Kljub temu pa ga nisem nikdar preizkusil v reki Pšati. Strah iz otroških let je ostal. Imel sem srečo, da nisem, ko mi je zdrsnilo pri nabiranju zvončkov na njenem desnem bregu v bližini Mrleževega mlina v Zalogu, padel v globoko vodo in utonil, kot je sovaščan Liparjev Milanček. Še danes se zgrozim, ko se tega spomnim. Koliko življenj je vzela ta reka. Otroških, pa tudi odraslih ljudi, ko so jo prečkali po spolzkih brveh, premalo zavarovanih mostičkih, na katerih je manjkala kakšna deščica, ograja pa je bila že močno razmajana ali pa je sploh ni bilo. Nekateri so zabredli vanjo na nepravem kraju in jih je odneslo. Posebej može v temni in viharni noči, če so ga malo preveč popili. Župnijska kronika je polna teh žalostnih zgodb.

Ukročena trmoglavka

Najhuje je bilo, kadar je Pšata prestopila svoje bregove, drla čez travnike, te napolnila, ustvarjala prava jezerca, poplavila dobršen del vasi. Tedaj smo dobro videli njeno silovito moč, ko je vse mogoče nosila s seboj s postrganih bregov in kar so nalivi nanosili vanjo. S pomočjo prej pohlevnih potočkov, potem podivjanih hudournikov. Tedaj je ni bilo mogoče ustaviti. Ji ne bi več mogli reči Ukročena trmoglavka, kot so jo poimenovali v etnografsko-dokumentarnem filmu študijskega krožka Etno fletno, ki so ga prvič predvajali septembra 2020 na gradu Jablje. Pri njem sem tudi sam sodeloval, pripovedoval pa o vasi Suhadole, njeni zgodovini, podružnični cerkvi sv. Klemena, predvsem pa o skadovskem delu njenega toka v bližini »Roščovega voga«, rečnega okljuka, kjer so se skadovski otroci učili plavati, je bila voda najgloblja. V tistem delu struge, kjer je deroča voda nanesla obilo peska in mivke, glavni tok pa si je utirjala pod nasprotnim vedno bolj izjedenim bregom. Govoril sem blizu mesta, kjer so se 17. julija 2019 pomerili v vaterpolu »športniki« iz moje sedanje vasi Suhadole (vanjo sem se leta 1979 priženil iz Nasovč) in sosednje Moste. Zmagali so prvi, je bila pa to prej rokoborba in rokomet v vodi z vsem izkazovanjem in merjenjem moške moči, kot pa pravi vaterpolo. Enkratna poslastica za gledalce, na koncu pa, ko so tekmovalci popili precej vedno bolj blatne rečne vode, nagrajena še z drugačnimi tekočinami. Beri: razkužili. Danes tam ne bi več mogli igrati, saj bi jim voda segala le malo nad koleni. Bi jo pa ustvarjalci filma posneli čisto drugačno, kot so jo leta 2020, bi lahko hodili kar bosi z zavihanimi hlačnicami metre in metre po njeni strugi. Upam, da je režiserka Branka Urbanija te dni pomislila na to. Da bi naredila nov film o Pšati in ga naslovila: Izsušena trmoglavka ali kaj podobnega. Njegov prikaz o reki Pšati od izvira do izliva 27. avgusta zvečer »pri Gradišku« v Tunjicah je bil le nostalgični spomin. Kot je bilo zame vse dosedanje branje o njej in njeno spoznavanje od izvira v vasi Pšata pri Cerkljah na Gorenjskem pa skorajda do izliva v reko Kamniško Bistrico pri Beričevem. Po delih. Dolgoletne namere, da bi jo prehodil v vsej dolžini, še nisem uresničil. Sam ali pa s hčerko maratonko Marijo. Verjetno jo bo prej ona pretekla, jaz pa jo bom spremljal s kolesom ali z avtomobilom.

