V četrtek, 15. januarja, zvečer so se tudi Kamničani in okoličani (verni ljudje Dekanije Kamnik) na t. i. Demšarjevem večeru poklonili Viktorijanu Demšarju, nekdanjemu naprednemu komendskemu župniku, razumniku, piscu o Petru Pavlu Glavarju, Komendčanih in komendski zgodovini ter še veliko širše. Komendčani so se Demšarju že poklonili 2. januarja z mašo v župnijski cerkvi sv. Petra in predstavitvijo v župnijskih prostorih.

Kamničani so to naredili v frančiškanski dvorani ob cerkvi sv. Jakoba. Povsem primernem kraju, saj je bil Viktorijan Demšar povezan tudi s frančiškani, se je p. Karel Dijak udeleževal njegovih duhovniških jubilejev.

»P. Karel Dijak je bil 19. decembra 1956 obsojen zaradi sovražne propagande in vzbujanja verske nestrpnosti, ker naj bi kot vodja noviciata dovolil uporabo protidržavne literature; v pridigi naj bi govoril o pokvarjenosti današnjega sveta ter prepovedal vključevanje v mladinske organizacije. Dobil je 1 leto in 2 meseca zapora ter 1 leto prepovedi opravljanja poklica. Po pritožbi na Vrhovno sodišče LRS v Ljubljani so mu kazen znižali na 5 mesecev./…/P. Karel Dijak je bil pod drobnogledom zaradi opravljanja službe magistra noviciata. Obtoževali so ga sodelovanja z domobranci, kot dokaz pa so navajali njegovo sliko iz revije frančiškanov Cvetje, št. 9–10.« (Marija Čipić Rehar, Frančiškani v kolesju političnih sistemov 20. stoletja)

Lahko rečemo, da je p. Karel, mariborski gvardijan, umrl je leta 1994, doživljal podobno usodo kot Viktorijan Demšar, sta oba izkusila komunistične zapore in preganjanje.

Odvzem volilne pravice 

Viktorijanu Demšarju so kamniške oblasti celo odvzele volilno pravico. Zaradi tega se je 14. 5. 1948, ko je bil že župnijski upravitelj v Komendi, pritožil na Okrajnem ljudskem sodišču v Kamniku, v pritožbi pa navedel, kako je med drugo svetovno vojno pomagal partizanom in drugače: »Lahko dokažem, ako bi bilo potrebno, da sem najmanj trideseterim z garancijo lastne glave rešil življenje, stotinam mož in fantov pomagal priti iz internacije. Med temi so bili mnogi izraziti delavci OF in celo KP, zaradi česar sem bil celo tožen na višja mesta in marsikaj prestal.« (Jožef Pavlič, Viktorijan Demšar, pričevalec za Resnico, str. 159). Ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman ga je celo »smatral za zagovornika partizanov«, je bil pri njem »slabo zapisan« (n. d., str. 162). Okrajno sodišče v Kamniku je 30. junija 1948 ugotovilo, da »pritožitelj nikakor ni bil v politično policijski službi okupatorja, ampak da je nasprotno njegovo zadržanje med okupacijo kakor tudi danes takšno, da mu volilna pravica pripada«.

Komendčani so celovito predstavili veliko Demšarjevo delo v Komendi

Zakaj, je odlomek iz knjige pri kulturnem večeru v Kamniku navedel njegov voditelj Tone Ftičar, ki se je o Demšarju pogovarjal z avtorjem knjige Jožefom Pavličem, pisateljem Ivanom Sivcem, rednim gostom pri Demšarju, ki ga je spodbujal k pisanju o Petru Pavlu Glavarju za Kamniški občan (plod njunega dobrega sodelovanja je bil tudi Sivčev roman o omenjenem In večno bodo cvetele lipe) ter dr. Angelco Žerovnik iz Komende, ki je spregovorila o Demšarjevi odprtosti do priseljencev, njegovih stikih z izobraženci, napredni pastorali ter vizionarstvu.

Pisno zaslišanje leta 1952, kako je Demšar deloval kot duhovnik med drugo svetovno vojno v Ribnici 

Da Viktorijanu Demšarju v Komendi (kamniški dekaniji) ni bilo lahko, potrjuje dejstvo, da ga je UDV leta 1952 pisno zaslišala, kakšno je bilo njegovo zadržanje med drugo svetovno vojno (n. d., str. 69–76), ko je bil v Ribnici župnik in dekan. Demšar je izpodbijal obtožbe, kot že med prestajanjem zaporne kazni v Ribnici in v Novem mestu po koncu druge svetovne vojne.

Kaj vse je Viktorijan Demšar "rešil" v Komendi oz. ni uspel rešti 

Hudi časi zanj pa so se vendarle počasi spremenili, o čemer je avtorju knjige razkril v več pogovorih malce pred smrtjo, mu je Skupščina občine Kamnik »za vaše življenjsko delo – prevode rokopisov in oživitev del Petra Pavla Glavarja« 28. julija 1984 v dvorani Kina Dom Kamnik na slavnostni seji podelila posebno nagrado. Bil je je resnično vreden, saj je pred izsiljevalci rešil Glavarjevo knjižnico, dobil v cerkveno last že podržavljeno kaplanijo v Komendi, otel razbitju zapisani Plečnikov pomnik evharističnemu Kralju, ni pa mogel zaustaviti propadanja Turške in Glavarjeve lipe ter nacionalizacije Doma, današnjega sedeža komendske občine, čeprav bi po predhodnem volilu odgovornih zanj tudi ta moral pripasti komendski župniji.

Viktorijan Demšar je bil v Komendi odlikovan z naslovom "zaslužni dekan" 

Viktorijan Demšar v Komendi ni naredil »cerkvene kariere« tudi zaradi tega, ker je bil član Cirilmetodijskega društva katoliških duhovnikov LR Slovenije (n. d., str. 107), je bil od prihoda 4. maja 1946 do 24. februarja 1967 le upravitelj župnije, župnik pa od tedaj dalje do upokojitve 27. junija 1975. Mu je pa ljubljanski nadškof Anton Vovk »za odlično duhovniško delo« podelil naslov zaslužnega dekana (»decanus emeritus«). Baron Salvino Moroni Viani Testaferrata pa mu je leta 1986 preskrbel listino častnega viteza in plašč z malteškimi znaki reda sv. Janeza bolnišnice v Jeruzalemu.

Kot župnik v Komendi je opravljal le to cerkveno službo, ni pa postal kamniški dekan, kar je bil njegov naslednik župnik Nikolaj Pavlič. Kljub temu je pustil trajne sledi v domači župniji, na Kamniškem in širše, kar verodostojno potrjuje obsežna Pavličeva monografija o njem. Trajno zapisani spomin nanj in njegova velika dela.

Večer v njegov spomin sta 15. januarja v Kamniku polepšala s petjem cerkvenih in narodnih pesmi izvrstna pevca Franc Zakrajšek in Brigita Kastelic; vanj je uvedla in ga sklenila predsednica Društva sv. Jakob Kamnik dr. Marjeta Humar. S svojimi spomini na velikega duhovnika v Komendi so ga obogatili tudi navzoči v dvorani. 

Zapisal: F. P., fotografiral in s kamero posnel: Janko Žagar.