Rekli boste, kaj imata skupnega ta dva človeka? Kaj hitro boste ugotovili, da predvsem datuma smrti. Nekdanji mariborski pomožni škof dr. Jožef Smej je umrl 21. novembra v 99. letu starosti, največji nogometni virtuoz Diego Armando Maradona 25. novembra v 61. letu starosti. Tisoče kilometrov narazen. Prvi v Domu sv. Lenarta v Lenartu, drugi na svojem domu v Tigreju blizu Buenos Airesu. Prvi skromen, ponižen in tih, drugi slavljen, poveličevan, pa tudi ožigosan zaradi škandaloznega življenja na vrhuncu slave in proti koncu življenjske poti (pijančevanje, uživanje mamil, ženske …). 

Kdo se jih ne spominja: Pele, Best, Šekularac, Oblak … 

Najpomembneje pa je, kaj sta naredila s svojo veliko nadarjenostjo. Jožef Smej kot duhovnik, škof, pesnik, pisatelj, prevajalec, Diego Armando Maradona pa z »okroglim usnjem«. Oba sta bila v tem pogledu odlična, čeprav je »duhovne kvalitete« težko ocenjevati, spretnosti z žogo pa tudi, kajti veliko je nogometašev, ki so bili vrhunski igralci: Pele, Best, Šekularac, Džajić, pri nas Oblak, Popivoda. Vendar, ko gledam Diegove »mojstrovine« z žogo, komajda morem verjeti, da je tako sijajno igral. Pri tekmi z Anglijo mu je do zmage res pomagala »božja roka«, vendar je bilo še toliko drugih imenitno doseženih golov, preigravanj in podaj, da moram priznati: Diego, res si bil imeniten nogometaš. In obžalovati, da nisi zmogel, kot številni drugi izjemni nadarjenci, prav ravnati, ko si bil na vrhuncu slave. Velikanski prepad med siromaštvom, iz katerega si se kot mlad fant, ki se je po Buenos Airesu podil za žogo kot drugi fantiči, povzpel prav do nogometnega neba, je zahteval svoje.

Cena slave … Če nisi pripravljen nanjo 

Cena slave! Pri tej si pregorel. Manjkala ti je duhovna podstat, tisto, kar je prevevalo in zaznamovalo škofa Smeja. Duhovna moč. Da znaš takrat, ko si na višku zmogljivosti, življenjskih sil in dosežkov, na to stvarno pogledati, pa tudi predvideti, kaj bo čez leta, desetletja, proti koncu življenja. Za to pri tebi ni bilo časa. Moral si se iz dneva v dan potrjevati. Ko ni bilo več notranje moči, da bi to uskladil sam v sebi, si segel po umetnih poživilih, steklenici, zapeljivem ženskem telesu … Nate so prežali šakali, na katere nisi računal, jim nisi bil kos. Kako naj bi tudi bil, ko si bil tako rekoč vsako minuto »na očeh sveta«. Ta pa samo zahteva: Daj! Pri tem te hitro zmanjka, če ni vira, iz katerega bi zajemal, studenčnice, ki bi zares odžejala. Za ta vir si sicer vedel, ti je povedal rojak papež Frančišek, ko sta se oktobra 2016 srečala, a papež se je umaknil v svoje sobane, ti pa si se vrnil v neizprosni svet. Z ugotovitvijo, da te je papež vrnil v naročje Cerkve, a ta Cerkev je lahko silno blizu in daleč obenem. Človek, naj bo to kdorkoli, Trump ali Mao ali Stalin ali Janez Svetokriški, pa le človek. En revček, je ugotavljal nadškof Uran, je dobro vedel škof Smej. Grešen, slaboten, potreben pomoči, pravih svetovalcev, tolažnikov, iskrenih sobesednikov. Laže, kot te najti, je seči po mamilu, alkoholu, ženski, ki se ti ponuja. Denar …, dokler ga imaš dosti, imaš veliko »prijateljev«, ko skopni, pa se kar naenkrat porazgubijo. Fidelova pomoč je bila bolj potuha, dobri sklepi odrinjeni na jutri. Dokler ni bilo prepozno.

Zaslužena priznanja

Škof Smej je, rojen v prekmurski ravnici, dobro vedel, da se je za vse treba zelo potruditi, in tako tudi delal. Izredno veliko in tudi zelo uspešno, da je Družina po njegovem pogrebu 24. novembra v ožjem krogu v rodni Bogojini upravičeno na prvi stani št. 48, v kateri je velikemu Prekmurcu namenila več strani, zapisala: Velikan slovenskega naroda. To so mu priznali tudi svetni oblastniki, mu je za njegovo znanstveno delo in zasluge za Slovence med Muro in Rabo in ves slovenski narod, njegovo kulturo, 31. marca 2016 podelil odlikovanje sam slovenski predsednik Borut Pahor. Podobno, kot je na drugi strani papež Frančišek oktobra 2016 pred dobrodelno nogometno tekmo nogometnih zvezdnikov za žrtve potresa v Italiji sprejel in segel v roke Maradoni in mu čestital za vse, kar je dosegel pri nogometu; ga je za to tudi občudoval, povedal pa mu je tudi, da ga je pričakoval. Ni mi znano, ali se je nad njim navduševal tudi škof Jožef Smej, verjetno pa je, kot je lastno prekmurskim duhovnikom, navijal za domač nogometni klub, v Murski Soboti pa za Muro. Domnevam …

Ko se ga spominjam, se ga v veliki hvaležnosti predvsem za njegov zgled dobrosrčnega in dobrodušnega škofa. O učenem tako govorijo njegova dela. O pesniških in pisateljskih darovih njegove knjige. Med njimi Po sledeh zlatega peresa, nad katero je bil posebej navdušen pred malo več kot 20. leti umrli komendski župnik in dekan Nikolaj Pavlič.

Veliki odhajajo, kaj pa mi?

Rekel bi: Veliki odhajajo, ostajamo mali. Škof Jožef Smej, Diego Maradona, župnik Nikolaj Pavlič, naš častni občan Alojzij Lah … Ostajajo nam njihov dober zgled, dela in kaj so naredili iz sebe. Tudi mi dajmo. Po njihovih sledeh. V dobrem. Naj počivajo v miru! Posebej Diego Maradona. Besede Saše Jerkoviča pri Dnevniku 25. novembra na TV Slovenija so bile zelo umestne: Morda bo zdaj našel mir, ki ga je tako dolgo iskal? Pa tudi ugotovitev: Nogomet mu je dal vse, a mu je tudi vse vzel. Upajmo, da mu bo vsaj kdo od siromašnih, ki jim je pomagal, rekel: Bog lonaj, Diego! Če ne, mu sam pravim: Bog lonaj, Diego, za vse užitke, ki smo jih bili deležni, ko si nas razveseljeval z nogometnimi mojstrovinami! In pa hvala, kar si naredil dobrega za siromašne ljudi, na katere nisi pozabljal, ko si bil na vrhuncu slave.

In mi je laže, mi je kar odleglo, ko vse to premišljujem na vsakodnevnem sprehodu od Suhadol do Slevca in nazaj, s katerega Vam ponujam nekaj pokrajinskih utrinkov. Tudi ti so odsvit mojstrovine matere narave. Njena krona pa je človek. Če je zares - človek! Nazadnje je le to merilo vsega. Koliko si naredil dobrega na tem svetu. Drugo je hitro pozabljeno. Venci slave se posušijo in obledijo, človek se vrne v okrilje matere narave, na memoarih se nabira prah. Po smrti začno veljati prave vrednote. 

Jožef Pavlič