Nenadna jutranja odločitev, da »obiščem« reko Pšato od izvira do izliva

Me je pa te dni preblisnilo, da naredim vsaj slednje: jo prevozim z avtomobilom. Glavni razlog za to je bil, ko sva z ženo Marto obiskala mojo sorodnico Olgo v vasi Pšata pri Dragomlju, ki je nedavno veliko prezgodaj izgubila moža Franja. Ko sva se peljala prek mostu čez reko Pšato v tej vasi, sem Marti rekel: »Poglej v strugo, ali je v njej kaj vode?« Pogledala je in odgovorila: »Nič.« Tudi Olga mi je pozneje v pogovoru zatrdila, da je rečna struga prazna. Ker je bila že pozna ura, se je mračilo, mi pa smo bili sredi vedno bolj razvnetega pogovora, spominjanja Olginega moža Franja, tega nisem preveril. Sem pa 30. avgusta, ko sem si zjutraj rekel, naj se vendar, kot nejevernik apostol Tomaž, na lastne oči prepričam, kako je z reko Pšato.

Najprej sem se zapeljal do njenega izvira pri hiši št. 2. v vasi Pšata pri Cerkljah na Gorenjskem. Stari značilni podolgovati kmečki domačiji. Na bližnjem travniku so krave mulile tisto malo trave, kolikor je je še bilo. V bližnjem sadovnjaku je bilo na tleh polno zaradi suše prezgodaj odpadlih jabolk. Da bo letos dosti slivovke, če še kuhajo žganje, so dajale slutiti zaradi obilice sliv upognjene veje. Močno sem se moral premagati, da nisem utrgal kakšne, ugriznil vanje, ko imam tako rad ta božanski in tudi zdrav sadež. A reka Pšata, nekoč so jih rekli Pešata, je bila močnejša. Ime Pešata naj bi izviralo od tega, da jo je hotel jezdec prečkati na konju po brvi, ki so jo zgradili otroci, pa so ti poklicali na pomoč perico v bližini, ga je ta opozorila: »Peš, ata!«, ve povedati domačinka Marija Podjed.

Preden sem se spustil do njenega izvira, sem moral umiriti psa, ki je močno lajal, k sreči pa mi pri tem kazal ostre zobe iz zaprtega pesjaka, sicer bi se gotovo zapodil vame. Videl sem, kako je drugače tako vodnata in hitro tekoča reka le mezela izpod strmega hriba, je bil njen izvir prekrit z listjem, vodnimi travami in drugim rastlinjem. Po nekaj metrih pa je že dajala slutiti, da takrat, kadar je dosti deževja, izpod hriba prihrumi, ne, kot tokrat, prižubori. Opazil sem, da ima na prvih metrih več izvirkov, kmalu zatem pa jo pri zapornici del preusmerijo v bližnjo ribogojnico. Dokler je še čista. Tega pa nisem preveril, čeprav me je imelo, da bi jo zajel z dlanmi in naredil nekaj požirkov. Bolj zaupam »Ta žegnanemu studencu« pri Mlinčkih.  

Utesnjena v betonsko korito

Nato sem ji sledil skozi vas Pšata, kjer so jo vaščani utesnili v betonirano korito. Razumljivo dejanje v smislu naslova filma Ukročena trmoglavka, a tudi nevarno, če bi otrok padel vanjo, bi ga odneslo, se ne bi imel kje prijeti, se rešiti, kot se ni mogel ob močno naraslem bližnjem potoku Reka med vasema Grad in Cerklje fant, ki je po nesreči padel vanj, ga je samo neslo in neslo, so ga našli daleč od kraja utopitve. Ukročeni, takrat pa podivjani trmoglavec, hudournik, ki je vzel mlado življenje. Poprej je ta fant rešil iz vode sina mojega brata Martina Bojana; Martin je poročen prav na Pšati. Tega dne ju nisem obiskal, ker tudi nisem hotel obujati spomina na ta tragični dogodek, kot tudi ne, koliko ljudi je utonilo v Pšati v njenem gornjem delu. Neustavljivo močno me je klicala reka, sem se ji namenil ves posvetiti in  to tudi naredil. Na koncu sem se v istoimenski vasi Pšata, le s to razliko, da je to vas pri Dragomlju, ustavil pri svoji mali sestrični Olgi, še prej pa njenem bratu Stanetu, s katerim sva se sprehodila ob izsušeni strugi reke, najprej pa jo prečkala ob zapornicah. Te še vedno delujejo, Stane z njimi ročno uravnava rečni pretok. Nekoč je to delal tudi moj oče Jožef, ko je v mladih letih pomagal sorodnikom v mlinu »pri Jurju«, od katerega so domači ohranili le sliko akademskega slikarja Godca iz leta 1974, mlin pa podrli. Stane mi je pokazal, kje je stal. Videl sem, kako močno zavito strugo si je tukaj izdolbla reka Pšata, mlinarji (na začetku 20. stoletja so bili v vasi kar štirje mlini: pri Ivanu Avscu – Tomažu, Ivanu Zajcu – Jurju, Francu Zajcu – Mlinarju in Ivanu Kršmancu – Leskovcu, danes pa občasno obratuje le slednji) pa so jo del preusmerili k sebi. Tako imenovano Mlinščico, kot so tem dovodom vode na mlinska kolesa rekli tudi drugje. Na Pšati so poskrbeli še za razbremenilni kanal, da reka ne bi ogrožala vaščanov. Je pa 21. decembra 1925 Jurjev mlin, ko je prišlo do nenadne odjuge in taljenja ledu, je narasla voda nosila debele težke ledene plošče, ki so se grmadile pri mlinu, razbile rake in poškodovale stavbo.  

