Ob zaključku tečaja angleškega jezika smo se profesorica Milojka Babšek Valentinčič in študentke Cvetka, Irena, Andreja ter Mojca odpravile na izlet v kraje, ki jih je v mladosti obiskovala prof. Milojka, ostale pa teh krajev nismo dobro poznale.

Odpravile smo se v slovenske vasi na Tržaškem Krasu.

V vremensko neprijaznem torkovem jutru smo se odpeljale v Repentabor na rob slovenskega ozemlja, le nekaj kilometrov od Trsta. Sredi valovitega kraškega sveta je na vrhu griča Tabor trdnjava z obzidjem, kamor so se zatekali slovenski kmetje pred turškimi hordami. Skozi mogočni vhod smo vstopile na majhen trg, kjer se nahaja župnišče, kjer župnikuje zelo priljubljen slovenski župnik Tone Bedenčič. Poleg župnišča je še krajevni dom in cerkvica iz leta 1750, ki jo krasijo lepe umetnine in najdragocenejša slika Marije z Jezusom. Kljub nizkim oblakom in močni burji smo uživale v razgledu po čudoviti pokrajini vse do morja.

Premražene smo se odpeljale proti Križu, nekoč povsem slovenski, danes pa zamejski vasi s 1450 prebivalci, kjer je še mogoče slišati slovensko besedo. Križ je stara slovenska ribiška vas, kjer se je pred več kot 1000 leti začelo slovensko pomorsko ribištvo. Leta 1911 je v vasi živelo 198 poklicnih slovenskih ribičev z 62 plovili. Poseben poudarek je bil na tunolovu in čupi, drevaku, ki so ga prav ribiči iz Križa izdelovali in uporabljali več kot 1000 let, vse do leta 1947. V vasi je kamnita cerkvica Sv. Roka z enostavnim zvonikom na preslico in Ribiški muzej. Muzej nam je predstavil g. Franko Košuta, ladijski inženir in konstruktor, ki se je samo za našo skupinico pripeljal iz Trsta. Članek o življenju in delu g. Košute je bil objavljen v Nedeljskem dnevniku dne 10. maja 2023 z naslovom »Po žilah mi ne teče kri ampak morje«. G. Franko je soustanovitelj muzeja in zbiratelj eksponatov visoke etnološke vrednosti. Razstavljene so mreže, vrše, harpune, čupe, kompasi, čutare za vodo, orodje za predelavo rib, troblje za meglo, veliki leseni pladnji, ki so si jih žene posadile na glavo in ves ulov znosile po 750 stopnicah v vas ter še mnogo drugega. Razstavljena je celo potapljaška obleka, ki so jo v avstro-ogrski mornarici uporabljali slovenski potapljači. Razstavljeni predmeti povedo, da smo Slovenci pomorski in mediteranski narod, kar dokazuje pravilnik iz leta 1835, na podlagi katerega so Slovenci, ki so bivali na obali, postali lastniki priobalnega pasu v širini ene morske milje.

Vas Križ je rojstni kraj pomembnih Slovencev: arhitekta Viktorja Sulčiča, ki je bil soavtor slovitega nogometnega stadiona Boca Juniors v Argentini, slikarja in marinista Alberta Sirka ter pesnika in pisatelja Miroslava Košute.

Po strmi razgledni potki smo se spustile na obalno cesto v Nabrežino in mimo Sesljana v Devin, manjše naselje s čudovitim zalivom in urejeno plažo. Na vročem soncu, v prijetnem lokalu tik ob morju, nas je ga. Milojka pogostila z »morsko« malico. Ga. Milojka nam je pripovedovala, kako je v mladosti s prijateljicami prekolesarila vso pot od Šempetra pri Gorici  do Devina na kopanje v prav ta zaliv.

Iz malega pristana je lep razgled na Devin in ruševine starega gradu. Od Devina do Sesljana vodi razgibana Rilkejeva pot, speljana 90 m visoko nad morjem po robu Devinskega klifa.

Ustavile smo se še v Štivanu, kjer izvira reka Timava, dolga le dva km, štirje izviri čudovite zelene barve pa prejemajo vodo od reke Reke, napajajo jo pa tudi podzemni tokovi Vipave in Soče.

V popoldanskih urah smo se odpeljale skozi Rožno dolino v Frančiškanski samostan Kostanjevica pri Novi gorici. Samostanska knjižnica je bila žal zaprta, ogledale pa smo si grobnico Burbonov, ki hrani posmrtne ostanke francoskega kralja Karla X. Burbonskega, ki je po revoluciji leta 1830 zbežal iz Francije in leta 1836 prišel v Novo Gorico, kjer je umrl za kolero. Poleg njega so v kripti pokopani še družinski člani in najbolj vdan dvorni minister. Na vrtu ob samostanski cerkvi je nasad vrtnic burbonk, prinešenih iz otoka Reunion. Od leta 1817 so jih vzgojili 1500 vrst, ohranjenih je le še 80 vrst in vse so na tem vrtu. Njihova posebnost so rožnate barve vseh odtenkov in opojna dišavnost.

Ko smo se vračale na parkirišče, smo v parku pred samostanom srečale našo vrhunsko smučarko Ano Bucik, nečakinjo prof. Milojke. Ana se je vračala s kondicijskega treninga. Po prisrčnem pozdravljanju in slikanju smo se odpeljale v Miren pri Novi Gorici, na osmico v izletniško kmetijo Faganeli.

Dobro podprte s hrano, polne vtisov in zadovoljne z izletom, smo se v večernih urah vrnile domov. Čudovit izlet, ki ga priporočamo vsem.

Študentka Mojca Konjar