Kako hitro se vrti čas in te dni mineva deset let od ustanovitve bralnega krožka v društvu Dvig.
Vsa leta ga prizadevno vodi mentorica Alenka Logar Pleško in tudi večina članov mu je zvesta celotno obdobje. V tam času smo člani prebirali dela okoli 120 slovenskih avtorjev in spoznali preko tristo njihovih del. Kar nekaj je takšnih literatov, ki smo jih vzeli večkrat v branje, ker so izhajala nova dela, še zlasti kadar so odmevno zaznamovala knjižni trg, so bila nominirana za različne nagrade in priznanja ali so odražala trenutne razmere na različnih področjih življenja in dela v naši družbi.
Svoje poznavanje različnih avtorjev in njihovih del smo lahko razširili in poglobili na literarnih ekskurzijah in na neposrednih srečanjih z nekaterimi pesniki in pisatelji.
Alenka je vestno izbirala vsebine, ki so nas včasih preprosto navdušile, včasih pa se nas izbrane zgodbe preprosto niso dotaknile. A takih del je bilo zares izjemno malo.
Ob deseti obletnici nas je obiskal avtor iz zamejstva, doma iz Doline pri Trstu, pisatelj, pesnik in dramatik Marij Čuk.
Nedolgo tega je izšlo njegovo delo Črni obroč, ki je v javnosti preseglo običajno zanimanje bralcev in pripravljajo že četrti natis knjige.
Roman Črni obroč pripoveduje o požigu Narodnega doma v Trstu. Požig se je zgodil 13..julija 1920 in pomeni začetek genocida, ki ga je izvajal italijanski fašizem nad Slovenci v Italiji.  V romanu se zgodovinska dejstva prepletajo z literarno fikcijo in je pretresljivo pričevanje o zaslepljeni narodnostni mržnji. Pisatelj je v pogovoru poudaril, da je bil Narodni dom v Trstu v tistem času središče gospodarskega, kulturnega in družbenega razcveta. V njem je bil poleg sedeža kulturnih društev tudi sedež pomembnih bank, delavskega društva, hotel in druge pomembne institucije in je zato imel vedno večjo moč. Italijanom je zato šel preprosto na živce.
Požig je kot sedemletni otrok doživel tudi veliki tržaški pisatelj Boris Pahor, ki ga je opazoval skupaj s svojo sestro. Na svoje oči sta videla, kako so fašisti onemogočili gašenje gasilcem s tem, da so prerezali in onesposobili cevi za gašenje.
Pahor je o tem pisal v noveli Grmada v pristanu. Zanimivo je, da je pisatelj Boris Pahor cenjen tudi v italijanski javnosti in mu v tisku in medijih namenjajo veliko pozornosti. Zanimivo je tudi, da se ve, kdo je bil požigalec a v Italiji, a niti tedaj in še manj kdaj koli kasneje niso nikogar kazensko preganjali.
Roman Črni obroč je že prejel številna priznanja, nekateri postopki za podelitev pa še potekajo. Bere se tekoče, hitro in zdi se, kot bi ga pisatelj spisal v »enem kosu«.
Razgovor z avtorjem je tekel živahno, poslušalce je zanimalo marsikaj o življenju Slovencev čez mejo, o povezanosti, druženju, o vplivih politike na njihovo življenje, o šolanju otrok v slovenskih šolah in pisatelj je živahno, poznavalsko in z velikim občutkom pripadnosti k matičnemu narodu pojasnjeval svoje občutke. Življenje se spreminja, koraki k napredku in večji uveljavitvi Slovencev za mejo pa so še vedno včasih težki in počasni.
Pripovedoval je tudi o svojem delu, pisanju proze in poezije. Največ je povedal o tem zadnjem romanu.
Vsako poglavje romana se konča z liričnim utrinkom, kar je za pisce romanov nenavadno, a kaže, da pisatelj tudi na ta način poudarja svoje pesniške vrline.
Enega bi vam tako za pokušino rada predstavila, ostale si preberite sami in nikar ne odlašajte z branjem. Poiščite knjigo v katerikoli knjižnici in se lotite branja.
Zdaj pa tale utrinek:
» Si kdaj videl leteti ptice brez peruti? Si kdaj videl vodo v lončenih črepinjah? Ste kdaj videli bele lise sredi noči? Ste kdaj videli lastovico sredi zime? Spet bo prišla vila. V jutranji rosi bo prišla iz gozda in njena svetloba bo otoplila kri v žilah. Prišla bo vila in poljubila življenje.«
Deset let bralnega krožka je minilo. A pred nami je še kup neprebranih knjig, ogromno zanimivih avtorjev, prihajajo novi, mlajši stvarjalni pisci in naša želja po branju ne bo hitro potešena. In prav je tako.

Urednica Dragica Krašovec