Hvaležen pa je tudi prijateljima Juretu in Tini Vinkovič iz Most. Tina ve tudi, kako ima Janez rad jurčke. Najraje jih je z jajci. Ker sam ne more več ponje, jurčki pa še kar rastejo, je to njegovo željo zaupala znanemu suhadolskemu gobarju Jakobu. Pravzaprav njegovi ženi Margareti, ona pa jo je posredovala možu. Tina je še dodala, da ima Janez rad malo starejše gobe. Takšne jurčke, ki so pod klobukom zeleni, imajo zelenkasto »meso«, trose. Ti so najboljši v juhi.
Gobar Jakob si je Janezovo veliko željo močno vzel k srcu. Sklenil je, da jo bo, če bo le mogoče, čim prej izpolnil. K temu je pripomogla tudi noč po polni luni, ko ni mogel spati. Zato je še zarana vstal, se na hitro oblekel, spil čaj in črno kavo, za moč pojedel nekaj kostanjev in urno v gozd. Že takoj na prvi jasi je zagledal štiri lepe jurčke. Dva sta bila zraščena skupaj. Veliki in mali brat.
»Janez, še danes boš jedel jurčke,« se je razveselil gobar Jakob. In res, ko je prišel domov, se je takoj odpravil k njemu. Nekaj jurčkov, že starejših, je že v gozdu oddal sovaščanki Julki, ki ga je vprašala zanje. Običajno jih je puščal v gozdu, tokrat pa jih je vzel s seboj posebej zanjo. Povedala mu je, da jih posuši na soncu in da imajo posebej močno aromo, so kot nalašč za v juho. Sam je imel rajši malo mlajše, strinjal pa se je z njo, da dajo pravi okus juhi trosi. Zato je vedno opozarjal ženo Margareto, naj mu jih pri čiščenju gob preveč ne poreže, ampak pusti. Margareta pa je, kot ženske, vedno naredila po svoje. Tako je Jakob, kar je ostalo od gob pri čiščenju in obrezovanju, redno nosil nazaj v gozd. Kot so ga učili stari gobarji. Da je to seme za nove jurčke.
Janez se je silno razveselil nepričakovanega daru. Prinašalca je vprašal, koliko mu je dolžan, on pa mu je rekel, da čisto nič in da je vesel, da mu je lahko izpolnil veliko željo. Ker se je ura že bližala poldnevu, medicinska sestra Tatjana pa se je že odpeljala, mu je Janez povedal, da bo kar sam za kosilo pripravil jurčke z jajci. Razložil mu je celo, kako. Jakob mu je odgovoril, da je že jedel različne gobe v raznih oblikah, z jajci pa še ne; da mora tudi to poskusiti, pokusiti, reči Margareti, naj mu jih takšne pripravi.
Beseda je dala besedo in kmalu sta bila v živahnem pogovoru. Janez je Jakobu zatrdil, da je še posebej rad na deželi, kajti mesto ni bilo pravo okolje zanj. Močno je »trpel«, ko sta z ženo stanovala v bloku, ko je bil že zaposlen kot železničar v Šiški v Ljubljani. Tukaj je prost, čisto blizu poje svojo šumečo pesem reka Pšata, v vetru mu pošumeva bližnji gozd, vzpenjajoč se vse više in više po strmih bregovih in kotanjah. Kako rad bi šel spet vanj, a mu noge ne dajo. Tudi ožilje mu tega ne dopušča. Zato hodi po gozdu in se vzpenja po njem le z očmi, v mislih in željah. Posebej rad se spominja, kje je našel največ jurčkov. Bilo je to v bukovem gozdu. Zaupno je Jakobu pokazal smer. Kot največji prijatelj prijatelju, čeprav med gobarji ni prijateljstva, vsakdo ljubosumno varuje skrivnost, kjer rastejo njemu tako ljubi jurčki.
Tudi Jakob. Zato je bil zelo hud na ženo Margareto, da je ta svoji sestri Mihaeli zaupala, kje je v bližnjih gozdovih največ jurčkov, ona pa je šla in to takoj povedala drugim. V smislu rekla, da ženska ne zdrži niti pet minut, da ne bi tega, kar ji je kdo povedal zaupnega, razkrila naprej. Margareta se je potem zelo sekirala, ko ji je mož Jakob povedal, da je prav tam drugi dan opazil zakonski par, sicer Mihaelina sorodnika, ki sta veselo in tudi uspešno nabirala jurčke. Našla sta jih okrog petindvajset. Možu je obljubila, da te napake ne bo več naredila. Tudi Janez je ni, a gobarju Jakobu je le pokazal smer, kje naj išče prihodnjič jurčke. Tudi tokrat jih je zelo uspešno, saj je bila košara kmalu polna, želodci pa za kosilo tudi. Domači, seveda. Krasne gobove juhe, v kateri so bile poleg jurčkov tudi kostanjevke, pa celo prelep turek, za gobarja Jakoba najlepša goba. Še mlada. Rad bi pa kdaj pokusil tudi Julkino juho iz posušenih jurčkov. Mogoče ga bo celo povabila nanjo, ko ji je podaril več velikih še »zdravih«, a že malce starejših jurčkov? Drugim gobam se je tokrat odpovedal, da ne bi prinesel domov kakšne strupene. Še Janez je malo nezaupljivo gledal enega izmed jurčkov (mogoče je malo slabše videl brez očal?), ko ga je Jakob obrnil, pa je prikimal, da je pravi. Nazadnje je vesel vzel prav vse.
Jakob si je zaželel, da bi ga povabil na šilce žganja, ki najbolj prija, ko prideš prepoten iz gozda (tudi tokrat je bil), a se Janez tega ni spomnil. Nič zato, ga bo pa kdaj drugič, saj nista daleč narazen. Še zdaleč ne tako zelo, kot sta si vasi Dolž pod Gorjanci in Suhadole. V prvi je bila gospodinja tako presenečena, ko se je tam oglasil, da ga je pozabila povabiti v kuhinjo, kar je pri Dolenjcih nenavadno; njena sestra redovnica mu je potem opravičevala njeno zadrego.
Janez Praznik ima to srečo, da ima dobre sosede, prijatelja zakonca Vinkovič v Mostah, rad in pogosto ga obišče tudi sin Roman, ki živi na Bledu, manj pogosto sin Janez iz Ljubljane, kdaj pride na obisk tudi nečakinja Lidija iz Mekinj.
Kadar je sam, bere Slovenske novice, posluša radio, gleda televizijo, najraje TV Golica, ker ima rad ansamble, ki pojejo narodno-zabavne pesmi. Tudi sam si kdaj kakšno zabrunda. In pogleda tja proti Suhadolam, Komendi in bližnjim in daljnim goram.
Občina Komenda skrbi tudi za to, da do njega vodi prijetna vijugasta makadamska pot. Ljuba tudi gobarju Jakobu, kadar gre po njej na sprehod s psičkom Kimijem. Janeza vedno pozdravi, kadar ga vidi pred hišo, si izmenjata nekaj besed. Janez mu vedno pove kakšno modro, kdaj se tudi pošali. Tudi o Ukrajinkah, ki so po njegovo zaželene v Sloveniji. Da bi se vnovič poročil, ne razmišlja. Je imel preveč rad ženo Marijo, pa tudi leta povedo svoje. Življenje pa te tudi izmodri, »železničarska« pa prepiha, premrazi, prepoti in ojekleni. Služba namreč. Zato je Janez prava korenina, dedec, ki se ne da. In prav je tako.
Naj mu teknejo jurčki! Z jajčki, v juhi ali kako drugače.
Njegov prijatelj
