Moj oče Jožef, kmet, se je ob nedeljah popoldne, ko si je malo odpočil po celotedenskem napornem delu, rad ogledal domače polje. Posebej njive. Zlasti ko je klasilo in zorelo žito. Med tednom ni utegnil zaradi sprotnih opravil. Tako je točno vedel, kdaj bo treba požeti ječmen, pšenico, rž, oves, ajdo in proso, kdaj orati in pleti, okopavati korenje, repo in peso. Pri njem je bilo vse uravnoteženo in predvideno v skladu z zakoni narave, letino in kmečkimi deli.

Kot kaže, mi je ta očetova navada ostala »v krvi«. Vsak dan se sprehodim po vrtu, da vidim, kaj je treba v njem narediti. Veliko po znatnem deževju, ko se vse bohoti v rasti, grozi pa, če dlje časa ne bo dežja, že tudi suša. Trta raste kot za stavo, sadna drevesa poganjajo rodoviten pa tudi nerodoviten les, ki ga bo treba odstraniti s poletno rezjo, paradižnik pod ponjavo je vsak dan višji. Pridelka bo letos, vsaj kar zadeva sadno drevje, zelo malo. Večino je pobrala slana, čeprav sem skušal breskve zavarovati z zimsko kopreno. Češnje nisem mogel, saj zanjo verjetno ne bi bilo dovolj koprene, če bi izpraznili vso zalogo Kmetijske zadruge Cerklje na Gorenjskem. Še tistih nekaj rdečečih se češenj kljuvajo  vrane, se prepirajo, katera bo dobila večji kos. »Naj jih imajo,« sem rekel ženi Marti, ko je pripomnila, kakšen hrup zganjajo v češnji. »Očitno je letos vranje leto«, sem ji dejal, ko mi je povedala, koliko vran je opazila v vrtu. Pozebo smo že skoraj pozabili, malo toče je tudi že bilo, predvsem pa obilo dežja v maju in hlad, da me je zjutraj in zvečer pošteno zeblo. Potem pravi vročinski val sredi junija. Da prideš čisto prekuhan iz gozda, ko si prizadevaš nabrati vsaj liter borovnic. »Letos zamujajo,« je ugotovil ženin sorodnik Vinko Zarnik, ki kot prvi v naši vasi ve, kje bo kaj tega tako sočnega in zdravega gozdnega sadeža. »Letos jih bo bolj malo,« mi je dejal, ko sem ga povprašal, kako kaže z borovnicami. »Prav ima,« sem ugotavljal,  ko sem se 13. junija prvič odpravil v bližnje gozdove. Bil sem še sam v bregu, kjer po navadi začenjam nabirati borovnice. Spodaj na poti je občasno zalajal pes. »Ogledniki,« sem si dejal. »Tako kot ti.« Ni jih bilo v breg. Mirno sem nabiral dalje in vse popoldne nabral kakšen liter bolj ali manj zrelih borovnic. Če ne bi bilo žene Marte in vnukov Filipa in Zoje, ki sem jih hotel presenetiti, bi tudi sam obupal in jo pobral domov. Priznam, da me je bilo sram to narediti. Tako sem vztrajal, dokler posodica ni bila polna. Zadovoljstvo doma, pa tudi presenečenje, je bilo veliko.

"Gospod, ali veste, kje je kaj borovnic?" 

Prvemu bolj oglednemu kot zaresnemu nabiranju borovnic je v naslednjih dneh sledilo pravo nabiranje, obenem pa srečevanje z razočaranimi nabiralkami iz vasi in od drugod. »Gospod, ali veste, kje je kaj več borovnic?« je bilo najpogostejše vprašanje. »Gospa, te gozdove poznam skoraj kot svoje lastne, vendar vam ne vem povedati. Iščite in iščite, nekaj boste že našle in nabrale. Kdor jih bo liter, bo junak,« sem odgovarjal. »Letos jih bo bolj za želje.« Kot vipavskih ali briških češenj, mi je odgovorila urednica Mavrice gospa Melita, ko sem jo poklical, ali naj pridem na Vipavsko po češnje ali ne. »Češenj tukaj ni, pa tudi breskev in marelic. So pa v Brdih. Vendar ne domače. Brici rečejo, da so domače, so pa italijanske.« Nekaj res domačih, briških, mi je dal pokusiti ženin sorodnik France Zarnik, ki jih je v Brdih nabiral v dolini, kamor jim je pokazal lastnik. France mi je, za skomine, tudi pokazal fotografijo prvega letošnjega jurčka.  

