Lurška Mati Božja je poskrbela tudi za to, da je prav na njen god in na svetovni dan bolnikov 11. februarja zvečer misijonar Janez Krmelj s pomočjo misijonskih prostovoljk in delavk Tinkare iz Šenčurja in Eve z Vrhnike v »pevski sobi« komendskega župnijskega pastoralnega središča predstavil svoj misijon Ampitafa na jugovzhodu Madagaskarja, pred tem pa maševal v župnijski cerkvi sv. Petra. 

Njihovi predstavitvi je prisluhnilo kar 70 ljudi. Prisluhnilo ne le besedam, marveč tudi zvočnim posnetkom, ki so jim ob številnih fotografijah še bolj približali »rdeči otok«, slovenske misijonarje na njem, zlasti misijon Ampitafa. 

Tinkara in Eva sta z zelo živahno besedo »držali v napetosti« vse navzoče, posebej še mlade, ki so bili v večini. Povedali sta, da sta bili s skupino mladih prostovoljcev na Madagaskarju že leta 2018, in sicer šest tednov v okviru projekta Pota – Madagaskar Misijonskega središča v Ljubljani. Tedaj so sodelovali pri oratorijih. Tokrat, od 18. decembra 2019 do 10. januarja 2020 pa so obiskale slovenske misijonarje na »rdečem otoku«. Prinesle so jim več kot 10.000 evrov, kolikor so jih uspeli zbrati na predstavitvah njihovega misijonskega dela po Sloveniji. Pot na Madagaskar in vrnitev so si plačale same, delale za to. Na otoku so bile največ časa na Krmeljevem misijonu Ampitafa, kjer so pomagale naši laiški misijonarki Katji Ravnikar v otroškem vrtcu, v šoli, pri pripravi hrane in peciva, šivale obleke za otroke, se z njimi igrale, pele … Skratka bile so povsod, kjer je bilo potrebno. To jim je šlo, kot smo videli in slišali, dobro od rok. 

Bile pa so tudi pogumne, da so šle na tako dolgo in nevarno pot ter na območje, ki je še nedavno veljalo za »rdečo cono«, to je najbolj nevaren del Madagaskarja. Kako nevaren, je povedal misijonar Janez. Zadoščala je že poved o mladem uživalcu mamil, ki je besnel po misijonu, pred tem umoril s sulico nosečo žensko, so ga domačini ustavili šele tako, da so ga, ker je ogrožal druge, ubili. Zaužil je namreč mamilo, zaradi katerega je čisto ponorel, zdivjal, uničeval, kar mu je prišlo pod roko. 

Skoraj nič manj srhljiva, predvsem zaskrbljujoča, je bila prigoda, ko so se dekleta z drevakom peljale čez reko na kraju, kjer počivajo krokodili; k sreči so takrat res »počivali«. Nazaj so se zaradi varnosti vračale daleč naokrog skozi pragozd. 

Divje so bile tudi vožnje po nevarnih otoških cestah, o katerih bi lahko, karikirano rekel: »samajama«; je kdaj avto, čeprav je bil terenec, a z izlizanimi pnevmatikami, obtičal v blatu, je bilo treba veliko spretnosti, da so ga spravili iz njega. 

Tudi spanje ni bilo, čeprav v za misijon v »luksuznih« prostorih, prijetno, ko so po stenah lezli veliki pajki, po tleh pa … 

Dekleta so vse to in drugo srečno prestala, pravijo, da bodo še šle na Madagaskar. Mlademu Danijelu Krmelju, nečaku misijonarja Janeza, pa ne bo več treba, saj je Madagaskar prišel kar k  njemu v Slovenijo. S seboj je z njega pripeljal lepo Malgašinjo Tinasoo. Zelo simpatično in ljubko. Med klepetom v francoščini (to je nazadnje poučevala v šoli pri Pedru Opeki) mi je povedala, da je »mirna«, kar pomeni, da je iz plemena, v katerem so mirni ljudje. Vsi Malgaši, pa tudi Antešaki, ki živijo na območju misijona Ampitafa, niso takšni, kaj hitro lahko postanejo bojeviti in nevarni, maščevalni, če se jim zameriš, narediš kaj narobe. Potožila mi je tudi, da jo v Sloveniji zebe, čeprav je bila oblečena v puhovko. O možu Janezu pa je bila, po malgaško, malo pa tudi že po slovensko, previdno tiho.

