Po poteh iskanja sedanjega lastnika

V knjigi Viktorijan Demšar, pričevalec za Resnico, je objavljena tudi fotografija nekdanjega komendskega župnika Viktorijana Demšarja s kolesom pred kapelico sv. Petra v Komendi. Bralci knjige so me kot njenega avtorja začeli spraševati, če vem, kje je danes to kolo in kdo je njegov lastnik. Vesel jim (vam) lahko povem, da sem zvedel zanj. Kolo je v lasti Marjana Zupančiča s Klanca pri Komendi, po domače »Šišarjevega«. Nanj me je prvič spomnil, mi je povedal, kdo je bil njegov nekdanji lastnik in mi ga je tudi pokazal, ko se je pripeljal na srečanje s Tadejem Pogačarjem, najboljšim kolesarjem na svetu in tudi njegovim sorodnikom. Povabil me je, naj ga obiščem, da mi bo zaupal zgodbo, kako je dobil v last kolo že muzejske in tudi precejšnje denarne vrednosti. Obiskal sem ga 12. novembra, ko je megla oklepala Klanec, Marjan pa mi je v prijetnem novem delu hiše, ki jo je sam sezidal na precejšnji strmini nad reko Pšato, ohranja in vzdržuje pa tudi njen blizu dvesto let stari del, razpletel zanimivo peripetijo s kolesom g. Viktorijana Demšarja.

Kolo Viktorijana Demšarja je za nečaka Marjana Zupančiča kupila teta Angela. 

Začenja se z njegovo teto Angelo (ker ni imela lastnih otrok, je Marjanu zapustila hišo), ki je pomagala Demšarjevi in obenem župnijski gospodinji Jerci Jekovec in njeni pomočnici Tereziji Prevolšek v župnišču pa tudi pri delih na župnijskem vrtu, ki so ga Šišarjevi imeli na zemljišču blizu Žnidarja. Župnik Demšar je nekega dne rekel Jerci, da bi prodal svoje kolo, ker ga ni več uporabljal; naj najde primernega lastnika. Jerca je to povedala Angeli, ona pa je bila takoj pripravljena, da ga odkupi na nečaka Marjana. Tako je tudi naredila.

Marjana, priznava, da ga je bilo sram, da bi se v najstniških letih vozil s tako starim kolesom, povrh vsega pa župnikovim. Zato ga je odstopil svojemu očetu Jožetu z Mlake pri Kranju, kjer se je Marjan rodil v zakonski zvezi omenjenemu očetu in mami Francki, in ga je ta tudi uporabljal. Ko se je postaral, ga je oče Jože pustil vnemar, jo kolo ležalo in rjavelo, kot je običajno s starimi ne več uporabljenimi predmeti.

Kolo je nemške znamke duerkopp, ima serijsko številko.

Sčasoma je Marjana zamikalo, da bi si spet pridobil kolo. Z Mlake mu ga je pripeljal brat Vido. Zaradi daljše neuporabe je bilo nevozno. Marjan, avtomehanik po izobrazbi, se je lotil najnujnejših popravil, je zamenjal pnevmatiki, ležaje, pedala, ga očistil, odstranil rjo in drugo. Hotel ga je že prebarvati, vendar so mu poznavalci svetovali, naj tega ne naredi, ohrani izvirno barvo. Povedali so mu tudi, da so takšna kolesa – znamke duerkopp, te znamke so bili tudi danes kot redkost zelo dragoceni kakovostni šivalni stroji, imel jih je Svilanit  – vozili nekdanji žandarji. Niso mu pa vedeli povedati, od kod naj bi župnik Viktorijan dobil oz. kupil to kolo. Glede časa izdelave bi se mogoče dalo kaj dognati s pomočjo serijske številke, ostalo pa je snov za detektive, ugibanje.   

Marjanu sem svetoval, naj kolo ponudi Marku Zadrgalu, pobudniku Demšarjeve spominske sobe, vendar se ta ni ogrel za to, češ da je soba premajhna za kaj takega.

