Po nekaj takšnih pozdravih je vprašal enega izmed prihajajočih, zakaj tako pozdravlja. Sam pri sebi si je mislil: Še huje bi bilo, če bi rekel: »Kva pa je?« Ali celo: »Kuga pa je?«

Sila stroga profesorica slovenščine Ana Razpotnik bi mu takoj zapisala v redovalnico čisto enico, zraven pa še kakšno prisolila v besedi. Sočno, na njen način. A že leta počiva na pokopališču visoko gori v rodnem Zasavju. Prav bi bilo, da bi ga njeni učenci kdaj obiskali in se spomnili, kaj jih je učila. Lepe slovenščine! Uporabe pravih slovenskih besed, ne nekakšne gorenjske spakedranščine. Če bi tako govorili robati gorjani s kakšnih Gorij, bi še razumel, a omikani in duhovno prebujeni Komendčani, Glavarjevi duhovni dediči …?

Udeleženec slovesnosti se je ob tem spomnil Prešernove bodice v abecedni vojni ali črkarski pravdi: »Gorjancov naših jezik potujcvaški, si kriv, da kolne kmet, molitve bravši.« Obrnil se je k enemu izmed pozdravljajočih in ga vprašal: Zakaj se pozdravljate s: »Kva j' zdej?« Ne rečete: »Dober dan!« Ali: »Bog daj!« Ali: »Bog te blagoslovi!«

Nagovorjeni mu je hitro odvrnil: »Nas je že velikokrat v tem letu.« Pri tem je mislil na dež.

»Da nas ne bo še nocoj,« si je spraševalec rekel sam zase, ob tem pa pogledal na zahodno stran, od koder so se proti Krvavcu začeli potegovati vse temnejši in večji oblaki. Ko se je zabliskalo in zagrmelo, mu je bilo jasno, da ploha, če že ne nevihta, ni prav daleč. In res ni bila. Komaj je bilo konec zadnje točke zelo bogatega kulturnega programa, se je ulilo kot iz škafa. K sreči so se imeli tako nastopajoči, kot obiskovalci kam umakniti. Nekaj razbitih kozarcev, malce od dežja namočeni kanapeji in mokre bluze ali srajce ni nikomur škodovalo, se ni zaradi tega prehladil. En »šnopček« doma je zadevo uredil. Se je pa močno zabliskalo podolgem in treščilo čisto blizu, kot da bi Vsepričujoči hotel opozoriti: Ne spominjajte me, kaj naj naredim, ker bom to po svoji volji. Človeško sicer spoštujem, a je prav, da ljudje tudi mojo. Kaj nisem izrazil svoje želje v meni po Sinu posebej namenjeni molitvi Očenaš z: »Zgodi se tvoja volja?« Moja namreč.

Udeležencu dogodka, ki mu je pričujoči želel posredovati to opozorilo, tega ni mogel, ker je že prej odšel domov. Hotel mu je le reči, da bi bilo lepše, predvsem pa prav, če bi ob prihodu na slovesnost bližnjim rekel: »Dober dan!« Ali: »Lepo pozdravljeni!« Ne pa vulgarno: »Kva j' zdej?« Lahko bi jih vprašal: »Kako se imate?« Ali, kolikor je bilo namenjeno zgolj enemu, znancu, prijatelju: »Kako si? Si zdrav? Že dolgo te nisem videl. Kako se ima žena, otroci? Kaj delaš? Si se že odločil, kam boš šel na dopust?«

Obiskovalec ni slišal ničesar od tega. Le: »Kva j' zdej?«

Mogoče bi bilo dobro, tako je razmišljal pozneje, da bi Krekovo središče v Komendi za tiste, ki so že davno prerasli šolske klopi, pripravilo tudi kakšen tečaj iz slovenščine, ne zgolj uporabe računalnikov in pametnih telefonov. Tudi tečaje iz javnega nastopa (govorništva), pisanja pisma (kdo to še zna zares dobro in tako, da seže v srce, raje pokliče po mobitelu?), dobro prebrane črtice, pravilno sestavljene prošnje, branja berila. Tovrstni in drugi tečaji bi nam vsem zelo koristili. Posebej še, kako se znebiti značilnega slovenskega polglasnega zategovanja, podobnega napenjanju na stranišču. »Poslušaj bosanskega kmeta, pa boš videl, kako govori kot 'strgan doktor',« nam je rekla prof. Razpotnikova. Za govornika velja, »da se naredi, pesnik pa rodi«. Izjemni Demosten si je baje dajal kamenčke v usta, ko se je učil dobro in prav govoriti.

