Kakšni so vaši spomini na otroštvo in mladost?

Rojen sem leta 1939 na Knežaku pod Snežnikom, do koder je takrat segala Italija. Starša sta tam kupila drobno hišico, dve luknjici (okni) in ustka (vrata). Oče je imel tam frizerski salon. To je bilo med vojno, ko se je na Primorskem začela frka. Takrat so Italijani mobilizirali vse Slovence, ki so bili vojaški obvezniki in jih poslali v Kalabrijo. Med vojno sem bil pri očetovih starših na Kalu pri Pivki, mama je bila pri svojih starših na kmetiji, bila je zelo delovna. Ni bila daleč in smo se videvali. Na Kalu med vojno ni bilo nobene velike frke, nobene hude borbe. Iz tistega časa se spomnim pokanja in požiganja hiš. Ob kapitulaciji Italije leta 1943 se je oče vključil v prekomorske brigade in se priključil partizanskemu gibanju. Ko se je vrnil nazaj v Slovenijo, smo se preselili v Pivko, kjer je dobil službo pri železnici. Potem smo šli v Šmarje pri Sežani. Jugoslovani so ga, ker je znal italijansko, zaposlili kot nekega obmejnega uradnika. Tako kot je on dobil službo, smo se potem selili. Kot otrok nekega posebnega miru nisem imel, te selitve so za otroke kar sitnost, preden se spet vsidraš traja nekaj časa. Živeli smo tako, kot so takrat živeli vaški otroci. Podili smo se za žogo iz cunj, pa je šlo življenje dalje. Potem sem bil zadosti star za šolo. Prve pol leta sem jo obiskoval v Košani, zaključil sem jo pa v Sežani v Osnovni šoli Srečka Kosovela. Po osnovni šoli sem se izučil za ključavničarja v Iskri v Kranju. Sem rekel, da bi šel na šolo za oblikovanje, vendar tja ni šel nihče drug. Zato sem šel še jaz, tako kot moj kolega, v Kranj za ključavničarja. Najprej sem bil zaposlen kot ključavničar na železnici in v nekem vojaškem podjetju.

Kdaj se je v vas prebudila umetniška žilica?

Po svoje sem bil obsojen, da se bom enkrat ukvarjal  z umetnostjo. Že kot otrok sem veliko in rad risal. Že v prvem razredu sem počasi posnemal stvari, tako kot to počnejo otroci. Vendar sem po tej umetniški plati nekaj več počel kot drugi. Risal sem drevesca in živalice, proti koncu osnovne šole tudi kraške hiše. Že zelo zgodaj sem pisal in delal pike. Pika je bila zmeraj neko postajališče za misel, ki sem jo uporabljal tudi v ustvarjanju. Pri piki se ustaviš, te okupira, da se ji notranje posvetiš, te sprovocira in potem to gradiš naprej. Ves čas sem po malem risal. Kakšen plakat za ples, razne priročnike. Brez vsakega likovnega znanja, beda od slikarčka, nekdo, ki ima želje, pa nič ne zna in si nič ne upa, ker nič ne ve.

Ste v družini imeli zgled oziroma nekoga, ki vas je usmeril, potisnil v umetnost?

