Tretjič je uspelo. V začetku septembra so se vremena vendarle zjasnila in filmska predstava, ena od mnogih, ki jih že desetletje gosti skrivnostni gozd Pečno, se je lahko začela. Leta 2015 je bil tam ob stoletnici konca prve svetovne vojne predvajan film Nadje Velušček in Anje Medved Niso letele ptice. Tako je s projektom Kino v gozdu postal Park Pečno ena prvih zunanjih kinodvoran goriškega Kinoateljeja, ki vsa ta leta skrbi za strokovno in tehnično podporo in katerega aktivnosti je v uvodu predstavila Mateja Sulič. Da glavni izziv pri delu v parku predstavlja odziv gozda na različna dogajanja, na filmske in gledališke predstave, glasbene nastope, umetniške postavitve ali na pomladni naliv, prebere Gregor Maver pojasnilo Primoža Kožuha, poleg soproge Lijane dolgoletnega skrbnika parka. A čutiti je, da so drevesa in drugi prebivalci gozda dogajanja v njem dobrohotno sprejeli.

Odrešitev za začetnike je bil naslov filma, ki smo ga tokrat gledalci lahko prvič spremljali s tribune Valovila, enega od štirih projektov EPK-ja v parku, avtorice Orjana Velikonja Grbac, ki se podpisuje tudi pod oba odra na obeh straneh tribune. Radovednost je zbujal že sam naslov: kakšno odrešitev in katere začetnike je imela v mislih režiserka Sonja Prosenc. Sama ponudi iztočnico za odgovor. »Ko sem bila otrok, nam je na cesti zgorel avto. Iz tega otroškega spomina na avtomobile, ki vozijo mimo, je nastala Odrešitev za začetnike. Sredi kaosa in strahu mimo zgorelega avta zapelje drug avto – bleščeč, nov, z družino, ki se zdi popolna in se ne ustavi, da bi pomagala.«

Kdo so ti ljudje, ki se odločijo, da ne bodo ustavili? V kontekstu filma gre za premožno družino, ki živi na videz popolno življenje, a se mora soočiti z lastnimi razpokami, ranljivostjo in  moralnimi dilemami. Zanje se torej mora zgoditi ˈodrešitevˈ, iskanje smisla, rešitve ali duhovnega očiščenja. Oznaka ˈza začetnikeˈ dodaja ironičen ton – pomeni, da so liki šele na začetku razumevanja sveta zunaj svojega mehurčka. Poglabljamo se v življenje premožne slovenske družine, "nouveau riche" (fr. novi bogataš), ki živi v stekleni hiši sredi gozda, ločena od ˈnavadnegaˈ sveta. Oče Aleksander, mati Olivia in hči Agata. Aleksander, ki ga igra Marko Mandić, je sanjaški oče, ki bi rad poletel v vesolje, Olivia (Katarina Stegnar) je pretirano zaščitniška mati, ki skuša ohraniti red v hiši, Agata (Mila Bezjak) je najstniška hči, izrazito uporniška in jezikava, ki išče pozornost na vse možne načine, kar vse razkriva razpoke v navidezno popolni družinski fasadi. Steklena hiša je kot milni mehurček, lep, krhek, a ločen od realnosti. Hiša je pametna, moderna, a tudi sterilna. Vse je pod nadzorom, a hkrati so liki izpostavljeni – brez zasebnosti, brez pristnih odnosov. In potem v stekleno hišo kot duh preteklosti, ki razbije iluzijo popolne družine, vstopi Julien, Aleksandrov sin iz prejšnje zveze, ki se z očetom ni videl že več kot dvajset let. Julien ni del njihovega sveta, zato vidi stvari, ki jih drugi ignorirajo. Ni agresiven, a njegova človečnost, ranljivost in iskrenost delujejo kot ogledalo, v katerem se družina mora soočiti s sabo.

Večkrat nagrajeni film Sonje Prosenc, v katerem prepoznamo tudi kakšno primorsko prizorišče, se (opazno) navdihuje pri Pasolinijevi Teoremi, enem najvplivnejših italijanskih filmov 20. stoletja. V obeh filmih se pojavi neznanec, ki vstopi v na videz ˈpopolnoˈ buržoazno družino in s svojo prisotnostjo razbije njihovo notranje ravnovesje. Pasolini ostro kritizira buržoazno družbo, ki je izgubila stik z duhovnostjo in pristnimi čustvi, Sonja Prosenc to kritiko nadaljuje in za razgaljanje družbenih patologij uporablja podoben pristop kakor Pasolini: absurdne situacije, subtilen humor in simboliko (steklena hiša kot simbol izolacije in elitizma, pametna tehnologija, Žižkove izjave v avtu). V obeh filmih doživijo liki notranji razpad, ki je nujen za morebitno duhovno ali čustveno preobrazbo. Podobno kakor Pasolinijev neznanec tudi Julien ne ponudi rešitve, ampak sproži zgolj proces.

Sonja Prosenc je Teoremo na novo poustvarila v sodobnem, slovenskem kontekstu – brez nadnaravnih elementov, a z enako močnim učinkom. Film je hkrati družbena satira, psihološka drama in filozofska refleksija, ki se sprašuje: Je brezbrižnost do sveta, ki nas obdaja, naučena, je simptom širše družbene patologije? Ali pa se morda bojimo soočiti s svojo lastno ranljivostjo? In kolikšna je cena resnice? Vprašanja, ki smo jih sicer maloštevilni, a pozorni gledalci iz Parka Pečno odnesli domov, da bi se z njim soočali v svojem vsakdanu, svojih odnosih do drugih in do sebe.

                                                                                            Iva Sivec