Po slastne gozdne dobrote celo za 70. rojstni dan. Bližnje srečanje z nevarnim psom

Strast do nabiranja borovnic me je tako prevzela, da sem jih šel nabirat celo na svoj 70. rojstni dan dopoldne; popoldne sem imel vnaprej dogovorjeno pogostitev v gostišču Zajc v Mali Loki, sem se zaradi nje moral odpovedati težko pričakovanemu občnemu zboru DU Komenda. Pri tem sem imel veliko srečo, da nisem pristal v bolnišnici, kajti vame se je, ko sem se peljal s kolesom, zakadil velik vaški pes, se me oprijel s spodnjima tacami nad golenmi, z gornjimi v gornjem delu telesa, šavsnil pa v višini medenice. K sreči tam ni mesa, ni imel kaj ugrizniti, razen v debelo trenirko in kost. Tako sem jo še dobro zvozil, ni bila potrebna injekcija zoper tetanus. Lastnik psa se mi je opravičeval, jaz pa sem mu le odgovoril: »Je že v redu!« Ves vesel, da sem jo tako dobro odnesel.

Odvezan pes se je znesel nad "vrstnikom" na vrvici

Je pa v naši vasi, poleg omenjene pasje mrcine, še nekaj zelo nevarnih psov, za katere ne veš, kdaj se bo kateri od njih zaletel vate in ugriznil v tisto, kar mu bo prišlo pod zobe. Tudi v drugega psa, če ni človeka. Psa, kot je predpisano, na vrvici. Lastnica je opozarjala lastnika psa, naj ga odpokliče, a njegov pes je že zasadil zobe v vrat drugega najzvestejšega človekovega varuha. Zaman so bili klici lastnika, njegov pes je svojega rodovnega »kolega« krepko stiskal z zobmi za vrat, gospodaril na njegovem hrbtu, se stegoval po vsej njegovi dolžini. Nazadnje je, na lastnikovo posredovanje, le popustil v prijemu. Lastnik ga je privezal na vrvico, ga zmerjal in kaznoval, tepel, nato pa spet spustil. Kaj je dosegel s tem »vzgojnim prijemom«, ne vem, a njegov pes me ni napadel, ko sem se dan po rojstnem dnevu spet peljal s kolesom v gozd. Ne vem, kaj je naredila lastnica psa, ki bi bila v tem primeru edina upravičena reagirati tudi po policijski in sodni poti. Sam sem ob vožnji v gozd lastniku le izrazil upanje, da me pes ne bo napadel, in v resnici me ni.

Psov se ne bojim, imel pa sem že več neprijetnih srečanj z njimi; podobnimi tistemu na 70. rojstni dan. Vedno sem jo srečno odnesel, je pa šlo tudi že za las. Posebej z "izgubljenim" psom, pred katerim sem se komaj ubranil v gozdu pod Šenturško Goro, o čemer sem že pisal. Bilo je podobno, kot če bi srečal volka, mogoče celo bolj nevarno?

Nedeljski "informativni" ogled 

V nedeljo, 20. junija, ko sem se po jutranji maši v komendski župnijski cerkvi sv. Petra odpravil bolj na ogled, če je kaj več borovnic na »mojih teriščih«, kot pa nabiranje, nisem srečal nobenega psa, dolgo pa tudi ne nabiralcev borovnic. Nič čudnega, saj je bilo zares vroče, prav soparno, krepko nad 30 stopinj Celzija. Hodil sem po krajih, kjer le redko nabiram borovnice, a je bilo že vse »pretacano«. Ponekod že zrele borovnice, drugje na pol, marsikje pa še čisto zelene. Pri prvem vzponu sem si za nekaj trenutkov oddahnil na klopci sredi hriba. Zaželel sem si, da bi na njej ugledal kolega v Malteškem viteškem redu Jožefa ali njegovo soprogo dr. Marto ali pa visokega funkcionarja v Janševi vladi, ki je pri maši sedel za menoj, lepo molil in še lepše pel.  Po mojem mnenju – tedaj še nisem vedel, da je bil v klopi za menoj – je molil malce prehitro ali pa jaz pri 70. letih prepočasi. Verjetno je sproti premišljeval, kaj bo povedal v govoru kje na Štajerskem ali celo v Prekmurju ob bližajoči se 30. obletnici samostojnosti naše države. Cerkev pa je, kot je že marsikdo ugotovil, ravno pravi kraj za takšen in drugačen premislek, predvsem pa milost »od zgoraj«.

