V eni prejšnjih številk Našega časopisa vam je scenografka in kostumografka predstave Pohlep v kotlini barjanski Nevena Kralj več povedala o pripravi kostumov  in scene in tudi o samem  igranju, saj v predstavi uspešno uprizarja učiteljico Angelo. Ker pa je ustvarjalna in dejavna v gledališki dejavnosti že  dlje časa in tudi na različnih področjih, jo danes predstavljamo malce obširneje, z namenom, da jo  bralci bolje spoznate in morda začutite željo, da tudi sami pokažete svoje ustvarjalne sposobnosti in se morda zdaj ali kdaj kasneje priključite  igralcem Mah teatra.

Nevena je še vedno aktivna, torej redno zaposlena, je tudi partnerka, mama dveh hčera in že tudi babica. A kljub vsem obveznostim  najde čas za ustvarjanje na gledališkem področju, za nastopanje, dodatno izobraževanje. Je nenehno sredi snovanja novih idej, ki jih uspešno realizira.

Za to človek potrebuje poleg časa, volje, vztrajnosti, kreativnosti, smisla za umetniško ustvarjanje tudi ves prosti čas, dobro samoorganizacijo in podporo ostalih članov društva, pa zagotovo tudi družine.

Najprej me  zanima, kako se je sploh začelo tvoje delo v gledališču?

Začetki segajo nekaj let nazaj, ko sem iskala način, da se znebim treme pred javnim nastopom. Ta strah nastopati pred  javnostjo me je omejeval še v času srednje šole, na primer na maturi, pa kasneje pri zagovoru magistrske naloge na fakulteti in sklenila sem, da najdem način, da se ga znebim. Tako sem se odločila, da opravim izpit za turističnega vodiča.  Pred leti je  potekalo usposabljanje  na Vrhniki. Imela sem željo, da bi z zainteresiranimi posamezniki ali skupino s kolesi  raziskovali barje.  Tak projekt je že izvajal ZIC na Vrhniki in zdel se mi je atraktiven in zanimiv za sodelovanje. Ampak zamisli v praksi nisem realizirala.

Pred zaključkom usposabljanja je prišlo do nekih zapletov, kasneje pa se nisem ponovno vključila in zaključila z izpitom. Še vedno je čas, da se odločim za dokončanje programa  in se vključim v turistično dejavnost. V tistem času pa  sem zasledila razpis, s katerim je  Kulturno društvo Kosec iskalo igralce za delo v amaterski gledališki skupini in takoj sem se odločila, da se jim pridružim. Sledila je prva predstava, v kateri sem zaigrala. Trema je sicer ostala, a prestala sem nastop, bolje, kot sem pričakovala. Prvi rezultati so bili opazni.

Je  bila želja po igranju uresničitev sanj, podedovan talent ali kaj drugega?

Ne bi rekla, da sem kdaj gojila željo po igranju ali nastopanju. Vedno me je bolj privlačila likovna dejavnost. Tudi ne gre za podedovanje talenta, čeprav je stric nastopal na odrih, šele pred nekaj leti pa sem izvedela, da je v mladosti na odru,  mislim da v  dveh predstavah, nastopil tudi moj oče. To spoznanje me je presenetilo in na nek način tudi navdihnilo ob misli,  da stopam po njegovih stopinjah.

V društvu Kosec so me potem uporabili tudi pri drugih dejavnostih društva. Imam šiviljsko šolo, torej znam šivati in sem sodelovala v delavnicah šivanja, pomagala sem pri scenskem delu in še na nekaterih področjih, ki jih obvladam in lahko pomagam. To je v bistvu preplet mojih hobijev, znanj, dodatnega usposabljanja, skratka, če me kje potrebujejo, z veseljem pomagam s svojim znanjem,  izkušnjami in ročnimi spretnostmi.

So lutke, ki jih zdaj načrtujete s predstavo v Mah teatru, logično nadaljevanje uresničitve zamisli?