Mama je imela malo občutka za realistično sliko in sem se temu poskušal približati. Kakšnega strokovnega zgleda pa v tistem času ni bilo. Da sem se iz izučenega ključavničarja usmeril v umetnost, je slučaj. Takrat sem živel v hiši starih staršev na Kalu pri Pivki in nas je tja prišel pozdravit kolega iz Pivke. Sedela sva tam v naši majhni hiški in je pogledal gor na steno k mojim rožicam in rekel: »Imate pa tam lepo umetniško delo.«. Povedal sem mu, da sem jo jaz naslikal z oljnimi barvami in se je začudil ter dejal: »Vi ste to naredili? Potem ste pa vi talent. A bi šli mogoče študirat umetnost?«. Takrat nisem imel tega namena, sploh se mi ni sanjalo, da bi šel študirat, vedno bolj sem uspeval kot ključavničar. Potem me je pa čez čas le prijelo, »Kaj pa če bi šel res študirat«.  Leta 1962, ko sem bil bolj zrel, sem šel na likovno akademijo delat sprejemni izpit. Seveda sem prvič pogrnil. To je taka huda zgodba. Nisem obvladal prostora, tehnike, to so bile takšne otroške, ekspresivne risbe, brez konstrukcije, brez volumna. Takrat sem prvič risal glavo po naravi, to je pa že težka naloga in jasno tiste glave niso izpolnjevale tistega, kar so na Akademiji zahtevali, tako da nič čudnega, da nisem naredil sprejemnega izpita. Potem pa sem v Postojni spoznal slikarja Stojana Razmovskega in sem se naslednje pred izpitom pri njem posvetoval. On mi je razložil zakonitosti risanja, povedal mi je, kako risati telo v prostoru, o dimenzijah, o velikostih, na kaj je treba paziti. Takrat sem izpit uspešno opravil in bil sprejet na Akademijo. Tam sem ostal do 1968 leta, ko sem doštudiral. Nato sem naredil še dve specialki, danes bi rekli magisterija, iz grafike in slikarstva.

Kakšni so vaši spomini na študentska leta, na kolege in profesorje?

Tako na kolege kot na profesorje, ki so sedaj že pokojni, imam posebne spomine.  Marij Pregelj je bil moj profesor. Zelo sem ga spoštoval, je bil pa Pregelj malo hudomušen in če je bilo treba kar ciničen. Spominjam se anekdote iz prvih let študija. Takrat sem imel občutek, da mi kar gre, pa nekega dne pride k meni in dolgo časa gleda mojo sliko. Pa se je nato obrnil proti meni in me vprašal: »Ali niste bili vi enkrat ključavničar?«. Zardel sem kot purman in takoj je opazil mojo zadrego pa je rekel: »Ne ne ne, saj dobro rišete, ampak saj ne boste nič zaslužili. Zadnjič sem peljal kolo na popravilo, pa je nekaj zavaril, naredil eno piko, pa sem plačal celo mojo plačo! Nikoli ne boste toliko zaslužili.« To je bil njegov hudomušen način, to je takšna zgodba, ki me kar malo greje. Posebne spomine imam na Gabriela Stupico, on je vozil študente k meni in jim kazal moje slike iz študentskih let, ki že kažejo, da bi lahko iz tega bil slikar. Je že bila osebna nota, so imele izraz, nisem bil čisti ekspresionist in sem se naslanjal v to smer, prosto tekoče sem ustvarjal iz roke ali pa glave.

Prvo zaposlitev na novem poklicnem področju ste dobili na Osnovni šoli Vič, kot učitelj likovnega in tehničnega pouka.

To je bilo prvo delovno mesto, takrat so se redki preživljali s slikarstvom. Medtem, ko sem poučeval sem delal še dva magisterija. Z veseljem sem učil in delo sem vzel zelo resno in se žrtvoval in dostikrat se spomnim, kako sem se zvečer pripravljal za naslednji dan. Kot pedagog sem bil tudi uspešen in smo se udeleževali mnogih tekmovanj, srečanj ter natečajev in to je izpolnjevalo moje pedagoške ambicije. Moji učenci so bili uspešni, nekateri nagrajeni celo na mednarodnih tekmovanjih, kar je meni kot pedagogu šlo v plus. Pedagoško delo ti vzame precej energije. Kot pedagog se moraš sprijazniti z vsakim delom, otrok riše po svoje, po svoje oblikuje barve. Zato trdim, da je veliko lažje poučevati matematiko kot likovni ali glasbeni pouk, ki potrebuje drugačen posluh. Deset let sem poučeval na osnovni šoli, takrat so k meni hodili študenti z akademije na hospitacije. Bilo je naporno, imel sem redno službo v osnovni šoli, zraven sem učil še likovno metodiko na dislociranih oddelkih Pedagoške akademije v Novem mestu, Kopru in Novi Gorici. Kopra se zmeraj spominjam s posebnim občutkom. To je bilo zelo naporno obdobje, nisem več mogel zdržati in sem Pedagoški odpovedal sodelovanje. Potem so mi pa uredili redno delo pa Pedagoški fakulteti. Na različnih nivojih sem poučeval do pokoja leta 2005. Nekaj let nazaj pa so mi podelili še naziv zaslužni profesor.

