Se lahko na kratko predstavite?

Sem Vesna Kučan, sedaj v pokoju, drugače sem se svojih 44 let predajala radostim in veselju otrok v Vrtcu dr. France Prešeren kot vzgojiteljica predšolskih otrok. To delo sem res opravljala s srcem in dušo. V mladosti, ko sem končala osnovno šolo, nisem želela iti na vzgojiteljsko šolo, ampak sem hotela biti kriminalistka. Vzgoja je bila takrat drugačna, poslušala sem starše in se odločila za drugačno pot. Sprejeta sem bila na vzgojiteljsko šolo, opravila sprejemne izpite in se tako odločila, da bom pač to delala. Otroci so mi dali resnično veliko, elan ter polno življenja. Večno sem bila mlada, večni otrok in večni otrok ostajam še naprej. V pokoju najbolj pogrešam otrokovo bližino, zato sem se tudi odločila imeti dodatno dejavnost, ki me združuje z mlajšimi.

Kako ste se srečali z lutkami?

Že kot otrok sem zelo rada šivala. Punčke sem preoblačila, hkrati pa sem punčki kot igrači vdihovala nove oblike in vloge, jo spreminjala v živali in podobno. V osnovni šoli je bilo tega manj, saj sem bila bolj vključena v športne dejavnosti, v srednji šoli pa je bilo srečanj z lutkami kar nekaj. Profesor Hočevar, ki mi je bil vzor, nas je naučil izdelovati lutke. Imeli smo lutkovne predstave in takrat je v meni vzklilo to veselje.

Ko sem se zaposlila v vrtcu, sem bila obdana s skupino podobno mislečih sodelavk. Nekako smo se našle, začele smo ustvarjati in pripravljati lutkovne predstave. Lutke smo večinoma ustvarjale same, s starejšo skupino smo občasno izdelovali prstne lutke.

Kakšne lutke najraje ustvarjate?

Lutko kot lutko rada naredim, ne po načrtu oziroma kot piše v knjigah, ampak vanjo  vključim svojo domišljijo, svojo ustvarjalnost. Zelo rada delam lutke iz nestrukturiranega materiala: se pravi iz praznih steklenic, iz rolic papirja, iz storžev, iz palčk ... Nekako mi je ta material zelo blizu.

Kako ste postali vodja Mladinske lutkovne sekcije Mah Teatra?

V Mah Teatru sem postala aktivna čisto po naključju. Kot že rečeno, sem v pokoju pogrešala bližino otrok, zato sem se pred izbruhom Covida 19 pridružila društvu Dvig, kjer sem vodila sekcijo Od pravljice do lutke. V okviru sekcije smo z otroki poslušali pravljice in nato iz nestrukturiranih materialov naredili lutke ter na koncu pripravili še razstavo. Naslednje leto smo delo v sekciji še nadgradili, z otroki smo pripravili njihove knjižne prvence. Nato je prišel covid, družba se je zaprla, zbolela sem in opustila to dejavnost.

A ne za dolgo?

Čisto po nekem naključju  sem se nato spet vrnila med lutke. Soseda Nevenka Kralj me je povabila: »Kaj pa, če bi ti pri Mah Teatru imela lutke?" Vprašala sem jo, kako to misli in mi je pojasnila, da so v okviru razpisa Naj barjanske pravljice izbrali zgodbo, ki je najbolj primerna za lutkovno uprizoritev. Tako smo začeli. Prijavilo se je sedem deklic od četrtega do osmega razreda. Ko so prišle na prvo srečanje, smo se še gledale, kako in kaj? Dogovorili smo se, da bomo uprizorile zgodbo Štorklja je ostala brez gnezda ter same ustvarile lutke. Začeli smo s prebiranjem besedila in izbiranjem vlog. Deklice so same ustvarile lutke. Sprva so bile prepričane, da tega ne bodo znale in zmogle, a sem jim vlila pogum ter jim dala domačo nalogo. Narisati so morale skico svoje lutke in se prepustiti domišljiji. Lutke smo začele ustvarjati z oblikovanjem glave iz pene, nadaljevale smo s telesom iz plastenk ter z oblačenjem lutk. Dekleta so me resnično pozitivno presenetila. Nastale so lutke, ki so zelo prisrčne, pohvalil jih je tudi Matija Milčinski.

Ste lutke postavili tudi na oder?

