Vsako leto se na god sv. Klemena še posebej rad spominjam četrtega papeža in mučenca, kateremu so v Rimu posvetili celo baziliko, počiva v njej. Letos se ga bom prav na nedeljo, 23. novembra, pri slovesni maši v njemu posvečeni suhadolski cerkvi. Vnovič bom obudil spomin na to, kako sta sveta brata Ciril in Metod skozi Suhadole, tako trdijo cerkveni zgodovinarji, leta 867 nesla k papežu Hadrijanu II. posmrtne ostanke papeža Klemena po njegovi mučeniški smrti na polotoku Krimu. Mogoče ne ravno čisto skozi to vas, a so pobožni predniki odločili, da v spomin na to dejanje papežu sv. Klemenu posvetijo tukajšnjo novo baročno cerkev iz leta 1740. Mogoče jih je k temu spodbudil komendski vikar Andrej Rogelj, ki po naročilu barona Petra Jakoba de Testaferrata z vaščani zidal to lepo cerkev? Mogoče celo komendator sam, ko je bral in premišljeval Klemenovo pismo Korinčanom? Peter Pavel Glavar je imel takrat druge skrbi: kako bi prišel do duhovniškega posvečenja.

V spomin na papeža sv. Klemena bom 23. novembra še posebej veselo donel iz lin cerkvenega zvonika, da se bo moj glas slišal tja do Vodic, Mengša, Homca, Šmarce in celo Kamnika. Vračal od Hoste, Slevskega hriba, kriškega in tunjiškega gričevja, Škletovega hriba. Pozdravil bom »brata« v komendskem zvoniku. Drugi največji bronasti zvon. Povabil ga bom, naj se mi pridruži pri praznovanju, saj naju je oba ulila ista delavnica, nosiva enak napis: Vojska je sv. Petru štiri zvonove pobrala – močna ljubezen župljanov pet je novih mu dala. Enak, ker sva bila oba namenjena za zvonik župnijske cerkve sv. Petra v Komendi. V njem sem se moral umakniti novemu zvonu Strojnih tovarn in livarn v Ljubljani, ker je kolavdator p. Hugolin Sattner ugotovil, da se ne ujemam dobro z ostalimi zvonovi.

Najprej mi je bilo hudo, potem sem se s tem sprijaznil. Še posebej zaradi tega, ker so me Suhadolci z veseljem sprejeli medse, me potegnili v zvonik svoje cerkve. To so naredili, ker so si močno želeli novih bronastih zvonov, ko jim je prva svetovna vojna 7. februarja 1917 pobrala vse tri iz te zlitine. Tako so bili žalostni, da so na voz, ki jih je odpeljal v Kamnik na železniško postajo in dalje proti Dunaju, obesili črno zastavo, v zvonik pa železne kotle. Zato je bilo njihovo veselje še toliko večje, ko se jim je ponudila priložnost, da dobijo mene iz plemenite zlitine.
Že prej pa so, vztrajni kot so bili, pri Kranjski industrijski družbi na Jesenicah leta 1918 skupaj z Komendčani naročili in po binkoštih odpeljali 380 kilogramov težak železen zvon z glasom Fis. V Suhadole ga je 7. maja 1918 pripeljal Ignac Seršen. Leta 1920 so pri isti livarni zvonov kupili še 445 kilogramov težak železni zvon z glasom A. Plačala ga je podružnica sv. Klemena, za plačilo se je posebej zavzel cerkveni ključar Janez Bergant. Manjkal jim je le še največji, po možnosti bronast zvon.