Med poslušalci je bil tudi Gregor Kramer iz Petrovč, ki je Janezu Krmelju iz delov na misijonu sestavil traktor, pa Jože Malovrh iz Polhovega Gradca. Seveda ni manjkal Janezov prijatelj prof. dr. Marko Vrabec, geolog, ki je imel v Kamniku sijajno predavanje o svojem obisku na Madagaskarju, posebej v Ampitafi. Iz Polhovega Gradca je prihitel sam župnik Bogdan Oražem. 

Da bi bilo vse še bolj živo, se je med predstavitvijo iz samega misijona oglasila »naša« Katja. Njena mami Romana je povedala, da prav vse udeležence lepo pozdravlja, ti pa so ji vrnili pozdrav. 

Zame je bilo najlepše, ker redkokdaj slišimo kaj tako spodbudnega in pohvalnega iz duhovniških ust, kar je misijonar Janez rekel o svoji laiški sodelavki: »Katja je moja desna roka. Zaradi nje sem šel lahko brez skrbi na dopust. Ona je sposobna peljati misijon naprej: bolnišnico, šolo, vrtec …« Povedal je, da vidi vse potrebno, opomni koga, da je treba to in ono narediti, sem ali tja iti. Vse ima pod nadzorom. Zaradi tako sposobne laiške misijonske sodelavke si je zaželel, da bi enoletno bivanje na misijonu podaljšala. Tudi zaradi svojih let, ker pri sebi ugotavlja: »Leta gor, moči pa dol!«

Tudi ni enostavno zaradi denarja, saj ga za svoj misijon potrebuje vsako leto od 60.000  do 70.000 evrov. Samo bolnišnica ga letno stane od 14.000 do 16.000 evrov. Zato mu še kako pridejo prav darovi Slovencev. Pohvalil jih je, da so darežljivi. Tudi komendske župljane, da denarno pomagajo Katji. Povedal je, da bodo šli ta večer zbrani prostovoljni prispevki prav za njene projekte. Sebe, Katjo in ves svoj misijon je priporočil v molitev. Dejal pa je tudi, da imajo tisti, ki so bili kdaj v misijonih, srečo tudi v življenju, jim je to »požegnano«. Da je res tako, smo lahko videli pri Tinkari in Evi, ki sta nas navdušili s svojo preprostostjo, prijaznostjo in veselostjo. Takšnih mladih, pa tudi mladih iz komendske in drugih župnij, je človek resnično lahko samo vesel. Res velja, kar mi je o mladih v Komendi zatrdil rajni komendski župnik Nikolaj Pavlič: »Jože,  v Komendi je veliko dobrih mladih.« Ta večer sem to vnovič začutil. In bil zelo vesel tega. Ti mladi so pravo upanje Slovenije jutrišnjega dne. Zaradi njih smo lahko starejši brez skrbi. Pa tudi zaradi takšnih duhovnikov, kot je misijonar Janez Krmelj, ki jim da priznanje, ko si ga zaslužijo, jim zaupa in verjame vanje. Oni pa tudi vanj. To je tista prava zveza in zaveza za jutri. 

Misijonar Janez, misijonski prostovoljki Tinkara in Eva, hvala vam za čudovit misijonski večer! Hvala tudi Katjini mami Romani in drugim za postrežbo s pecivom in sokovi! Dobri Bog naj še naprej blagoslavlja vašega življenja in dela pot! Za to sem vam danes namenil prvo desetko rožnega venca. Kakšno zmolite še vi, komendski župljani in občani. Saj nas je misijonar Janez Krmelj najbolj prosil za to - za molitev. In podpirajmo še naprej njegovo in Katjino delo. 

Besedilo in fotografije: Jožef Pavlič