Je pedagoško delo zatrlo vaše lastno umetniško ustvarjanje?

Na podstrehi nad šolo na Tržaški cesti sem imel svoj prvi atelje. V kotu med tramovi sem si uredil prostorček in tam sem najprej slikal. Tam je bil ploden prostor, kjer sem se lahko razvijal tudi po umetniški plati, tam sem risal, sočasno sem pa hodil na Akademijo na specialke. Spomnim se zgodbe s tem podstrešjem. Nekega dne sem šel iz Akademije proti študentskemu naselju, Gabriel Stupica je imel pa tam v bližini atelje in sva se srečala. Stupica je bil zelo priznan, fin gospod in velik slikar, za vzor vsem slikarjem, taka figura. Sva se lepo pozdravila in mi je Stupica dejal: »Mršnik čakajte malo, poslušate ali kaj slikate?« Pa sem mu rekel, da nimam volje in da nekaj poskušam. Stupica me je prijel za ramo in rekel: »Dejte no, dejte, madonca, saj ste ja tako dobro slikali. Kaj delate?«. Razložil sem mu, da slikam v ateljeju nad šolo. Jaz sem pa rabil profesorja za diplomo in sva odšla v moj atelje, ki je bil pa daleč, zato sem bil kar presenečen, kako je rekel, da greva pogledat. Na tramovih sem imel postavljena tri tihožitja. Tam na tramovih so letali golobi in so bile vse slike umazane od iztrebkov. Stupica je z enim kolenom pokleknil in s slike popraskal golobje iztrebke in gledal sliko ter rekel: »To je tisto«. Potem mi je razložil zakaj je to tihožitje boljše od drugih dveh. To so take tople zgodbe, ki se jih z veseljem spominjam. Takrat so rekli, da takšnega tihožitja skorajda ni v Sloveniji in so ga imeli za posebno uspešnega. Jaz še zdaj gledam to mojo sliko in je ne bi dal za noben denar in je spodbuda, da sem potem še slikal. V slikarstvu sem uporabljal olje, akrila pa se pravzaprav nisem nikoli lotil, ker sem se nehal ukvarjati z barvo in sem ostal pri risbi in grafiki.

V svojem umetniškem ustvarjanju ste se nato skorajda odpovedali barvi in ustvarjali v svetu črno-belega?

Nikoli se nisem imel za velikega kolorista. Po študiju sem vse opustil, ukvarjal sem se samo s pedagogiko. Kar devetnajst let nisem naredil grafike zase, to je dolga doba. Potem je bil pa razpis za grafični bienale v Novem mestu, pa sem naredil tri grafike v tehniki vernis mou (mehke prevleke) in dobil prvo nagrado. Takrat sem se potem resneje lotil grafike. Ta me na nek način izpolnjuje, zanimivi so mi grafični postopki. Najbolj mi leži tehnika mehke prevleke, pri kateri je treba posredno risati na ploščo skozi papir. Tam, kjer smo pritiskali na ploščo, ali z risalom, ali so prsti ali karkoli pač vzamem, se barva prime na papir in odpre ploščo, tam pa potem kislina jedka. Zaradi te mehkobe je črta kot brazda pri plugu. Ostrina pri sredini, okrog se nabere bolj ali manj velik kupček odorane zemlje. Pri svojem umetniškem ustvarjanju nisem nikogar posnemal, na nikogar se nisem naslanjal. Neprestano sem iskal svoj lastni izraz. Ves čas si nekaj izmišljam, mi nekaj kapne v glavo. Taka je bila tudi ideja z nalepkami leta 1977. Ko sem nesel steklenico vina za novo leto h kakšnemu znancu in nalepil nanjo spoznaven realističen avtoportret. Pa sem rekel:« »To je vino s poreklom«. Začelo se je kot štos, kasneje pa sem nalepke uporabil kot umetniško delo. Delal sem tudi velike metrske glave, pa portrete, risbe na računalnički papir. Zadnja leta grafik ne delam več, slikam majhne pastele velike kot razglednice in risbe.

