Na vprašanje, kako je sploh začela, je sramežljivo priznala, da je njeno tiho željo zaznal njen mož. Ker je opazil, da ima vse porisano, od časopisov do papirjev, se je odločil in ji je pred dvajsetimi leti podaril set opreme za slikanje, kar je takrat pomenilo tudi kar precej denarja. Sprva se čopičev ter vse ostale opreme sploh ni upala dotakniti, saj se je bala, da bo kaj pokvarila ali uničila, nato pa je le zbrala pogum in začela slikati. Kot zanimivost lahko povemo, da je njena tašča slikarka tako, da so imeli slikanje že prej v družini.
Sama tehnika kot pravi je v osnovi zelo preprosta: 'Potopim roke v to barvo in rišem, rišem in rišem. Premikam barve in pač nekaj nastane. V tem uživam. Če ne bi čutila barve, če ne bi čutila platna, najbrž ne bi nastajale takšne slike.'
S slikarstvom se tako ukvarja že 25 let in si ustvarila tudi ime. Ljudje prihajajo do nje z različnimi željami. Od želje, da jim nariše njihovo hišo ali hišo kjer so odraščali, do njihovih živali. To so dela po naročilu, sama pa riše po navdihu. Sama pravi, da je za njo nekaj sto del, še sama ne ve natančno koliko, predvsem pa pravi, da se s tem niti ne ukvarja, ampak se prepušča uživanju med slikanjem, kar jo sprošča. Zato tudi sama podaja najlepši nasvet za vse, ki imajo željo po slikanju. Naj zberejo pogum in začnejo ter pri tem uživajo. Njej slikanje pomeni pol življenja in zagotovo bo to pomenilo veliko vsakemu, ki se loti tistega po čemer hrepenijo, samo začeti je treba.
Besedilo in foto: Peter Kavčič