Pa jo imamo! Pomlad. V dolini je že bohotna, v gozdu Pečno še bolj zadržana, a že prekrita z violično žafransko odejo. Ondan, pred gregorjevim, jo je tam pozdravil slavnostni zbor piščali, kar sto štirideset so jih izdelali člani kanalskega društva Keramost. Veliko veselja so imeli z njimi predvsem otroci, a tudi odrasli, ki so skupaj z najmlajšimi iskali na gozdni poti proti Ulici ptičjih krmilnic skrbno (a ne preveč) skrite keramične gumbke. Za en gumbek – ena piščalka, napove pred pravljičnim pohodom umetnik Gregor Maver, ki ustreznejšega imena za tisti dan ne bi mogel imeti. Tudi na velikem plakatu napisana prijazna napotila so bila v pomoč številnim obiskovalcem (že) 10. gregorjevanja v Parku Pečno. Obiskovalcev je bilo res veliko.

Ko svetli del dneva postane daljši

In se je piskalo in veselilo in pozdravljalo nov čas, novo upanje, nov začetek. Gregorjevo, ki se praznuje 12. marca, na god svetega Gregorja, ima korenine v predkrščanski dobi, vendar se je pri ljudeh uveljavilo prepričanje, da predstavlja prihod pomladi, nas pouči vsevedni google. »Po starem, julijanskem koledarju se je praznovalo na prvi spomladanski dan, ko je svetli del dneva postal daljši. Takrat naj bi čevljarji, kovači in drugi rokodelci prenehali delati ob umetni svetlobi. Po ljudskem izročilu se na ta dan ‘ptički ženijo’, zato je praznik povezan tudi z zaljubljenci.« Izročilo tudi pove, da so ponekod na ta dan šli na ‘tičjo svatbo’, ko so imeli ptiči svojo ohcet, dobrote s ptičje ohceti pa so ostale v grmovju, kjer so jih otroci lahko poiskali in se z njimi posladkali.

»Gregor luč v vodo vrže«

Velik mož je bil ta Gregor Veliki, eden najimenitnejših cerkvenih učenikov in papežev. V spominu je ostal zapisan kot preroditelj cerkvenega petja (v gregorijanski koral), prav on je predelal tudi koledar, ki se sedaj imenuje po njem – gregorijanski, zapiše etnolog Niko Kuret. Po legendi naj bi sveti Gregor kot dojenček do rokodelca, mlinarja, priplaval v nekem lesenem predmetu po vodi. Od tod običaj, ki se je ohranil vse do danes – spuščanje ladjic s svečkami po vodi –, in rek »Gregor luč v vodo vrže«.

 Tam pod miniaturno gozdno galerijo

V Parku Pečno nismo spuščali ladjic, smo pa dobili vsak svojo glineno piščal, ki so jo z vso natančnostjo in zavzetostjo izdelale roke domačih keramikov. Lahko bi se gregorjevanje s tem končalo, pa se ni. Obiskovalce je čakala še dvojna poslastica. Koncert vrhunskega glasbenika Boštjana Gombača in kulinarično presenečenje kuharja Dragija Lazovskega, prav tako vrhunskega. Tam pod miniaturno gozdno galerijo Razglednica, v kateri si še vedno lahko ogledamo fotografsko razstavo domačega umetnika Jerneja Skrta, je svoj ˈoderˈ postavil Gombač, od malih nog zapisan glasbi, in iz piščali in drugih inštrumentov izvabljal zvoke, ki so posnemali glasove sove in drugih živali, ter se poigraval v šaljivih zvočnih pogovorih in monologih. Glasbenik, ki mu je, kakor sam pravi, pri ustvarjanju zvok glavni navdih in vodilo, in bolj je nenavaden, večji izziv, možnost izražanja ter veselje do dela mu nudi. Najboljši slovenski vsestranski inštrumentalist, ki igra na kopico nenavadnih inštrumentov in zvočil. Vse, kar dobi v roke Boštjan Gombač, spremeni v glasbeni inštrument in iz njega izvabi čudežne zvoke, predstavi glasbenega mojstra spletna stran.

Štiri luknjice v stegnenici mladega jamskega medveda

S humorjem začinjeno glasbeno predstavo je v Parku Pečno požlahtnil z zvoki iz neandertalčeve piščali, iz katere je moč izvabiti izjemno široko paleto tonov. Seveda je imel Gombač v rokah zgolj kopijo, inačico najstarejšega glasbila na svetu, 60.000-letne piščali, ki so jo odkrili med arheološkimi izkopavanji v najdišču Divje babe blizu Cerknega. Iz stegnenice mladega jamskega medveda, v katero so narejene štiri luknjice, jo je bil izdelal neandertalec, naš daljni prednik, poimenovan po dolini Neander v Nemčiji, kjer so našli njegove prve ostanke. Odkritje piščali potrjuje, da je bil neandertalec popolno razvito duhovno bitje, zmožno tenkočutnega umetniškega ustvarjanja, kakor je glasba, torej prvi med človekovimi predniki, za katere vemo, da so poznali glasbila. 

Za trenutek radosti in hvaležnosti

Z neobičajnimi zvoki iz pradavne neandertalčeve piščali, dragocenosti svetovnega pomena, ki jo hrani Narodni muzej Slovenije, je ob Dragijevi pomladno pogrnjeni mizi v Park Pečno nežno vstopila pomlad. Bil je to trenutek radosti ob srečanju z ljudmi, sobivanju in sočutenju z naravo, ki daje vzcveteti žafranu in peti pticam, trenutek hvaležnosti za vse, kar prinaša življenje. Tudi za dragocene ljudi, ki (še) zmorejo entuziazem in se s pesnikom kot otroci vzradostiti: »Na gregorjevo – otec, še veš? – se ptički ženili so, za šolskim vrtom v mejici gostili se, pili so.«