Ja, to je zdaj likovna smer, v kateri iščem način, kako lutko približati otroku. Ni tako nenavadno, da se likovniki ukvarjajo z izdelavo lutk. Kar precej slikarjev se je v preteklosti že ukvarjalo s tem, tudi Picasso. Veselim se priprav, ker vem, da bomo zelo razveselili otroke. Zdaj  iščem primerno obliko, izbiram barve in preizkušam  primerne tehnične rešitve za izvajanje predstave. Nabor lutk bo raznolik, nastopale bodo tako živali kot ljudje. Ker gre za namizne ročne lutke, katerih telo je gibljivo, je odprtih še veliko neznank. Udeležila sem se izobraževanja za izdelavo marionet, ki pa je precej zahtevno delo  ne le za izdelavo lutk, tudi za igranje, zato je režiser Matija (Milčinski, op. avtorice) predlagal uporabo ročnih lutk. Lutke, ki jih bomo uporabljali v naši lutkovni predstavi, so precej  drugačne,  zato  bom  morala nekatere rešitve najti sama.

V skupini nas bo delovalo pet ali šest lutkarjev, tekst bo na osnovi ruske pravljice pripravil Miran (predsednik Mah teatra, op. avtorice) in veselim se jeseni, ko naj bi predstava zaživela tudi na odru.

Tako ali tako bomo bralce pravočasno obvestili o naši dejavnosti in predstavitvi na odru.

Kako gledaš na dejavnost dveh društev v občini, je to dobro ali slabo za občane. Imate dovolj možnosti za svojo dejavnost oziroma kako sploh gledaš na kulturno dejavnost v naši občini?

V naši občini opažam, da so zelo aktivni otroci do konca osnovne šole, potem šele starejši  občani in predvsem upokojenci. Pogrešam večjo vključenost mladih, ki odhajajo na šolanje v srednje šole in na fakultete in odraslih,  bi rekla v zrelih letih, tako imenovano srednjo generacijo.

Mislim, da ni moteče, če delujeta v občini dve društvi, saj uresničujeta različen program in se tudi na ta način bogat kulturno življenje v kraju. Res nimamo idealnih prostorskih, pa tudi ne finančnih zmožnosti, a morda se bo tudi to izboljšalo, če bomo bolj prisotni s svojo dejavnostjo, se pogosteje pojavljali z različnimi nastopi in pritegnili še večje zanimanje občanov.

Vesela sem, da smo se v Mah teatru našli navdušenci gledališča, ki znamo poprijeti za vsako delo na najrazličnejših področjih. Vsak od nas  ima svojo zadolžitev na področju, kjer ima afiniteto in sposobnosti za realizacijo. Smo homogena skupina, ki pa si zna porazdeliti delo in tega sem zares vesela. Društva se morajo znajti na različne načine, da lahko sledijo željam in začrtanim smernicam in lahko rečem, da nam na nek način vsaj do sedaj to tudi uspeva.

Res pa je, da ob zdajšnji  ustanovitvi še ene gledališke skupine najbrž ne bi  bili pretirano uspešni pri iskanju novih članov. So pa seveda zelo  zaželeni, tako kot so zaželene sveže ideje, zamisli, predlogi, ki jih imajo posamezniki, ljubitelji odra in predstav.

Kaj te čaka torej v naslednjih dneh, tednih, mesecih?

Predvsem veliko dela. Pred nami je kar nekaj nastopov in gostovanj s predstavo Pohlep v kotlini barjanski. Pred nastopi so vaje in  priprave za pot po različnih odrih. Vključila se bom v izobraževanje oziroma  tečaj igre, ki ga organizira vrhniški JSKD, razvijam pripravo in izdelavo lutk.

Ne smem zanemariti vloge, ki jo imam  kot zaposlena ženska in kot partnerka in mama   v družini ter vlogo babice, ki mi prinaša veselje.

 Vse, ki vas zanima, kdaj, kje bomo nastopali, kaj smo že ustvarili in kdo smo kulturni ustvarjalci pa vabim, da si ogledate našo spletno stran, nas poiščete na YouTube ali Facebooku. O vseh aktivnostih pa tekoče poročamo tudi na straneh Našega časopisa.

Bi rada povedala še kaj posebej za naše bralce?

Ja, kultura in umetnost sta nekaj lepega in vselej prisotni. V nas puščata sledi in našim zanamcem bodo te sledi ostale. Nekatere zgolj v družini, pri prijateljih, znancih, druge morda še kje. A še po toliko in toliko letih bodo morda moji vnuki, pravnuki pogledali kak posnetek in rekli: "Ja, tole je pa naša babi, prababi, praprapra …" in jim bo pri srcu toplo.

Dragica Krašovec