Velikonočni prazniki, polni sonca in z burnim cvetjem
posejano naravo, se počasi poslavljajo.
Vračajo se mi spomini v čas moje mladosti. Tokrat so se
ustavili pri Kazimiru Malniču.
Spomnila sem se Božjega groba, tistih dveh
stražarjev, ki sta se mi tako zelo utisnila v spomin in
samega prizorišča. Ta Božji grob je delo Kazimira Malniča - Kazija.
Verjetno nisem edina, ki sem kot otrok starejše
poslušala mimogrede, s pol ušesa, saj je bil takrat moj
svet, zanimanje za preteklost in dogajanje v njem, vse
drugje. Danes, ko me marsikaj zanima, nimam več koga
vprašati.Teh ljudi ni več, a od mnogih so ostala živa
njihova dela. Ostal je tudi Kazijev Božji grob, ki je tudi letos
krasil našo cerkev.
Kazijevo delo so bile tudi Jaslice, od katerih se spominjam
predvsem ozadja - slike mesta iz Vzhoda, s tamkajšnjo
tako značilno arhitekturo.
Ni mi znano, če to delo še obstaja, a Kazijev Božji grob
še živi in v naših spominih tudi ta veliki umetnik, samouk,
gluhonemi Kazi.

Hvala ti. Kazi!

zapisala:Adela Jerončič
Ročinj, 8.aprila 2026