Zarasla in nevarna gozdna pot 

Ker ni bilo ne enega ne drugega in tudi ne tretjega, sem jo mahnil po gozdni poti navkreber. Težko ji rečem gozdna pot, saj je bilo na njej polno kamenja, je čez njo ležala podrta smreka, velik nanjo odkotaljeni štor. Zelo sem moral paziti na vsak korak. Če ne bi poznal te poti, si ne bi upal naprej. Tako pa sem kar se da previdno stopal, bolje rečeno tipal po poti, obšel vrh hriba in se po drugi močno zaradi dežja izjedeni poti vračal v dolino. Pred tem sem se ustavljal ob postajah slovenske zgodovine, ki jih je postavil moj dobri znanec Janez Kern s Podboršta. »Ob 30-letnici naše države bi vsi morali poromati k njim, prebrati, kaj na njih piše o zgodovini Slovencev in iz tega najti kakšen poduk,« sem si dejal. Tako pa te postaje in odlična Janezova zamisel bolj ali manj samevajo. Prav tako kamniti temelji nekdanje Liparjeve brunarice pod vrhom Hoste, ob katerih je tudi lesena klopca za počitek sredi napornega vzpona. Gozdnih jagod, da bi z njimi razveselil svojo soprogo Marto, skorajda nisem opazil. Le dve tri za pod lastni zob in okus.

Tudi jurčkov ni bilo na predvidenih krajih. Le leponogi goban in stara izsušena golobica. Vendarle znak, da bodo kmalu poletni gobani, ko bo prava luna, dovolj vlage, sopare pa je že tako preveč. Vsaj po moji popolnoma prepoteni majici sodeč.

Prijazna nabiralka 

Skorajda prepričan, da tukaj ne bo nobene nabiralke borovnic, sredi praproti popolnoma na samem ob borovcu ugledam sklonjeno žensko postavo. Kot velja olika, prvi pozdravim in čez čas prosim za tematsko fotografijo. Gospa, znanka, nasmejana, takoj privoli. Povem ji, da gre res le za tematsko fotografijo, ona pa odgovori, da mi popolnoma zaupa. Povem ji še, kje bo kaj več nabrala. Dodam pa, če bo to en liter ali malo več borovnic, bo že zelo veliko. Odgovori mi, da je šla nabirat borovnice za »lastno dušo« in ne zaradi količine. Zagotovim ji, da tako delam tudi sam.

Opravljanje in obrekovanje duhovnikov

Dobre volje se odpravim naprej. Spotoma končujem molitev rožnega venca, ki sem ga tokrat namenil za našega gospoda župnika Zdravka in za rajnega cerkljanskega župnika Stanislava, pa tudi druge znane že rajne ali še žive duhovnike. Sprašujem se, koliko bogoslovcev bo letos sploh posvečenih v mašnike, in se veselim, da je mariborski nadškof mons. Alojzij Cvikl postavil v službo Cerkve nove akolite, med njimi prvo žensko. Malce me zaboli, ko pomislim, da nisem bil povabljen opravljati to cerkveno službo nižjega reda, čeprav mi je bila podeljena, ko sem bil bogoslovec, tolažbo pa najdem v molitvi za duhovnike, ki so bili spet »na tapeti« pri nabiralkah borovnic. Kateri, ni pomembno, je pa res, da so duhovniki »hvaležna tema« za takšne in drugačne »obravnave«. Običajno za opravljanje in obrekovanje. Ravnal sem po navodilu zelo razgledane župljanke: te "napade" sem izkoristil za evangelizacijo. In se ob tem umiril. Kritike so potihnile, ko sem povedal, da ima naš »gospod župnik« – pri nas doma smo duhovnike in jih še vedno tako naslavljali – odlične pridige, zelo veliko ministrantov, red v cerkvi in zunaj nje. Pri drugih znanih duhovnikih sem tudi našel kaj dobrega v njihov zagovor. Tega je veliko, sam vedeti in videti je treba. 

