Jeruzalemski izziv

Kako je francoski pisatelj Eric-Emmanuel Schmitt doživel mesto treh enobožnih verstev.

Bližajoča se velika noč, ki jo še posebej slovesno praznujejo v Jeruzalemu, kraju, kjer so na Golgoti Rimljani z Judi križali Jezusa Kristusa, ga je pred tem izdal Juda Iškarijot, je bil sodni proces zoper njega pred Pilatom, je trpel križev pot, ko je nosil križ na Kalvarijo, po smrti pa tretji dan čudežno vstal od mrtvih, je bila nadvse primeren trenutek za predstavitev knjige Jeruzalemski izziv francoskega pisatelja Erica-Emmanuela Schmita 25. marca v prostorih Galerije Družina. Zunanjo kuliso so ji po stenah dajale umetniške slike akademskega slikarja Andreja Jemca, za ozadje pa šest črnobelih slik fotografa in diplomata Milka Dolinška, nekdanjega vodje Urada Republike Slovenije pri palestinskih oblasteh v letih od 2016 do 2019, kateremu se je mu pri predstavitvi knjige pridružil vodja Komisariata za Sveto deželo v Sloveniji p. Peter Lavrih, tisočem Slovencem dobro znani navdušeni in izvrstni organizator romanj v to deželo. Vanjo sem prav pod njegovim vodstvom dvakrat romal tudi sam, enkrat kot njegov pomočnik, drugič pa z izbrano ekipo pri katoliškem tedniku Družina.

Tokrat sem »romal« tretjič, povod za to pa je bila predstavitev knjige z naslovom Jeruzalemski izziv enega najbolj branih in prevajanih sodobnih francoskih pisateljev. »Tega dogodka ne smem zamuditi,« sem si dejal, čeprav se ni v času, ko se svetloba pogreza v mrak, prav nič prijetno voziti v Ljubljano. Prav posebej dan pred nogometnim srečanjem med Portugalsko in Slovenijo, ko je več sto navijačev pred hotelom Grand Plaza čakalo na oboževanega portugalskega zvezdnika Ronalda. Pisatelj Schmitt je sicer daleč od tega žogobrcarja, a kljub temu vreden vse pozornosti in občudovanja. Kdor je prebral njegovo knjigo Ognjena noč (založba Družina, 2018), v kateri je »opisal svojo mistično izkušnjo v saharski puščavi – Bog se je dotaknil njegovega srca in začutil je, da ga je Nekdo povlekel iz prepada ter mu podaril življenje,« mi bo pritrdil. »Morda je bilo tudi to pričevanje povod, da je iz Vatikana dobil nenavadno vabilo: da odide v Sveto deželo, obišče svete kraje, se sreča z romarji in domačini, preživi nekaj časa sam v Jeruzalemu in morda na podlagi romarskega ali popotniškega dnevnika spiše knjigo,« so pri Družini zapisali na zadnjo stran knjige.

»Svoje romanje je zaključil z obiskom papeža Frančiška, ki ga je potrdil v spoznanju, da se ravno v Sveti deželi najlaže prepričamo, da krščanstvo ni nikakršna teorija ali ideologija, marveč izkustvo Boga, ki prihaja med nas in se druži z nami. 'Človek je kristjan zato, ker stopi v stik s skrivnostjo, se ji nenehno posveča in se navdihuje pri njej, in ker ga ta stik spremeni.'«

Papež Frančišek mu je tudi napisal spremno besedo v knjigo.

In kako je znameniti Francoz doživljal sveto mesto treh enobožnih religij? »Prvič stojim pred Jeruzalemom in ne vem, ali ga ljubim ali sovražim. Vsekakor se me močno dotika. Vznemirja me razkorak med predstavo, ki mi jo je dramil, preden sem se srečal z njim, in tem, kar vidim sedaj: kako naj se izpričana Jezusova ljubezen do mesta sklada s to vojaško, neprebojno in negostoljubno trdnjavo?

Videz Jeruzalema se nikakor ne ujema z njegovim pomenom. Slišim hrup, ne miru. Zaznavam napadalnost, ne miline. Čutim nezaupanje, ne zaupanja.

Nemara je Jezus prav zato tako dolgo okleval, preden je stopil vanj.«

Kako sta v to mesto vstopila in vstopala vedno znova, sta v zelo živahnem pogovoru z odlično in uglajeno moderatorko Manico Ferenc, poznavalko Svete dežele, ker jo je že obiskala, in že prebrala knjigo, sproščeno in mestoma dovtipno (pri p. Petru pričakovano) pripovedovala gosta kulturnega dogodka.