Tako je kar troje mojih bližnjih sorodnikov povezanih z reko Pšato: brat Martin, ki živi z družino v vasi ob njenem izviru, mala sestrična Olga, ki stanuje v na novo zgrajeni hiši blizu nekdanjega mlina, v katerem /hiši ob njem/ se je rodila, družbo pa ji v lastnih bližnjih hišah delajo trije bratje in mama Pavla, ki bo, tako upamo, učakala sto let, ter moj oče Jožef, ki je kot fant pomagal v mlinu, ko je 13. decembra 1925 umrl gospodar-mlinar Janez Zajc-Jurjev, je ostala sama ovdovela žena Cecilija s številnimi otroki. Moj oče je poleg tega vozil, kar so namleli, s konjem in vozom v Ljubljano.  

S konjskimi vpregami od Pšate do Pšate

Skozi mojo sedanjo vas Suhadole pa se je 29. junija 2002, prav na god zavetnika podružnične cerkve na Pšati pri Dragomlju, prvič na prijateljsko srečanje s prebivalci »spodnje Pšate« s šestimi konjskimi vpregami (po letu 2007 so se izmenično obiskovali z avtomobili, covid-19 pa je ustavil tudi to; bo treba obnoviti) peljalo okrog štirideset vaščanov »gornje Pšate«. Dopoldne so namenili prijateljskemu druženju in športnim igram, popoldne pa so se zbrali k maši v vaški cerkvi. Vaščani Pšate pri Cerkljah na Gorenjskem so s seboj prinesli maketo svoje podružnične cerkve sv. Marije Magdalene, ki jo je izdelal Nande Podjed (danes krasi cerkev), podarili pa so jim tudi sliko konjenika, ki se je na opozorilo perice ustavil pred brvjo čez reko Pšato (Pešato) in jo prečkal peš. Obe cerkvi sta lepo zunaj in znotraj obnovljeni. Razlikujeta pa se po tem, da so prvo vaščani postavili v strmem pobočju nad vasjo, druga pa je na ravnem na robu vasi. Prvo še posebej rad pogledam, kadar se peljem s kolesom ali avtomobilom po polju blizu bližnjih vasi, s katerega je prelep pogled na Krvavec in visoke vrhove za njim, ter levo in desno od njega. Tudi zaradi tega, ker je to cerkev leta 1738 postavil komendator baron Peter Jakob de Testaferrata (vas je takrat spadala pod komendsko župnijo, danes pa pod cerkljansko), oče našega veleuma Petra Pavla Glavarja. Vas Pšata pri Cerkljah na Gorenjskem je prvič omenjena kot Pischat leta 1238, vas Pšata pri Dragomlju pa kot Peyzhat leta 1302; sedanjo cerkev so postavili leta 1752.

Tokrat me je začudilo, ko sem se vozil na Pšato pri Cerkljah na Gorenjskem, kako se je drevje že, veliko prezgodaj, odevalo v jesenske barve, za izsušeno travo na travnikih in rjavkasto koruzo pa tako vem, kmetje ob tem samo gledajo v nebo (večinoma zaman), kdaj bo iz njega kaj moče, bo obilno deževje napolnilo vse bolj razpokane travnike. Da se bliža dež oz. da je danes soparno vreme, so mi potrjevali roji mušic nad polji.

