Predstavljamo življenjsko zgodbo Zorana Blažiča, ki se je rodil v Plavah leta 1951. Ko je bil Zoran star eno leto, je njegov oče odšel v Avstralijo, z mamo pa sta ostala v Sloveniji v širši družini. Živeli so v veliki revščini ter se bojevali s pomanjkanjem in boleznijo. Mama si je z očetom še nekaj časa dopisovala, a se je kasneje izgubil vsak stik. Ko pa je bil Zoran star deset let, je mama od moža nepričakovano prejela pismo. V njem je bilo povabilo v Avstralijo, priloženi pa sta bili dve enosmerni ladijski vozovnici. Pred mamo je bila težka odločitev, saj se je zavedala, da bi morala v povsem neznano državo na drugem koncu sveta in da nima denarja za morebitno vrnitev domov, če bi šlo kar koli narobe. A prav zaradi revščine doma se je odločila, da povabilo sprejme, saj skorajda ne bi mogla oditi v še slabše razmere. Tako sta se z Zoranom podala na oddaljeni kontinent, da bi tam poskusila novo življenje. V Avstraliji sta bila prva legalna migranta iz takratne Jugoslavije.

–       Kako se kot desetletni deček spominjate tega potovanja z ladjo v Avstralijo, v neznano deželo na drugem koncu sveta?

Bilo je poleti leta 1961. Iz Plavi smo šli na vlak za Sežano, kjer bi se morali dobiti še s sorodniki, da bi se na postaji poslovili. A je nekako prišlo do zmede in ni bilo nikogar, zato sva morala na vlak brez slovesa. Celotno potovanje je trajalo en mesec. Najprej sva šla do Milana, potem pa v Genovo, kjer sva se vkrcala na ladjo za Sydney. Z mamo ves ta čas nisva bila v hudi stiski le zaradi same odločitve o odhodu, ampak tudi zato, ker nisva vedela, kaj se je zgodilo z domačimi, ki niso prišli na postajo. Spraševala sva se, kaj se jim je zgodilo, ali so imeli nemara kakšno nesrečo. Na ladji tudi ni bilo nobenega Slovenca in en mesec se z nikomer nisem mogel pogovarjati. Skratka, hudo mi je bilo, saj sem bil še otrok. Ko pa smo prispeli in se izkrcali, sem zaslišal, da me nekdo kliče: »Zoran! Zoran!« Bil je moj oče, ki sem ga takrat po toliko letih ponovno videl. Bilo je zelo čustveno, ko smo se kot družina končno spet združili.

–       Kaj pa se je zgodilo s sorodniki, da vas niso prišli pozdravit na železniško postajo?

Na srečo nič. Šele po dolgih dveh mesecih v Avstraliji je prišlo pismo iz Slovenije in smo izvedeli, da je z njimi vse v redu, saj so takrat samo močno zamujali. Nekdo je predlagal, da bi šli po neki bližnjici, potem pa so se izgubili.

–       Kakšen prvi vtis vam je pustila Avstralija? Kako ste se sploh prilagodili življenju, saj jezika niste razumeli in razen staršev niste poznali nikogar?

Ko smo prišli, je bil avgust in je bilo tam vse še toliko bolj suho kot običajno. V Sloveniji sem bil navajen gozdov, zelenja, tu pa je bilo vse bolj rumeno in rjavo, kar mi ni bilo prav nič všeč. Tudi nobenega prijatelja nisem imel. Z nobenim od vrstnikov se nisem znal pogovarjati. Imel sem veliko domotožje. Nenehno sem razmišljal, kako bi se vrnil v Slovenijo. Šele nekaj let kasneje, ko sta se že rodila tudi brat in sestra, ko sem bil malo starejši, sem se zavedel, da postajamo vse bolj vpeti v to deželo in se bomo kot družina le stežka še kdaj vrnili v Slovenijo, ki sem jo tako pogrešal.

–       Kako pa je bilo na začetku? Verjetno ste najprej še hodili v šolo, kjer ste se naučili jezika?

Da, prav blizu doma je bila šola, ki sem jo najprej obiskoval. Tujcev tam skoraj ni bilo. Bila pa je ena Ukrajinka, ki je bila nekaj časa moja »prevajalka«, saj so mi rekli, da naj bi bil ukrajinski jezik od vseh drugih še najbolj podoben slovenščini. To je seveda le na pol res, a nekako smo se znašli. V šoli sem bil pri matematiki kar dober, pri vsem drugem pa sem imel na začetku velike težave. Na srečo so bili včasih učitelji do mene malo manj strogi in postopoma sem se le naučil angleščine in sem potem lažje shajal. V družbo pa sem se vključil tudi z igranjem ragbija, ki me je zelo pritegnil. Tako sem odraščal in končal srednjo šolo.

–       Ste si potem poiskali službo?

Da, delati sem začel v bližnji železarni. Takrat je bilo to ogromno podjetje s 24.000 zaposlenimi. To je bila druga največja tovarna na jugu države. V njej je izjemno težaško delo vse do upokojitve opravljal tudi moj oče. Jaz pa sem delal kot uslužbenec v pisarni, najprej kot računovodja, kar me ni preveč veselilo. Lepše mi je bilo, ko sem presedlal v marketing. Zanimivo je, da ta železarna še obratuje, le da ima dandanes samo še 4000 zaposlenih. Vseeno sem kasneje zapustil to službo in se raje vpisal na univerzo, kjer sem študij tudi zaključil. Z novo pridobljeno izobrazbo sem večkrat za več mesecev odpotoval v Korejo, kjer sem kot prostovoljec tamkajšnje študente učil angleščino.

–       Vaša žena je Korejka, kako sta se spoznala?