To veliko željo sem jim izpolnil leta 1925, ko so se mi Komendčani odrekli. Čeprav malce žalosten, se še vedno rad spominjam, kako so si me na ljubljanskem velesejmu skupaj z ostali štirimi bronastimi zvonovi ogledovali obiskovalci, je kdo s prsti pobobnal po meni, preizkusil moj zven, pozorno prebral napis. Nekateri so celo glasno pripomnili: »Kar je res, je res. Za Komendčane vemo, da se imajo za velike in pomembne, a zelo spoštujejo svojega zavetnika sv. Petra!«

Priznam, da sem bil prav ponosen na to. Bil še posebej vesel, ko so me po koncu velesejma in posvetitvi 9. septembra 1925 slovesno pripeljali v Komendo. Moje veselje je bilo sicer kratko, ko nisem smel v cerkvenem zvoniku doneti z bronastimi brati, a se danes še vedno počutim deloma Komendčana. Kako tudi ne, ko sem enako težak, kot njihov drugi zvon, imava celo isto številko 1382, ornament in težo 1296 kilogramov, reliefa sv. Jožefa in Marije z Jezuščkom, le doniva malce drugače. Nič zato, saj sem edini bronasti zvon v Suhadolah. Povrnilo pa se mi je, ko so se Suhadolci zavzeli zame. Ko so si tako močno po železnih želeli bronastih zvonov, so celo prosili komendskega župnika Valentina Bernika, naj se na ljubljanski škofiji zavzame zanje. Če že ne bronaste, pa vsaj dobro ujemajoče železne zvonove. Na škofiji so jim na prošnjo župnika Bernika z dne 22. maja 1925 28. maja dovolili, da smejo posekati 120 kubičnih metrov lesa na podružnični parceli 594 K. O. Suhadole za nabavo novih zvonov.

Vidim, da je veliko smrek in borovcev spet zaznamovanih za posek. Tokrat verjetno za poplačilo stroškov novega obzidja okrog cerkve. Kakšno debelo in visokoraslo, kot so ob poti k Mlinčkom, pa bi lahko namenili poseku za moja sobrata iz brona, ki bi ju rad slišal ob sebi. A ob stoletnici svojega ulitja se ne bom zmrdoval nad njima. Raje se bom prepustil veščim rokam mladih komendskih zvonarjev in pritrkovalcev Matevža, Roka, Simona, Gala in drugih. Malo bom žaloval za že umrlima domačinoma Francem in Antonom, pa Lukom in Rokom ter drugimi, ki so tako radi pritrkavali v suhadolskem zvoniku. Posebej bom vesel pritrkovalcev Janeza in Andreja, še bolj pa, če se bo kdo od mladih Suhadolčanov odločil, da bo zvonil z menoj oziroma pritrkaval.

Hvaležen bom župniku p. Cristianu in vsem drugim, ki so se ob moji stoletnici spomnili name, me radi poslušajo in sledijo mojemu povabilu, da je najprej treba dajati čast Bogu, pa tudi razveseljevati ljudi. To delam že sto let in bom tudi v prihodnje. Zaenkrat še z železnima spremljevalcema, a upam, da kmalu z bronastima. Hvaležen pa bom tudi cerkvenima ključarjema Nandetu in Igorju in  vsem, ki so poskrbeli za varen dostop do mene in drugih dveh zvonov.

Vsi častilci sv. Klemena se to nedeljo veselite z menoj. Klemenovim zvonom, kot mi pravijo, čeprav sem bil prvotno posvečen sv. Jožefu in Mariji. Boljših priprošnjikov si ne morem želeti. Kdor more, naj se le povzpne do mene, da me vidi od blizu, udari s kladivom name ali me vsaj pogleda in pogladi v zvoniku. Najstarejšega Skadovca, vrednega romana. Pisatelj Ivan Sivec verjetno že razmišlja o njem, morda pa še kdo drug. Kaj vse bi vam vedel povedati … Za zelo debel roman. Mogoče pa ga kdo kdaj res napiše o meni. Najraje bi videl, da rojak, a tudi tujega pripovednika se ne bom branil. Predvsem pa zvonarjev in pritrkovalcev ter tistih rojakov, ki si bodo na Klemenovo nedeljo zaželeli: Zvoni, le zvoni nocoj, Skadovcev ponos in spokoj.

Jožef Pavlič