Prijazna sogovornika v Trzinu in na Pšati

Toku reke Pšate, tokrat bi lahko rekel potočku (o Pšati smo prebivalci vasi ob njej govorili le kot o potoku, čeprav je zaradi svoje vodnatosti, posebej pa številnih pritokov res reka), sem nato sledil skozi vasi Poženik, Šmartno, Zalog, Komenda, Moste, Suhadole, Topole, Mengeš, Mengeška Loka, Trzin in Pšato pri Dragomlju. V slednji sem pri ustavljenem mlinu ob mostu čez reko srečal prijaznega domačina, ki mi je povedal, da vode v strugi ni več že na polju, po katerem sicer teče reka iz Trzina v smeri vasi Pšata. Povedal mi je, da lahko pridem do tja, kjer Pšata presahne, po makadamski poti. Že prej mi je prav tako prijazni mladi Trzinčan dejal, da je sedaj v strugi v tej vasi malo več vode, kot  je je bilo še pred dnevi. Pozna se, da je padlo vsaj malo dežja. A kaj, ko se ta voda porazgubi, izgine, ponikne … Ko bi vsaj kje drugje, kot reke ponikalnice, pridrla na dan. Pa ne. Vprašal sem ga, ali vode ni več, ker jo črpajo za namakanje polja, pa mi je dejal, da tega ne počnejo. Tistega, kar naj bi delal moj sovaščan, ko se je s cisterno peljal k reki v smeri Slevca. »Pa ja ne pelje v tej vročini na travnik gnojevko,« sem vprašal enega izmed vaščanov. »Ne, po vodo gre!« mi je odgovoril. Po velikosti cisterne sem zlahka ugotovil, da bo tako reke Pšate manj le ne za nekaj deset ali sto litrov, marveč veliko več. Če bi vsak kmet tako delal …

Pogledi v strugo reke Pšate z malo, vsaj nekaj vode, nazadnje pa popolnoma suho, so bili zelo zaskrbljujoči. Kot sneg prekrije in zakrije marsikaj, tako tudi voda, če je je veliko ali vsaj dovolj v strugi. Ker pa je je bilo tega dne malo, zelo malo, nazadnje pa nič, sem videl vse mogoče v njej, samo rečne struge, napolnjene z vodo, ne. Priložnost za temeljito očiščenje dna reke, a tega dela nisem nikjer opazil. Sem pa pri nekdanjem Erzarjevem mlinu v Mostah, kjer je bilo nekoč vaško kopališče, v plitvi vodi ugledal nekaj ribic. Rib ne, vsaj velikih, ker zanje ni bilo več dovolj vode. Tistih nekaj ribic je bolj čofotalo kot plavalo. Tudi drugje nisem v vodi opazil večjih rib. Pšačan mi je dejal, da so jih nekaj ribiči rešili, koliko pa jih je umrlo, pa sam Bog ve. Močne korenine drevesa v izsušeni strugi na Pšati pri Dragomlju so jasno kazale, kje so se lahko skrivale velike ribe. V idealnem mestu zanje. Tam bi jih, kadar je dovolj vode, lahko lovil z rokami, kot so jih nekoč vaški fantini. Sam sem bil za kaj takega premalo spreten pa tudi preboječ, čeprav ni boljšega, kot pečena postrv, na morju pa vsak dan riba. Kakršna koli, samo da je. Največ zaradi tega, ker jih žena Marta ne mara pripravljati, uživa pa sploh ne. Potem imajo mož in otroci skomine po njih.