Kje iščete navdih za ustvarjanje?

En navdih je v naravi, drugi v ljudeh, v portretih ali  pa splošna slika o mislih na človeštvo. Včasih so bili tisti portreti, risbe na računalniški papir z ogljem. V dnevnem časopisju sem poiskal portrete neznancev, imenujem jih en enov, ker jih ne poznam in ne morem upodobiti njihove psihe. Če bi jih poznal, bi jih zagotovo narisal drugače. Portret je mehak po risbi, je okrnjen, ga manjka kakšen kos, to so objektivni znaki. Zapredku rečem samo zapredek, ne morem reči, da je to motiv. Motiv namreč razumem kot nekaj kar se zazna z očesom. Motivi so tudi iz narave ali pa izmišljene zgodbe, ko nastaja neka nova struktura, ki je sicer ne vidimo natančno, je pa nekje v naravi zastopana. V svojih delih upodabljam tudi pokrajino, jaz sem Kraševec, trdi Kraševec, Kras imam v sebi in dolgo sem se ukvarjal z upodabljanjem Krasa, za spomin, ko tja ne bom več mogel hoditi.

Veliko ste razstavljali.

Razstavljal sem veliko, samostojno pa malo, kakih dvajset razstav. V Albertini na Dunaju, kjer je največja grafična zbirka, imam stalno razstavljeni dve grafiki. Razstavljal sem tudi v Cremoni.

Za svoje delo ste prejeli številne nagrade med pomembnejše sodi nagrada Ivane Kobilice za življenjsko delo.

Nagrad je kar nekaj. Sinoči mi je hčerka povedala, da sem sprejet na mednarodni grafični trienale v Bitoli na podlagi posnetka, ki smo ga poslali na razpis. Da spadaš tja notri, to ni kar tako in sem tega priznanja vesel. Za svoje delo sem leta 1969 kot študent prejel Prešernovo nagrado za diplomsko delo, nagrado Zveze društev likovnih umetnikov za življenjsko delo in nagrado Ivane kobilice za življenjsko delo. V tujini odkupno nagrado Albertine na Dunaju, osebno vabilo med 120 avtorji iz 50 držav v Cremoni v Italiji in prvo nagrado LESSEDRA Sofija v Bolgariji.

Zadnji dve desetletji prebivate v Dragomerju.

To hišo smo naredili po moji smrti, ko sem jaz umrl. Leta 1997 sem se ponovno rodil. Na operaciji srca, operirali so mi zaklopko in naredili bajpas, sem na tisti mizi umrl. Oživljali so me z elektrošoki, potem mi je notri počila še žila in so mi iz noge vzeli nadomestne žile. Cel cirkus in čudno, da sem sploh ostal živ. Uspeli so me prebuditi in me poslali v zdravilišče. Od tam sem tekel kupit parcelo v Dragomer. Če rečem, sem zdaj že malo posmrten. Zunanjo podobo hiše sem narisal kar sam in tu v tej hiši Na vasi živiva lepo.

Vesna Lovrenčič, foto: VL