Kakor podobe iz sanj
»Na neki način je to tudi lovljenje spominov,« pojasni Jernej, »svet je danes drugačen od tistega, ko sem bil kot otrok na morju. Zato sem se na pot vedno odpravil takrat, ko so ljudje z obal že odšli, da so bili ti kraji bliže mojemu notranjemu občutju, ki sem ga v sebi nosil o njih. Fotografiral sem samo takrat, ko sem nekaj začutil. S camero obscuro ne moreš zajeti akcije, dolgi časi osvetlitve to onemogočajo. Prisili te, da se umiriš, da ne bezljaš več toliko za vedno novimi motivi, ampak le pustiš, da svet steče skozi in zariše, kar pač zariše.« S camero obscuro si je Jernej ves postopek zajema podob na prvi pogled sicer zelo omejil, a mu je hkrati dajala neskončen občutek svobode. Tudi v omejitvah in napakah. Največje soočenje z eno od njih se mu zgodilo po popotovanju po Španiji in Portugalski, kjer se mu je, ne da bi se tega zavedal, pokvaril sprožilec, ki odpira zapornico pred luknjico. »A ravno tisto, kar bi kdo drug zavrgel, je postalo za Jerneja vir novih zgodb in sporočil. Ta zatemnjenost, ta ujeta svetloba, fotografije, ki spominjajo na podobe iz sanj, ki dajejo občutek medprostora, spominjanja, povezave nad povezavami, pomenov v pomenih,« razpreda Mignozzi, Jernejev sošolec iz časov študija na beneški akademiji Belle Arti.
To je ta pot... take poti ostanejo...
»Kakor Soča, ki steče v Jadran: njena kapljica se pretoči tudi v Benetke,« se tistih časov spominja Jernej.»Všeč mi je bil občutek življenja v mestu, to okolje, sprehajal sem se po mestu, opazoval neki drug svet, a se hkrati počutil domačega. Prvo leto študija sem živel v Mestrah, to je Italija, ki je ni na turističnih prospektih, nato na Punti Sabbioni, od koder sem se v Benetke vsak dan vozil čez celo laguno. Saj so se nam vsi smejali, kako živimo tako daleč, 30 minut do Lida in potem še 15 minut do San Marca. Bilo je, kakor bi se znašel v uvodnem kadru Viscontijevega filma Smrt v Benetkah. To je ta pot, celo ladja je bila podobna, le da ni imela dimnika. Je pa bilo stanovanje poceni, in pot..., take poti ostanejo... Za piko na i sem potem zadnje leto bival še v samih Benetkah.« A v mesto (zaenkrat) ne bi šel živet. »V mestu je popoln kaos, mesto te zapre, mesto je stres. Bolj mi ustreza narava. Življenje na robu na neki način. Tu si lahko napolniš baterije, tu si prisiljen razmišljati širše. Zmeraj sem rad raziskoval svoj prostor, zanimalo me je, do kod sežejo njegove meje. Že ko se pripelješ čez Vršič, začutiš drugačnost, začutiš vpliv toplega morja. Zakaj bi šel v neki prostor in bil v njem tujek! Saj je umetnost lahko povsod enako dobra. Ali slaba.«
V večni igri kreacije in destrukcije
Jernej je slikar, ki ni opustil slikanja, in fotograf, ki ga je fotografija zanimala že v osnovni šoli. V srednješolski strojni smeri se nikakor ni znašel, zato se je prepisal na kmetijsko šolo »in sem moral narediti tudi izpit iz vožnje s traktorjem. Sem ga peljal po Solkanu,« se zasmeje s svojim nalezljivim belim smehom. Po kom sta brata, Jernej, slikar in fotograf, in Ivan, pianist, podedovala umetniško žilico? »Po noni,« se pošali Jernej, in pokaže njeno ˈnadrealistično inštalacijoˈ, v ohišje stenske ure shranjeno vrečko z biškoti. Je samoten popotnik skozi čas, v večni igri kreacije in destrukcije, poglobljen analitik sodobne družbe. Lepoto dojema kot prostor oziroma stanje, kjer nas nič ne zmoti. Nekaj, kar v nas ne zbuja konflikta. Nekaj, kar nas spočije. »Narava brez posegov človeka bi bila idealen odraz lepote. Ljudje živimo v popolni zasičenosti, prostor se nam tako fizično in psihološko vse bolj zožuje. Na žalost tudi umetnost dosti pripomore zraven.« Sam čuti potrebo po ustvarjanju, po uspehu ne. »V aktu ustvarjanja si zgolj medij, skozi katerega se preliva svet, a problem današnjega časa je pasivnost. Večina se sistemu zgolj prilagodi, kajti biti izločen iz sistema je najhujša kazen. Živimo v svetu, v katerem bi morali marsikaj spremeniti. Kaj če je naša naloga le to, da samega sebe dobro in pošteno ugledamo v ogledalu? Ko se bomo resnično videli, se bo rešitev porajala sama od sebe. Če si jo seveda sploh želimo…«
