Zdi se, da se funkcije predsednika kulturnega društva ob prenatrpanih urnikih ljudje otepajo. Kako vi gledate na podporo članov in že tretjo imenovanje za predsednico KUD Kosec?

Nedvomno mi njihova podpora izjemno veliko pomeni in mi je v neizmerno čast, vendar si želim, da bi našli mojega naslednika. Pa ne zato, ker si ne želim več delati, tudi ne zato, ker takšna funkcija zahteva prosti čas in prinese številne odgovornosti, temveč zato, ker je po desetih letih tisti čas, ko je dobro, da se stvari zamenjajo. Po desetih letih greš v nek kalup, padeš v neke tirnice, po katerih greš in nisi več tako dojemljiv do novosti. Žal pa te funkcije noče prevzeti nihče. V našem društvu imamo veliko aktivnih ljudi, mentorjev in obiskovalcev, ki so vsak teden aktivni in jih enostavno ne morem pustiti samih, brez vodje.

Pretekli dve leti sta bili zaradi epidemije drugačni. Kako pa je korona krojila delo na področju kulture v občini?

Covid je res zaznamoval okolje in društvo in še danes pušča posledice, vendar se počasi pobiramo ter prihajamo na zeleno vejo. V društvu smo si želeli delati preko spleta, a to enostavno ni šlo. Zelo velik problem je nastal pri pevski skupini, kjer je bilo zaradi zamika glasu nemogoče usklajeno peti. Odpovedati smo morali številne dogodke in prireditve, delavnice so se prenehale izvajati. V času korone še nismo imeli svojih stalnih prostorov, zaprla so se šolska vrata in s tem možnost organiziranja prireditev in večjih kulturnih dogodkov. Pri ročnih spretnostih in klekljaricah smo veliko delali preko telefona. Pogovarjali smo se, si pomagali in svetovali ter tako uspeli izvesti nekaj projektov. Med njimi je akcija okraševanja dreves s pleteninami. Vse je šlo preko telefona, delali smo doma, vsak v svojem domu, brez druženja, srečali smo se le toliko, da smo posamezne dele sešili skupaj ter oblekli drevesa. Tudi revijo je bilo zaradi covida težje delati, saj smo želeli iti do ljudi, do domačinov in se z njimi pogovarjati, a so nam ukrepi to preprečili. Ta problematika se sedaj vleče že v tretje leto, ljudje so bolj pazljivi, se ne družijo več toliko in ne spuščajo več ljudi v hišo, tako da je korona tudi s tega vidika na ljudeh pustila velik pečat.

Ta prisilni kulturni odmor smo izkoristili za snovanje novih projektov ter se v tem času pripravljali na ponovno odprtje družbe. Naredili smo programe, kako bomo zagnali dejavnosti, ko bomo enkrat lahko ponovno zaživeli. Jaz in Izvršni odbor smo se bali, da bo covid vplival na ljudi in da bo volja, elan in stalnost izginila, da se bodo ljudje začeli zapirati. Vendar je bil na naše izredno veliko presenečenje odziv ravno nasproten. Ljudje so se odzvali, začeli so prihajati nazaj in skupine so znova polne.

Steber društva so in ostajajo prostovoljci.

Absolutno, našega društva brez prostovoljstva ne bi bilo. Vsi naši mentorji delajo na prostovoljni bazi in to že desetletje. Noben izmed mentorjev ni in ne zahteva plačila, pravijo, da to delajo za kraj in krajane, za pripadnost. Kulturo želimo približati ljudem, zato so vsi dogodki in delavnice brezplačni. Mi smo odprta  družba, na naše delavnice ne hodijo le naši člani. Kultura je namenjena vsem ljudem, tu ne gre za to, kdo je član in kdo ne. Mi delamo za vse in z veseljem delamo zato, da vsem občanom nudimo kvalitetne vsebine, da si svoj prosti čas polepšajo s kakšnim dogodkom in tudi na ta način bogatijo življenje. Zaradi različnih ciljnih publik in različnih tematik je naše občinstvo zelo pisano, trudimo se, da zajamemo čim več okusov ter poskušamo delati paleto delavnic za različne ljudi. Skozi leta smo vedno bolj prepoznavni, tudi naši dogodki so vedno boljši in bolje obiskani, ni pa nam še uspelo pritegniti mlajšega občinstva. Zdi se, kot da v občini ni srednješolcev in študentov, pogrešamo mlade do 30 leta starosti in iščemo načine, kako se jim približati. Dali smo anketo po domovih in v šolo, kaj si otroci, mladina želijo in nismo dobili nazaj odgovora. Mi jim bomo šli naproti, samo povejo nam naj svoje želje.