Šišarjevi so sklenili, da bodo kolo obdržali kot dragocen spomin na Viktorijana Demšarja. 

Sledil je »hišni posvet«, na katerem so Šišarjevi sklenili, da bodo kolo ohranili kar doma, saj jim je dragocen spomin na Viktorijana Demšarja, z leti pa bo tudi pridobival na vrednosti. Modra odločitev! Marjan pa bo kdaj, ko ga bo zamikalo, sedel nanj in se popeljal po Klancu in okolici. Pri njem je tudi v najbolj varnih in vrednih rokah.

Kako so bila stara nemška kolesa kakovostna in kako so gladko tekla, sem okusil sam, ko sem kot študent delal v nemškem samostanu. Lahko bi jih primerjali s starimi Rogovimi kolesi, vendar so bila še boljša. Čeprav robustna, so se dobro »držala« ceste, si se varno in udobno peljal z njimi. Danes pa …

Marjan Zupančič je zbral in ohranil številne stare predmete.    

Marjan je tudi sicer strasten zbiralec starih predmetov. Na pročelju stare hiše ima več parov starih smuči, otroški voziček, ki ga je leta 1951 izdelal za hčerko zelo sposobni mizar Kokalj, lep rezbarski izdelek. V veži hrani železno svetilko, ki jo je uporabljal njegov stari oče železničar Franc, po odsluženi službi pa jo je pustil na podstrešju, pa mlinček za kavo in drugo. Ohranilo se je, ker niso podrli stare hiše.

Veliko mu pomeni dolgo besedilo odkupa neveste z datumom 3. julija 1982, ko se je poročil z dekletom Darjo iz Godešiča, rodili so se jima trije otroci: sin Srečko in hčerka Anja, hčerka Beti pa jima je umrla v enem dnevu zaradi akutne zastrupitve krvi, stara komaj 23 let.

Izpustnica iz ljudske šole stare mame Mete Ravnikar 

Kot posebno dragocenost mi pokaže izpustnico iz Dvorazredne ljudske šole v Komendi stare mame Mete Ravnikar, Francevnekove s Klanca, rojene 13. julija 1885, omenjeno šolo pa je obiskovala od 1. oktobra 1892 do 31. marca 1899. »Veroznanstvo« jo je učil katehet Martin Poč, ki je obnavljal in širil komendsko župnijsko cerkev po potresu leta 1895. Pri oceni predmetov je pri vedenju zapisano, da se je »vedla popolnoma primerno«, sicer pa je bila, po ocenah sodeč, povprečna učenka. Dragoceno spričevalo je Marjan našel v stari skrinji!

Lastniki so metali med smeti marsikaj vrednega. 

Marjan mi je še povedal, da je marsikaj lepega in dragocenega našel na odpadu, ko je bil poklicni voznik smetarskega tovornjaka pri Publikusu, še prek Snagi. Na marsikateri dragocen odvržen predmet so ga opozorili smetarji, ki so vedeli za njegovo zbirateljsko strast. Čudil se je, kako so mogli nekdanji lastniki narediti kaj takega.

Povedal mi je tudi, kako je bilo z lastništvom stare Šišarjeve hiše. Nekdanji lastniki so jo prodali, predno so odšli v Ameriko, stari mami Meti in njenemu možu Francu iz Dobrniča pa so jima ob nakupu hiše zaupali tudi skrb za njihovo mamo.

Ko sem odhajal od Marjana Zupančiča, sem, kot pri vsakem vestnem lastniku,  čutil njegovo navezanost na stari del hiše in novi, pa tudi zaskrbljenost, kako bo z njima v prihodnosti. V tolažbo pa so mu stari ohranjeni in razstavljeni predmeti. Med njimi je še posebej navezan na Demšarjevo kolo. Da bi bilo še več takšnih občanov …  

Besedilo: Jožef Pavlič

Fotografije: Studio Majhenič Domžale in Jožef Pavlič