Potem, ko so dekleta izdelala vsaka svojo lutko, smo začele vaditi besedilo za lutkovno predstavo. Te lutke so namizne, zato so se sprva bale nastopanja, bile so prestrašene, vendar sem jih prepričala, da one to zmorejo. Po vajah in še več vajah je sledila prva predstava. Skupina se je oblikovala lani po novem letu, junija smo imele že prvo generalko. Povabile smo starše otrok in upokojence iz DU Dragomer–Lukovica. Glavno premiero smo odigrale na Osnovni šoli Log–Dragomer za otroke prvih štirih razredov. Takrat so dekleta začela z veliko tremo, saj je bilo treba igrati pred sošolci, pred učitelji, ampak jim je uspelo. Deklice so mi po predstavi zaupale, da sploh niso vedele, da one to zmorejo.

Je bil to njihov prvi stik z gledališčem?

To je bil njihov prvi s stik z gledališčem, ne pa s samim nastopanjem. Dekleta nastopajo na drugih področjih: glasbenem in športnem. V vrtcu so se sicer srečale z  lutko, izdelale prstno lutko, drugače pa je to njihova prva izkušnja z gledališčem. Mislim, da s tem, ko otroke vključimo v gledališke skupine, le-tem damo možnost, da v kasnejšem času lahko začutijo veselje do te dejavnosti in morebiti napredujejo v dramski krožek.

Mladinska lutkovna sekcija je z začetkom šolskega leta vstopila v drugo sezono. Ali dekleta še naprej obiskujejo krožek?

Deklice letos nadaljujejo, razen dveh, ki sta se preselili. Pridružili sta se nam že tudi dve novi dekleti, ki pridno vadita svoji vlogi.

Kakšni so vaši načrti?

Poleg obstoječe predstave delamo že novo predstavo z naslovom Deklica in sončnica, ki bi jo premierno rade uprizorile ob svetovnem dnevu lutk - 21. marca. Tokrat bomo ustvarile ročne lutke. Igrale bomo za paravanom, razen deklice Eme, ki bo igrala v vlogi resnične deklice in bo nastopala v ospredju, pred paravanom. Poleg tega bi ob tej priložnosti radi pripravili še razstavo lutk, ki so jih izdelala dekleta ter obiskovalce povabili, da izdelajo svoje ročne lutke. Načrtov je kar veliko, ampak mladi so  nadarjeni, imajo dober spomin, se hitro naučijo besedila ter znajo poslušati, če jih znaš motivirati. Delam tudi na medgeneracijskem povezovanju. Tukaj smo tako napredovale, da tri deklice iz moje skupine nastopajo tudi v lutkovni skupini za odrasle, kjer bodo odigrale vlogo treh majhnih zajčkov v predstavi Domišljavi zajček. Ta tri dekleta igrajo kar tri predstave vzporedno in jim gre super.

Kakšen učinek imajo lutke na otroke?

Lutka je nek faktor, ki otroku lahko da samozavest. S pomočjo lutke lahko izgubi negotovost in strah. Otrok se s pomočjo lutke lahko izraža verbalno in neverbalno. Ko ustvarja, pride na plan njegova domišljija in kreativnost. Preko lutk izraža tudi čustva. Z lutko popeljemo otroka  v umetnost. Lutka lahko poje, pleše, izkazuje različna čustva. S pomočjo lutke se otrok zelo odpre. Ročna lutka je idealno didaktično sredstvo za  spodbujanje besednega zaklada, za razvijanje čustvovanja. Ko dekleta sama ustvarjajo lutke, se z njo lažje soočijo, jo lažje oživijo ter preko lutke pošiljajo sporočila. Tako znajo izbrati pravo intonacijo glasu, jakost in hitrost govorjenja. Lutka je pravzaprav tista, ki otroka prvič povede v svet radovednosti. Lutka je otroku v pomoč in tolažbo ob vstopu v vrtec, s pomočjo lutke vzgojitelj ustvarja avtoriteto, lutka lahko uči osnove bontona. Preko lutke se otroci poistovetijo in se nevede popeljejo v pravljičen svet, ki je zanje lahko resničen. Lutka je izreden medij, s pomočjo katere se da res marsikaj narediti.

Dekletom verjetno nastopanje koristi tudi na drugih področjih njihovega življenja?

Tako je. Nastopanje jim daje samozavest. Otroci izgubijo strah pred nastopanjem, strah pred glasnim govorjenjem.  

Za konec še misel gledalcem vaših predstav?

Ko odrasli in otroci pridejo v gledališče, v kulturne ustanove, v katerih se odvijajo te predstave, naj pustijo vse skrbi zunaj in se prepustijo temu čarobnemu svetu  ter res uživajo. Tako bo predstava še lepša.

Vesna Lovrenčič