P. Peter Lavrih je priporočil, naj Schmittovo knjigo berejo tisti, ki še niso bili v Sveti deželi, in oni, ki so že bili; za obojne bo zelo zanimiva. Dodal je, da bi kaj takšnega ali podobnega lahko napisal vsak romar. Svoje vtise o obiskanih krajih namreč. »Romarji bi se med seboj celo zgrizli,« je karikiral, če bi šlo za to, kdo ima bolj prav, je bolje in pristneje popisal svoja doživetja. »Njihovi odzivi so tako osebni, pri vsakem drugačni. Na delu je duh Gospodov. Kot je bil pri Petru Prevcu vzgonski duh,« se je spominjal velikih uspehov Petra Prevca, legende slovenskega smučarskega skakalnega športa, ki se je poslovil v nedeljo, 24. marca, pod velikanko pod Poncami.

Diplomat Milko Dolinšek je ob svojih fotografijah Svete dežele pripomnil, da te v »dobršni meri predstavljajo zgodovino in ljudi te dežele v vizualni obliki, so dokument kraja in časa, odraz resničnosti«.

Namesto veličastne bazilike Marijinega oznanjenja v Nazaretu bi raje na tem kraju videl »cerkev iz Marijinih časov«.

Zid med Izraelci in Palestinci je doživljal kot »zid ločevanja«. Povedal je, kako je na Zahodnem bregu: »Palestinci imajo tam pašnike in polja. Če hočejo nanja, morajo Izraelce prositi za dovoljenje. Dogaja se, da jim ga dajo, ko je letine že konec. Potem jih Izraelci razlastijo, češ da ne obdelujejo zemlje, zamujajo pri letini. Najvišji zidovi so znotraj glav, v varnostnem mehanizmu. Hudo je, ker so družinski člani ločeni, morajo dobiti dovoljenje za obiske drug drugega.«

Dejal je, da je imel »grenak občutek, ko je spremljal življenje Palestincev na okupiranih območjih, jih tam obiskoval iz Jeruzalema«. Zanimivo pa je bilo, ko je opazoval ljudi treh enobožnih religij (krščanstva, islama in judovstva), videl njihovo izpovedovanje vere, kdaj, kot za velike praznike, celo prepire na najbolj svetih krajih, ko se kdo ni držal ustaljenega reda.

P. Peter je dodal, da je pri tem šlo za manjše nepomembne praske, sicer pa se kristjani zelo dobro razumejo med seboj, za velike praznike obiskujejo drug drugega, so pogoščeni.

Jude bo teplo to, ker imajo premalo otrok v primerjavi s Palestinci. Zato se jim v prihodnosti ne piše dobro.

Vsakdo, kdor roma v Sveto deželo, pride domov drugačen. Pri teh romanjih bi morali bolj poudarjati skrivnost velikonočnega jutra, ne pa ugibati, ali so na križevem potu res odtisi »Marijinih čeveljčkov«, kar je zadnja »romarska muha«.

Pri knjigi Jeruzalemski izziv je pohvalil naslov, kajti res gre za izziv. Pisatelj Schmitt ga je prijetno presenetil. Tudi, ko Janeza Krstnika imenuje »Potopitelj«. Izkazal se je kot hudomušen, dobro hoteč pisec, pa tudi kritičen. Sam zase ugotavlja, da je »Jeruzalem utrdba miru, zunaj nje pa je nemir«. A v pravem romarju se naseli mir. Tako je bilo tudi ob njegovem zadnjem obisku Jeruzalema za svete tri kralje, ko je bilo tam popolnoma mirno, na Oljski gori pa procesija s številnimi romarji. Prav hudo mu je bilo, ker je moral zaradi napetosti in obračunavanj med Palestinci (Hamasom) in izraelskimi oboroženimi silami odpovedati toliko načrtovanih romanj. Upa, da bo te morije kmalu konec, svetim krajem želi mir, romarjem pa tisti mir, ki ga lahko da le Sveta dežela.

Kakšen mir in kako je Eric-Emmanuel Schmitt doživljal sveto mesto treh verstev, govori njegova knjiga Jeruzalemski izziv v odličnem prevodu Jaroslava Skrušnyja. Najboljše pa je osebno romanje tja, obisk prvih krajev krščanstva. »Orienta s celo paleto vsega in vseh mogočih ljudi,« ugotavlja p. Peter Lavrih. Temu sam pritrdim z izkušnjo svetodeželnega romarja. Zato se, čim prej, ko bo varno (v Izraelu in v Palestini ni nikdar povsem), prijavite na to romanje, prej pa preberite kakšen vodnik po Sveti deželi in tudi Jeruzalemski izziv pisatelja Erica-Emmanuela Schmitta.

Besedilo in fotografije: Jožef Pavlič