je porodila že spomladi. Pa se je izkazalo, da v tistem času tega dogodka ni bilo mogoče realizirati in smo se odločili, da to storimo v jeseni. Tudi septembrski datum ni bil najboljša izbira, saj so nekateri prebolevali covid, spet druge so zadržale drugačne obveznosti. Tisti pa, ki smo se izleta udeležili, zagotovo nismo obžalovali, saj smo skupaj preživeli topel jesenski dan, ki so ga zapolnila številna nova doživetja in vtisi, dobra volja in kraške zanimivosti in dobrote. Odpeljali smo se torej na Kras.
Prvi postanek je bil v Lipici. Kako drugače je vse kot še pred nekaj leti. Čisto, urejeno okolje, obsežni travniki in pašniki, pokošeni in lepo ograjeni, drevoredi in hrastovi gaji ponosno krasijo območje kobilarne. Mi smo naredili krajši sprehod po parku in se napotili v vas Lokev, kjer smo si ogledali najstarejšo pršutarno na slovenskem Krasu. Meso prašičev že dolgo ni slovenskega porekla, saj nismo sposobni zagotavljati količin. Prihaja v glavnem z nemškega trga. Osrednji in najbolj zahteven del izleta je bil obisk vojaškega muzeja Tabor v Lokvah. Muzej deluje v obrambnem stolpu, ki stoji na vaškem trgu od leta 1487. Stolp je kulturni spomenik v lasti občine Sežana. Muzej vodi  Srečko Rože, ki je lastnik zbirke orožja, opreme vojakov v prvi in drugi svetovni vojni in nepreglednega števila ostalih muzejskih eksponatov, ki so služili za življenje in delo vojakov v obdobju prve in druge svetovne vojne, pa v času jugoslovanske ljudske armade in delovanja teritorialne obrambe. Naše obiskovalce je Srečko navdušil z natančnim opisovanjem dogodkov in poznavanjem razvoja, uporabe in najdb posameznih razstavljenih predmetov. Srečko nas je popeljal tudi v Cerkev, ki jo je med vojno poslikal Tone Kralj.
Vreme je hotelo dokazati, da je jesen na poti in prve dežne kaplje so končale na naših glavah. A nič ne de, umaknili smo se plohi v Divaško jamo. Odkril jo je leta 1884 Gregor Žiberna. Odkrita je v celoti, kakšnih 700m dolga in vanjo se lahko spustimo 76 m globoko. Dan se je prevesil v popoldan in naši želodčki so potrebovali pomoč. Ustavili smo se v Betanji na kmečki domačiji »Pri Betanci«.
Kako hitro dan mine, če je družba prijetna in dogajanje pestro in zanimivo .Gotovo samo od sebe ne nastane nič takega, zato gre velika zahvala Niki, Olgi, Ireni in Mihu, šoferju za varno vožnjo in vsem, ki ste si ta dan vzeli čas in se nam pridružili.

Dragica Krašovec