Globoko v spanje se je že ogrnila narava v parku Pečno, ko se je v njem sredi decembra zgodil še zadnji dogodek, posvečen iztekajoči se Evropski prestolnici kulture in predvsem sledem, ki jih je slednja pustila v tem prostoru. V projektu smo sodelovali z Gozdno hišo, ki povezuje umetnost, naravo in trajnostni razvoj v edinstveno izkušnjo, pravita Primož in Lijana, skrbna gospodarja parka. Še stojijo Varuhi gozda, glinene skulpturice, ki so jih pod vodstvom akademske kiparke Nike Šimac pred dvema letoma v prvem delu projekta zgnetli člani domačega Kluba keramikov. Vsi varuhi so se v gozdu že dodobra udomačili, gozd jih je odel v svoja oblačila, varujejo ga in on njih.

Lansko leto se jim je pridružila krajinska skulptura Valovila, prostor z uporabno vrednostjo, ki hkrati krepi zavedanje o pomenu gozdov za ohranjanje ekološkega sistema in biološke raznovrstnosti. Skoraj petdeset dolžinskih metrov polomljenih in poškodovanih dreves robinje je v pridnih rokah zaživelo novo življenje. Nastal je objekt, ki je lahko uporaben kot sedež, počivalnik, igralo ali del scenografije. Ali pa zgolj kot izviren likovni element, karkoli si je pač zamislila krajinska arhitektka Orjana Velikonja Grbac.

Tudi v gledališki predstavi Ladje, tretjega iz niza projektov EPK-ja v parku Pečno, je Valovila opravljala svoje poslanstvo. O predstavi, ki je doživela kar pet izvedb, smo že pisali. Dodajmo le, da je njeno prizorišče ostalo kot nadrealistična instalacija, ki bo počakala na nadaljevanje v prihodnji pomladi.

Zadnji, četrti projekt je nastal nekoliko višje v parku, na skali, na katero je vizualni umetnik Gregor Maver napel svoje rumene meje. Prostorsko postavitev, o kateri je tudi že tekla beseda, si je zamislil kot meje, ki ločujejo ljudi, a lahko postanejo tudi prostori priložnosti in srečanj.

Ob zvočni spremljavi skladb, ki so jih izbrali avtorji projektov, ob blagodejni toploti ognja in vabljivem obetu na mizi ni bilo težko prisluhniti Barbari Fajdiga Perše, podžupanji občine Kanal, ki je v svojem govoru opisala vse štiri pridobitve, ki odslej bogatijo park Pečno. Tudi se ni bilo težko odzvati Primoževemu povabilu k sprehodu. Mimo Varuhov gozda, rumene meje (instalacije IN SI-TU), nadrealistične instalacije na prizorišču Ladij do Valovile. In potem po lesenih stopničkah v Razglednico na ogled fotografske  dokumentacije vseh štirih  projektov skozi lečo izjemnega fotografa Primoža in ob spremljavi pesmi o kresnicah, ki jo v ozadju prepeva Nick Cave in jo je bilo slišati tudi v zadnjem dejanju gledališke predstave Ladje: »Vse, kar potrebujemo, je preprosto predaleč … in vse je tako oddaljeno kakor zvezde.« A ne park Pečno, ta je na dosegu srca. Nasvidenje torej spomladi, tihi gozd!

                                                                                                 Iva Sivec