V ponedeljek, 16. oktobra, 2023 sem obiskal 93-letnega Ivana Jenka, »Kovčetovega«, lovca in čuvaja v Fazaneriji ter nekdanjega cerkvenega ključarja pri podružnični cerkvi sv. Marije Magdalene na Pšati pri Cerkljah na Gorenjskem. Pogovoru je prisostvovala njegova žena Marija, mi pomagala, saj Ivan že bolj slabo sliši.

Ivan Jenko je oče sedanjega cerkvenega ključarja na Pšati Boštjana Jenka; poleg njega isto laiško cerkveno službo opravlja še Miha Mušič, »Urhov« s Pšate. Cerkveni ključar je bil že Ivanov oče Martin in stari oče, prav tako Martin. Očitno gre pri »Kovčetovih« omenjena cerkvena služba iz roda v rod. Njegov sin Boštjan, zelo prizadeven in podjeten podjetnik (Mesarija pr' Kovčet), je tudi predsednik Vaške skupnosti Pšata pri Cerkljah na Gorenjskem.

Ivan Jenko se je rodil daljnega 26. januarja 1930 na manjši kmetiji »pr' Kovčet« na Pšati pri Cerkljah na Gorenjskem, kjer je preživljal otroška in mladostna leta. Za začetek druge svetovne vojne 6. aprila 1941 je zvedel od sošolca iz sosednjega Poženika, ko se je njegov oče vrnil domov od vojakov. Med vojno je bil, kot tudi oče, zaradi svoje mladosti in dela na kmetiji kar doma. Veliko resneje pa je bilo po vojni, ko so očeta novi oblastniki poklicali v Cerklje, naj pove, kaj naj naredijo z nekaj domobranci iz vasi, zaprtimi v Šentvidu nad Ljubljano v stavbi, v kateri je danes Škofijska gimnazija. Oče jim je rekel, naj jih izpustijo, da se bodo vrnili domov, saj niso naredili nič hudega. Torej ni za nobenega od njih podpisal, da naj jih ustrelijo, kot so marsikateri v drugih vaseh. Podobno kot oče Martin je ravnal mož iz Lahovč, izdelovalec komatov. Tako so se pšaški in lahovški »ujetniki« varno vrnili domov, druge pa so iz Šentvida vozili v smrt v Rog in drugam.

Ob tem je Ivan pripomnil, da so Pšačani med drugo svetovno vojno in po njej veliko bolj »skup držali«, kot danes: »Ne gremo tako skupaj, kot smo šli med vojno, ko smo bili dobri eden do drugega«. Še posebej glede fantov, ki so bili mobilizirani v nemško vojsko in so se pridružili domobrancem v njihovi postojanki v sosednjih Cerkljah, pa tudi domačih partizanov.

Mladi Ivan se je pozneje po drugi svetovni vojni zaposlil kot čuvaj pri Fazanariji ob cesti, ki danes pelje iz Vašče v smeri Letališča Ljubljana pri Brniku. Tam je tudi vzrejal in krmil mlade fazančke. Na dan se jih je izvalilo tudi do tisoč, letno, ko je bila doba zanje, pa do 35.000. To delo je opravljal kar 31 let. Zelo mu je bilo pri srcu.

Fazane so potem prodajali lovskim družinam. Jeseni so te organizirale lov nanje in drugo divjad. Še posebej radi so na lov prihajali Italijani, ga tudi dobro plačali. Divjadi je bilo tedaj še obilo po slovenskih poljih, danes pa skoraj ne vidiš več divjega zajca, ne opaziš fazana, kako frfota iz koruze, drugih divjih ptic (prepelic, jerebic …).

V vojni za neodvisnost Slovenije je bilo zelo nevarno prav na samem brniškem letališču in v njegovi bližini, kajti to letališče je bilo ena glavnih točk, ki so ga hoteli zasesti vojaki JLA. V bojih zanj je padel pogumni pripadnik TO Peter Petrič. Drugi pripadnik TO je imel srečo, da je pravočasno skočil v jamo in ga sovražnikov senzor ni zaznal.

Ivan je imel zelo odgovorno nalogo, da je pazil na veliko količino orožja, ki ga je TO skrila v Fazanariji. Vse je bilo še zapakirano. Ko je Ivan pogledal, kaj so pripeljali, je videl, da tudi puške znamke kalašnikov. Kot so orožje pripeljali, so ga, ko so se v bližini letališča vneli boji med pripadniki TO in vojaki JLA, so ga tudi odpeljali s kamionom na varnejše mesto, da ne bi prišlo v roke sovražnikov.

Ivan Jenko je bil, kot njegov oče Martin, strasten lovec. Imel je tudi določen revir v bližini Pšate proti Velesovemu, kjer je smel loviti, moral pa je tudi skrbeti za divjad. Še posebej rad je lovil v državnem lovskem revirju Kozorog Kamnik. Njegov lovski »plen« sta bila dva jelena, več divjih prašičev in celo dva gamsa. Ta je ustrelil na Okrešlju kot »nagrado« za 50. rojstni dan, odstrel pa mu je dovolil direktor Kozoroga.