Ljubiteljska kultura v naši državi je izjemno raznolika in bogata. Menite, da je dovolj cenjena in podprta?

Mislim, da kultura na splošno ni cenjena, ampak je podcenjena. Pa ne iz finančnega vidika, temveč iz kulturnega odnosa do ljudi, do družbe, do življenja. Na žalost so bolj pomembne druge vrednote, kot pa kulturne dejavnosti. Kultura se nenazadnje začne pri dober dan, pri pogledu v človekove oči, pri vprašanju, kako si. To se čedalje bolj izgublja in tega več ni.

Zakaj je potem za našo prihodnost tudi v naši občini kultura tako potrebna in pomembna?

Narod brez kulture ni narod in ne more preživeti. Kultura bogati in odpira srca ljudi in je izjemno pomembna tudi v smislu gojenja odnosa do sočloveka. S kulturo krepimo odnos do družine, do okolice, do bivanja na višjem nivoju in do boljšega počutja v našem kraju.

Delovanje društva je v preteklih letih krojilo iskanje primernih prostorov. Lani ste te vendarle dobili, kaj stalen prostor pomeni za društvo?

To je res lepa zgodba. Ti stalni prostori imajo ne samo za kulturo, ampak za vsa društva velik pomen. Bili smo izjemno veseli, ko smo jih dobili, saj so nam prostori nekako omogočili stalnost. Zdaj imamo svoje omare, materiali so samo na eni lokaciji, ljudje vedo, kje nas najti in je veliko lažje delati. Resnično smo hvaležni Občini za ta dom krajanov. Pred desetletji se je moralo kulturno društvo kar znajti, Enkrat smo bili v šoli, na hodniku, v jedilnici, v učilnici, kjer je bil pač prostor, drugič v občinskih prostorih, tretjič v kavarni ali pa kar zunaj. Na področju iskanja primernih prostorov nismo spali, iskali smo različne rešitve, od Zrimškove hiše, sobivanja z upokojenci na Logu ter drugih lokacij. Srečo s prostori smo imeli le krajši čas, ko smo pred obnovo občinske stavbe gostovali v zgornjem nadstropju in tako prvič občutili radost svojih prostorov. Sicer pa na tem področju do lani nismo bili uspešni in se tako še toliko bolj veselimo te naše nove pridobitve.

Kje je še prostor za izboljšave in kaj pogrešate?

Nedvomno bi naše okolje kulturno obogatila knjižnica. Ta bi lahko postala prostor druženja, izobraževanja, izmenjave izkušenj, pogovora. Topel in prijazen prostor, kjer bi ljudje našli družbo in se počutili domače. Pogrešamo tudi akustično primerno in dovolj veliko dvorano. Kot kulturniki bi v naše okolje lahko pripeljali zelo kvalitetne glasbene in umetniške ter gledališke ansamble, ampak je pri nas to nemogoče zaradi omejitev teh naših prostorov, kar je zelo boleče. V tem delu smo osiromašeni, a verjamem, da bodo na Občini uspeli najti rešitve. V vmesnem času organiziramo dogodke v manjšem obsegu, za manjše občinstvo, da ne zaspimo.

Kakšni so načrti za tekoče leto?

V letošnjem letu oživljamo delavnice in dogodke, ki smo jih organizirali v preteklih letih. Še naprej bomo delovali na različnih kulturnih področjih, tako glasbenem, likovnem, ročnih spretnosti, plesu, ohranjanju kulturne dediščine in starih običajev, zeliščarstvu, kamišibaju ter med drugim tudi kulturi bivanja, Sodelujemo tudi pri projektu Zgodovina nas povezuje, pri projektu Ceneta Štuparja in Podaj roko. Povezujemo se s šolo in vrtcem, kjer se vedno odzovejo in skupaj pripravimo izredno lepe in srčne dogodke. Ponosni smo tudi na svojo že deveto izdajo revije, s katero želimo ohraniti in zapisati našo zgodovino. Med drugim pa pripravljamo tudi nov projekt, s katerim bomo v sodelovanju z občino postavili tablice, kako so se domačije včasih imenovale. Smo polni vneme in upamo, da nam bo uspelo spisati še eno kulturno bogato leto.

V. L.