Deževno jutro 3. junija s seboj ni prinašalo ravno dobrih obetov, zato je bilo toliko večje presenečenje v Športnem parku na Logu naleteti na toliko znanih obrazov. Moram priznati, da sem bil prav vesel in vznemirjen, ker toliko ljudi zanimajo vodni viri v naši vasi. PGD Log in Društvo upokojencev Log sta združili moči in dva Miha: Lenaršič, ki je tako gasilec kot upokojenec, in Rus, ki sem zaenkrat samo gasilec, že skoraj 40 let, sva združila moči in pripravila zanimiv sprehod po mestih, povezanih z vodno oskrbo na Logu. Najprej nam je Zvonka Kozjek pokazala močan Mežnarjev vodnjak, povezan z apnenčastim zaledjem hriba sv. Janeza Krstnika. Nato sem jaz, Miha Rus, pokazal Matijevo štirno, ki je bila verjetno zgrajena prav za oskrbo šole, zgrajene leta 1929 na Logu, danes pa zgledno prenovljene občinske stavbe. Ta štirna se je s pnevmatičnim kladivom ali »norcem«, delom mojstra Frančiška Popita, napajala iz Matijevega studenca. Nato smo pot nadaljevali po stezi čez usek nad gasilskim domom in si z vrha ogledali lično, z girlandami okrašeno Škandrovo štirno, verjetno zgrajeno na začetku 19. stoletja, o čemer pričajo tudi umetelne reliefne girlande. Dalje smo si ogledali Žiberšanovo štirno z značilno kamnito preklado, potem pa še zbiralnik na Rjavem bregu, kamor se je najprej stekal Jamov studenec, potem pa je bil namenjen za hranjenje vode z Lesnega Brda.

Naslednja točka so bili zbiralniki v Lipavcih z zares lično narejenimi pokrovi in posebnimi strešicami za žabice. Iz Kačje vasi smo se dvignili do Jordana, kjer nam je gospa Angelca povedala pesmico o Jordanovem mlinu: »Jordanov maln mele po malem. Če je suša, posluša; če je moče, pa noče.«

V zatrepu Jordanovega kota, kjer se že kažejo bele apnenčaste skale, drugačne kot pri oolitnem apnencu Sv. Janeza, sta dva močna studenca: Grogarjev in Jordanov. Med II. svetovno vojno so se odločili, da zajamejo slednjega in zrasel je ličen zbiralnik, čudovit spomenik tehnične dediščine. Danes sameva v goščavi in skozi zaklenjena vrata voda odteka v prazno, včasih pa je napajal pol zahodnega konca vasi. Njegovo gradnjo je vodil precej znan gradbenik tistega časa - inž. Dedek, pri gradnji pa so sodelovali domačini, ob koncu vojne pa tudi pripadniki delovne nemške divizije Todt.

Lahko bi jo ubrali čez hrib vse do izvira v Strgarju na Lesnem Brdu, pa smo se raje prepustili mehkim sedežem gasilskega vozila za moštvo, s katerim nas je izkušen šofer - domači gasilec Slavko Kokalj popeljal na Lesno Brdo. Od cerkve Marijinega vnebovzetja smo se spustili v dolino in si ogledali še en tehnični spomenik, in sicer približno za trideset let mlajši rezevoar kot je tisti v Jordanovem kotu. Septembra bo minilo 50 let od sestanka KS Horjul, kjer so Ložani od domačinov dobili zeleno luč, da skupaj z Lesnobrdci zajamejo močan kraški izvir v Strgarju. To je bil pravi podvig medvaške in medobčinske solidarnosti, saj so vsi skupaj opravili približno 4000 prostovoljnih delovnih ur, verjetno še kaj več. Voda je spomladi naslednje leto stekla po približno 2500 m dolgem cevovodu vse do Jamovega zbiralnika, z vodo so bili zdaj preskrbljeni tudi domačini v okolici cerkve na Lesnem Brdu. Novi rezervoar je zadoščal za preskrbo vaščanov približno 10 let, potem pa so se občani Vrhnike odločili za samoprispevek za vodovod iz borovniškega vršaja. Danes je stavba v Strgarju (dr. Silvo Torkar razlaga poreklo imena Strgar iz  Strugar ‘povezan s strugo’) še vedno lepo ohranjena in koristno bi jo bilo ohraniti, opremiti s fotovoltaiko in usposobiti črpalke. Nikoli se ne ve, kdaj pride prav dodatni vodni vir.

Slavko nas je v nekaj izmenah naposled pripeljal do gasilskega doma na Logu, kjer je že dišalo po dobrotah z žara. Ko smo se malo okrepili, nas je nagovoril še stari prijatelj dr. Miloš Markič z Brezovice, geolog, ki je povedal nekaj o geoloških značilnostih z Loga, kjer se mešajo skrilavci in apnenec, od česar je odvisna tudi kakovost pitne vode. V zgodnjih popoldanskih urah smo se razšli s svetlo zavestjo, da smo spoznali bogastvo vodnih virov, ki ga moramo ohraniti za prihodnost.

Miha Rus