Ivan Jenko je bil cerkveni ključar na Pšati kar 26 let, od leta 1957 do 1983. Škofijski odlok za opravljanje te službe mu je dal sam škof Anton Vovk. Nasledil je Janeza Šuštarja, »Anžetovega«, ki ga je v prometni nesreči pri Duplici zbil vlak, ko sta se s sovoznikom z mopedom peljala po opravkih; voznik je preživel. Istočasno kot Ivan je bil cerkveni ključar na Pšati Andrej Štirn, "Andrejev". Nasledila sta ju Janez Šuštar, "Anžetov" in Rudi Podjed, "Jožov". Ker je bil Janez Šuštar cerkveni ključar le malo časa, ga je zamenjal Ciril Gerkman, »Kozvov«, Rudi Podjed, "Jožov", pa je še ostal. Sedanja sta že omenjena: Boštjan Jenko,"Kovčetov", in Miha Mušič, "Urhov".      

Ivan mi je povedal, da so morali v povojnem času pri cerkvi vse delati bolj potiho, na skrivaj. Prostovoljne prispevke je po vasi za obnovo cerkve sv. Marije Magdalene pobirala njegova mama Franca.

Ivanova žena Marija je ob tem povedala, kako je bila Franca zaradi pletenja »krancelnov« »pr' Kovčet« za novo mašo rojaka vaščana Franceta Turka zatožena pri oblasteh, je morala na zagovor k sodniku za prekrške na kranjskem sodišču. Ta jo je vprašal, zakaj so pletli vence za omenjeno slovesnost. Ona mu je, duhovita kot je bila, pa tudi ostrega jezika, če je bilo treba, odgovorila: »Saj jih pletemo tudi za druge slovesnosti. Lani smo jih ob volitvah.« Nato jo je kar neposredno vprašal: »Kako naj vas kaznujem.« Sledil je odgovor: »Za dva dneva me zaprite, se bom tako vsaj malo spočila.« Kot prizadevna kmečka žena in mati gotovo.

Duhovitost je po njej podedoval tudi sin Ivan, kar sem takoj videl po njegovih odgovorih. Res škoda, da slabo sliši, sem moral govoriti zelo glasno.

Glede svojega dela kot cerkveni ključar pri cerkvi sv. Marije Magdalene mi je povedal, da so najprej popravili »žagred« (zakristijo, ki je bila prej pod zvonikom, sedanjo na južni strani cerkve so prizidali pozneje), v katerega je zamakalo, v njem zamenjali plošče. To so naredili tudi v cerkvi. Karkoli so delali, so se prej pomenili na sestanku, nato pa to izvedli previdno, da ne bi naleteli na nasprotovanje oblasti.

Poskrbeli so tudi za obnovitev zelo dotrajanega bandera. Od starega so uporabili sliko slikarja Bradaška, redovnice v Radovljici so dale novo blago, bandero je dobilo tudi nove palice. Denar za obnovitev so prispevali od fantovščine, in še nekaj dodali. Bandero so pozneje še enkrat dali obnovit redovnicam veziljam v Radovljico. Tja ga je peljal cerkveni ključar Janez Šuštar, »Anžetov«.

Ivan se še dobro spominja pšaškega zvona, ki je »počil«, pa je potem neusklajeno zvonil skupaj s preostalima železnima. »To ni bil pravi glas,« mi je rekel. Kako donijo sedanji, bronasti, sva jim prisluhnila, ko je zvonilo »Ave Marijo«. Ubrano. Da tako, je zaslužen tudi Ivan. Nov zvon je leta 1965 blagoslovil ljubljanski pomožni škof dr. Stanislav Lenič, se še dobro spominja Ivanova žena Marija, ki pogumno prenaša hude zdravstvene tegobe, vendar pozorno spremlja vsa dogajanja v vasi in drugje. Glede cerkve sv. Marije Magdalene je ob moževi pripovedi dodala: »Vseskozi je bilo treba kaj popravljati.«

Od Ivana sem še zvedel, da so Pšačani sami popravljali visok oporni zid okrog svoje podružnične cerkve. Tudi Ivan je bil med njimi. Ko sem se začudil, kako, saj ni zidar, me je prepričal: »Kdor kaj zna delati, se česa resno loti, se lahko veliko nauči. Ivan se je. Veliko jim je pri obnovi zidu pomagal Tone Slatnar in drugi neimenovani.

Potem ko sva si segla v roke, se je Ivan napotil še v hlev k živini, kjer kljub visoki starosti še vedno rad pomaga.

Vesel in hvaležen sem se poslovil od njega z obljubo, da se srečava pri blagoslovitvi »Nandetovega križa« to soboto ob treh popoldne. Ivan se že veseli tega dogodka, kot mnogi Pšačani. Res Pšačan z dušo in srcem, da si ga resnično vesel in mu hvaležen za pogovor.

(P. S.: Cenjene Pšačane in druge poznavalce življenja in dela Ivana Jenka prosim, da me pokličejo na mobitel 031/275 484, če sem kaj napisal narobe, da bom to popravil, bo točno napisano v načrtovani knjigi o njem, drugih Pšačanih in Pšati. Pri 93 letih se človek res ne more vsega točno spomniti. Pomembno pa je, da je to zapisano za zgodovino. Čim bolj verodostojno. Za pogovor se pšaški »starosti« iskreno zahvaljujem, kot tudi njegovi ženi Mariji, zvesti družici. Vsega spoštovanja vrednemu zakonskemu paru.)  

Besedilo in fotografije: Jožef Pavlič