To in še marsikaj drugega se mi poraja ob prazniku naše države. Prazniku vseh Slovencev, lepe slovenske besede, slovenskega jezika, ki mu je zapel hvalnico pri predstavitvi svoje zadnje knjige Vse je dar kardinal dr. Franc Rode. Ne gre za čistunstvo, dlakocepstvo in pretirano kritičnost, marveč za odnos do našega jezika in s tem do slovenstva in vseh nas, Slovencev. Mojega bližnjega. S tem, kako ga pozdravljam, ga ogovarjam, kaj vprašam ali prosim, izpričujem kakšen odnos imam do njega. To pa že spada na raven odgovornosti.

Sprašujem se, ali se je kdo od Slovencev kdaj že spovedal, da slabo govori slovensko, se nič ne potrudi za lepši jezik, malomarno izgovarja besede.

Res bi se pisatelj Ivan Cankar obrnil v grobu, ko je bil tako strog glede slovenščine, jo je do konca pilil v svojih delih. Baje tudi pesnik Prešeren, ko je hodil po sobi in iskal pravi stih, rimo. Pesnik France Balantič s tem ni imel nobenih težav. Tudi prof. Jože Faganel jih ni imel v poldrugo uro trajajočem predavanju v Kamniku, ko je vse povedal na pamet. A to so velemojstri oz. mojstri v izražanju v slovenskem jeziku. Mi pa smo bolj ali manj capljajoči posnemovalci. A zato nič manj odgovorni do tega, kaj, kako in komu kaj povemo.

Vesel in hvaležen prisluhnem mojstrskemu povezovalcu kulturnih  programov Darku Mavsarju, recitatorki Ivi Ogorevc s Križa pa tudi župniku Zdravku Žagarju, ki si prizadevajo za res lepo slovenščino.

Besede mičejo, zgledi vlečejo. Naj tudi nas, kot so otroci pesnika Franceta Prešerna za rob njegovega plašča: »Doktor Fig!« Ne za darove zemlje, marveč lepega izražanja v slovenščini.

Nekdanji ljubljanski župan Jože Strgar je rekel, da ga zaboli v ušesih, če sliši slabo slovenščino. Prav bi bilo, da bi tudi nas. Da bi najprej sami izboljšali svojo govorico, nato pa k temu spodbujali druge, si zavestno prizadevali za lep jezik, ga gojili.

In še nekaj: da bi hodili primerno oblečeni in obuti na pomembne slovesnosti. Tudi če so te na prostem. S tem pokažemo odnos do velikega dogodka, slovesnosti in nastopajočih. Kratke hlače, majice in opanke so za doma, na vrt, ko pripravljamo čevapčiče, ne pa pozdrav domovini ob izbojevani samostojnosti. Več bi lahko dali na to, da smo Slovenci in da imamo svobodno domovino. Poglejmo Avstrijce in Nemce, kako so oblečeni na svoje državne praznike. Mi pa smo, očitno, v tem pogledu še vedno »balkanci«. O tem nam bo, o pravilnem oblačenju, lahko več povedal diplomat Jožef Ciraj, ko se vrne s službenih dolžnosti v Berlinu. Kaj veleva protokol in kako se je treba obleči za pomembno cerkveno in svetno slovesnost. Nekdanji odgovorni urednik Družine mons. Franci Petrič bi dejal: »Dostojno!« Tako je rekel tajnici, ko je prišla v službo v pajkicah. Naš župnik Zdravko Žagar pa bi, kot je v nedeljo, 26. junija, povedal v pridigi, dodal: »Dostojanstveno!« Pri tem je mislil na vedenje ljudi na pomembnih javnih prireditvah.

Prav bi bilo, da bi bila dvorana Kulturnega doma v Komendi, če bo prišlo do omenjenega predavanja – prezentacije – nabito polna (To verjetno tudi bo). Darko Mavsar bi lahko sočno komentiral eno in drugo: pravilno in nepravilno oblečenega človeka obeh spolov na veliki slovesnosti. Protagonisti bi bili lahko člani Dramske skupine DU Komenda ali pa Društva umetnih kulturnikov Kaj ti mar. To bi bila res predstava najprej za oči, predvsem pa za pravo oblačenje ob pomembnih dogodkih. Edinstvena!

Lahko bi ji dodali še pravilnik o lepem in pravilnem izražanju in vedenju.  

Scenarij je zaželen.

Besedilo in fotografije: Jožef Pavlič