Profesoričino "darilo" za božič 

Zabolelo pa me je, ko sem slišal iz ust nekdanje učenke, kako jo je njena profesorica slovenščine prav na božič vprašala in ji, ker ni znala, dala enko in z enko tudi zaključila njeno oceno iz omenjenega predmeta. To je bilo še v času komunizma, ko božič še ni bil državni praznik, smo verni učenci šli k polnočnici, zjutraj pa, neprespani, v šolo. Profesorica je svojo odločitev utemeljila: "Dala sem ji enko, ker ni znala. Zakaj se pa ni naučila?" Učenka, ki tega še danes ne more pozabiti, mi je rekla: »Zakaj pa ni vprašala koga izmed učencev, za katerega je vedela, da ne hodi v cerkev, je prišel na božično jutro naspan v šolo?«

Covid-19 ima posledice tudi za Cerkev 

Koliko zanimivih zgod in prigod, pogovorov, če le znaš in hočeš prisluhniti! Nabiranje borovnic pomaga pri tem. Psihoterapevtka dr. Angelca Žerovnik pravi, da so takšni pogovori dragocena terapija. Odpiranje človeku, ki mu zaupaš. Ob tem se nabiralna posodica polni, pljuča pa tudi s čistim zrakom. Čeprav vse dopoldne nabereš le liter ali malo več borovnic. Boleči hrbet, premočena srajca ali bluza, zaprašen avtomobil to odtehtajo, pozabiš. Tudi mercedes ob poti, ki sem ga prvega ugledal pri vožnji z mojim več desetletij starim rogovcem. In pa šilce žganja, ki ga spijem, ko pridem ves prepoten domov. Nabiralkino zagotovilo, da je prvo šilce za zdravje, ter Marjančino, naj kar pridem k njej po pravo žganje, ki ga bo Marta potrebovala za borovničevec; ne pa k tistim, ki znajo narediti zelo okusno žganje, naslednjega dne pa je »revolucija v trebuhu«, saj so proizvedli umetnega. Kot je umetnega že marsikaj od ženskih prsi do izumetničenih ljudi tudi v hosti. Komendski sv. Peter bi vse to uravnotežil, a kaj ko vedno manj ljudi prihaja v njegov sveti hram; imajo raje Golobovega s kavča. Tudi ta je potreben in zaželen, a nekaj čisto drugega je, če si v Jezusovem svetišču na kolenih pred njim samim, kot pa prek ekrana. Pa tudi v stvarstvu njegovega Očeta, kjer tišina šepeta, gozdne živali pa pojo, tekajo in sporočajo svoje zakonitosti. Borovničeva daje veliko misliti, kot vsak človek, s katerim se srečam pod borovci. Kot da bi tudi ti imeli čudežno moč. Če že, jo imajo po tistem, po katerega nareku so pognali, prav tako žlahten gozdni sadež pod njimi. Letos ga je bolj malo, zato pa ga bomo bolj cenili in upam, da bomo tudi bolj hvaležni zanj. Kot sem bil jaz to nedeljo za duhovni nagovor našega župnika gospoda Zdravka, kako moramo starši vzgajati otroke, za lepo bogoslužje, srečanje in premislek pod borovci. Veliko vrednejše od tistega, kar bi nabral. Hvaležen tudi za prijazne besede ljudi, ki so to nedeljo izkoristili za ogled Mlinčkov. Njihova kolesa se bodo vrtela vse šibkeje, saj bo nanje pritekalo vse manj vode. Zato pa naj na vse nas priteka zdravilna voda prijateljskega pogovora, razumevanja, tolažbe, oddiha in miru, ki smo ga tako potrebni in željni v teh dneh. Tudi krepilnega bezgovega sirupa, zelenjavne juhe, čeprav iz kopriv, kmalu pa tudi iz pravih gobanov. Izogibajmo pa se negotovih mostov in mostičkov. Oziroma: popravljajmo jih in gradimo nove. Od človeka do človeka, za druge in s tem zase. 30 let naše samostojne države je lepa priložnost in spodbuda za to. 

Besedilo in fotografije: Jožef Pavlič