Ona je prišla v Avstralijo kot medicinska sestra, kjer naj bi ostala nekaj let, da bi začasno delala in pomagala v bolnišnici. Srečal pa sem jo pri nekem prijatelju, ki ga je oskrbovala na domu. Prijatelj mi je rekel, naj pridem, ko bo tudi ona tam. In sem res prišel. Tako sva se spoznala, se začela družiti in se ne nazadnje po dveh letih poročila. Bil sem star 24 let, ona pa dve več. Skupno nama je bilo, da sva oba priseljenca in sva se prav zato dobro razumela, saj sva se kot tujca spoprijemala z istimi težavami. Tisti, ki ni nikoli živel v tuji državi, številnih takih težav sploh ne opazi ali razume.

–       Vaša sestra in brat sta se rodila v Avstraliji. A govorita kaj slovensko?

 Sestra še kar dobro, brat malo manj. Slovenščina ni lahek jezik. Pa še toliko različnih narečij obstaja. Kjer smo mi živeli, ni bilo veliko drugih Slovencev, zato je bilo učenje jezika za nas še težje. Poznamo pač tak jezik, kot smo ga govorili v svojih krajih pred toliko leti. Mama in oče sta poskušala imeti čim več stikov s Slovenci v Avstraliji, pa dopisali smo si z domačimi, tako da sta starša tudi na ta način ne le ohranjala stike, ampak privzgajala kulturo.

–       V Avstraliji verjetno bolj malo ljudi pozna Slovenijo?

Pred desetletji jih resda ni bilo mnogo, pa še ti so seveda bolj poznali našo nekdanjo državo Jugoslavijo. Danes pa imamo internet in lahko vsak dostopa do informacij. Vsak lahko pogleda, kje je moja domovina, če o tem slučajno teče beseda. Je pa tudi Slovenja danes bolj prepoznavna, recimo kot turistična destinacija, pa tudi kot športna velesila. Najbolj se razveselim, ko se občasno tudi tukaj zasliši slovenska glasba, recimo Avseniki, ki so mi zelo pri srcu.

–       Domači kraji vam zelo veliko pomenijo in večkrat se vrnete domov …

Kadar koli upam, pridem v te kraje. Prvič po odhodu sem se vrnil v Slovenijo prav na poročnem potovanju. Od takrat sem vedno s sabo pripeljal tudi starša. Oba sta bila tu štirikrat. Zadnjikrat pri starosti 87 oz. 84 let. Hudo je bilo, ko sta odhajala nazaj v Avstralijo, in vsi smo vedeli, da je to zadnje slovo od domačih. Sedaj sta že pokojna. Jaz pa ne štejem več, kolikokrat sem že prišel na obisk k sorodnikom in prijateljem. Rad obiščem tudi kakšne druge kraje tu v bližini oziroma po Evropi.

–       Danes se potovanje z letalom še zdaleč ne more primerjati z ladjo, vseeno pa kar traja, da pridete z drugega konca sveta v Slovenijo.

Res je, pot je za nas kar dolga, a tudi zato, ker vedno potujemo preko Koreje, da se tam srečamo še z ženino družino. Potovanje v Slovenijo običajno za nas traja od 20 do 30 ur, odvisno od letov. Letos so se precej podražile letalske vozovnice in še težko jih je dobiti. Na srečo lahko z domačimi ohranjamo redne stike tudi kar preko interneta, vseeno pa se osebnega obiska ne da primerjati z ničimer drugim.

–       Tudi sicer radi potujete po svetu, kajne?

Da, to imam v sebi, to je v moji krvi. Moje prvo potovanje je bilo na Novo Zelandijo, ki … mi je bila takrat nekako najbližje. Pokrajina te države je zelo lepa in me je zelo spominjala na Slovenijo. Avstralija je sicer videti lepo, če prideš samo kot turist na obisk, ampak če živiš tukaj, je drugače in doživljaš veliko težav. Zato rad potujem in obiskujem druge države. Bil sem že na vseh kontinentih, razen v Ameriki.

–       Kaj pa sorodniki, vas kdaj obiščejo v Avstraliji?

Seveda, marsikoga sem že povabil. In zelo sem bil vesel vsakega dosedanjega obiska tako sorodnikov kot prijateljev, ki sem jih gostil pri sebi doma v Avstraliji. Vedno rečem: »Pridite, pri nas boste vedno dobrodošli.«

–       Kako všeč vam je Avstralija?

(Dolga premor.) Na kar koli pomislim, vedno to primerjam s Slovenijo … Hrana je že drugačnega okusa, to lahko rečem. Pred desetletji se je dalo v Avstraliji mogoče res malo bolje živeti, a dandanes ni več tako. Standard se je povsod nekako izenačil, cene so povsod podobne, življenje v Sloveniji je sedaj veliko boljše, kot je bilo nekoč. Avstralija je danes resda moja država in jo imam kot tako rad. A se zavedam, da ima tudi Avstralija, tako kot vse države, svoje nerešene težave. Recimo vprašanje Aboriginov še dandanes ni ustrezno rešeno, čeprav so avtohtono prebivalstvo, ki je doživelo ogromno krivic. V Avstraliji se imajo nekateri angleški potomci zaradi določenih zgodovinskih vplivov še dandanes za nekaj več od vseh drugih, tudi od drugih priseljencev iz drugih predelov sveta. Nekateri si tudi upajo reči: »Če ti kaj ni prav, pa pojdi, od koder si.«

–       Za zaključek še kakšno vaše sporočilo za naše bralce?

Lepo je hoditi po svetu, a najlepše je priti nazaj v rodni kraj. Mogoče to ne drži ravno za vsakogar, zame pa še kako. V Avstraliji živim že 61 let, a z mislimi sem vedno v Sloveniji.