Grozljiv pogled v strugo

V vasi Pšata pri Dragomlju sem se zgrozil nad tem, kar sem videl v izsušeni strugi reke Pšate. Veliko tega, kar so ljudje odvrli vanjo, ko je bilo še dovolj vode. Bog ne daj, da bi šel plavat po njej, saj bi si ob tem lahko poškodoval ude, ko bi oplazil odvrženo opeko, dotrajano kolo, ostre kovinske predmete … Ljudje smo res uničevalci narave, ne pa njeni skrbniki, bomo naš planet in vse, kar je na njem, s svojimi nepremišljenimi dejanji postopoma uničili. Zastrupljamo ga tako že, onesnažujemo. Pri tem se sploh ne zavedamo, da gre za t. i. grehe zoper stvarstvo. Lahko bi jim rekli »ekološke grehe«. Kdor mi ne verjame, naj se v svojih vaseh te dni sprehodi ob reki Pšati. Mene prav boli pri srcu, kadar pogledam vanjo. Pri njenem ogledu od izvira do skorajda izliva v Kamniško Bistrico pa me je zelo močno stisnilo pri srcu. Najprej zaradi vlage v zraku, rojev mušic, pripekajočem soncu, ki je napovedovalo popoldanske plohe (v Ljubljani je res bila), nato pa skrbi, kaj bo z mojo ljubo reko Pšato, če bodo še naprej takšna predvidena sušna leta. Ko skoraj ni vode v razbremenilnih kanalih (v mengeškem je komajda kje kaj vode, ta prej polzi kot teče prek kamnov in skal).

Cvetoča ajda s čebelnjakom

Skrbi pa mi je, čeprav ne kmetujem, imamo pa vrt, povzročalo tudi to, kar sem videl na zaradi suše prizadetih poljščinah. Vzradostile pa so me njive cvetoče ajde, čebelnjak ob njej, da bodo imele čebelice kaj obirati, lepe župnijske in podružnične cerkve, kapelice in znamenja, zgovoren spomin na umrlega človeka, ohranjene, čeprav ne obnovljene stare kmečke hiše, mogočna drevesa. Kulturna krajina, ki jo je ustvaril človek, jo obnavlja in skrbi zanjo. Kot antipod temu, kar uničuje. Narava pa je tokrat, to leto, udarila nazaj. To je bilo tudi pričakovati po vsem tem, kakšen odnos ima človek do nje, kako ravno z njo, je ne spoštuje dovolj. To leto smo s hudo sušo in njenimi posledicami dobili močno lekcijo za naprej. To lahko potrdim s svojim ogledom reke Pšate. Za nazaj ni mogoče stvari popraviti, za naprej pa jih je mogoče predvideti, načrtovati, predvsem pa čim prej ukrepati. Če hočemo, da bo reka Pšata tekla skozi naše vasi in pritekla v Kamniško Bistrico, ne pa, kot smo se učili v šoli, reki Amur Darja in Sir Darja sploh ne pritečeta ali le v manjši količini v vse manjše in presihajoče Aralsko jezero, nekdaj med štirimi največjimi na svetu. Pri prebivalcih Kazahstana zaradi nekdanjega megalomanskega sovjetskega  načrta, kako omenjeni reki preusmeriti in izkoristiti za namakanje bombažnih polj, pri reki Pšati pa zaradi močnega udarca matere narave nazaj človeku, ker je ne spoštuje dovolj. Da pa kljub vsemu ne bom prikazal preveč črno-bele podobe, sem to ugotovitev, ta zapis pospremil s fotografijami, ki govorijo o človekovi veličini, ustvarjalnosti, zgodovini. Oboje daje pravo podobo tega, kako je bilo nekdaj, je danes in bo jutri. Z veliko zaskrbljenostjo, kaj vse nam bo prinesla prihodnost. Reka Pšata pa bo pritekla ali pa kdaj, kot letos, sploh ne, do izliva v Kamniško Bistrico. Tedaj se nam, kot tokrat, res ne piše dobro.

Kje so časi, za katere je veljalo: »Če se Pšata bo skalila, po devetih kamnih se bo spet zbistrila.« Jo bom lahko pil, kot sem jo kot otrok pri vasi Glinje, kjer smo imeli travnike. Bo, kot je zapisal Ivan Kropivnik, udeleženec prvega srečanja vaščanov vasi Pšata pri Cerkljah na Gorenjskem s prebivalci vasi Pšata pri Dragomlju v pesmi Kraljica voda: »Bistra voda med gorami, vije se v doline, polja, si kraljica med vodami, vse te hvali iz okolja.«

Besedilo in fotografije: Jožef Pavlič