Zgodbe, izpisane na skalnati steni in v hudourniški strugi

Ob jesenskem enakonočju, simbolu ravnovesja in prehoda, takrat, ko je čas za ustavitev, trenutke miru, hvaležnosti in notranjega razmisleka, sta se v Parku Pečno kot del uradnega programa EPK-ja zgodila dva izjemna dogodka. Prostorska postavitev ˈIn situ/In si tuˈ ter gledališka predstava Ladje, oba povezana s pojmom meje, bodisi fizične, tiste, ki je veliko več kot le črta na zemljevidu, bodisi meje med resničnim in intuitivnim, med zavednim in nezavednim. Meja, ki jo je z 51-imi lastnoročno izdelanimi keramičnimi mejnimi znamenji s sto petdeset metrov dolgo rdečo vrvjo  na skalo razpel vizualni umetnik Gregor Maver, govori s pomenljivim besediščem. Začne se že pri besedni igri. Latinski izraz in situ dobesedno pomeni na mestu ali v izvirnem položaju, tam, kjer je nekaj nastalo ali obstalo. Filozof Heidegger bi rekel, da človek biva in situ — v svetu, ne kot opazovalec, temveč kot udeleženec, v danem položaju z vsemi njegovimi vprašanji in odgovornostmi.

Na skalnato steno, ki je pred natanko desetimi leti na pot pospremila 332 keramičnih ptic, Maverjevo prostorsko postavitev ob stoletnici prve svetovne vojne, se je tokrat zapisala druga zgodba. Ptice so v vseh teh letih počasi izginile, stena pa še vedno stoji neomajna v vsej svoji trdnosti, prepojena s spomini vseh 332-ih prebivalcev Kanala, ki so zaradi vojnih grozot zapustili svoj rodni kraj. Z rdečo vrvjo prepredena skalna gmota pa tokrat govori o poti, ki vodi preko meja, ki razdvajajo nekoč povezane skupnosti, preko pregrad, ki ločujejo med domačim in tujim, znanim in neznanim.

Mukotrpno pritrjevanje vrvi med skalne razpoke je avtor skupaj s prijateljem Bojanom opravil brezhibno. In tako stoji tam, in situ, razpokana skalnata stena, kot pajkova mreža prepredena z vrvjo in mejnimi znamenji. Kot simbol, ki je hkrati klic in opozorilo. »Klic, da ohranimo svojo celovitost, in opozorilo, da se ne ujamemo med lastne stene,« razloži Maver. Meja je lahko prostor, kjer se srečamo. In situ, v svetu, ne kot opazovalci, ampak kot udeleženci. In tako stojiš tam in si tu, pravi avtor, pred kamnito steno med mano in tabo.

»Vsak migrant ima muko«

Naslednji dan so iz Parka Pečno izplule Ladje. Po hudourniški strugi, med praprotjo, čez korenine gabrov, hrastov in robinje, ob zvokih kabrce, glinene piščali naravovercev, z vonjem po gozdu. Kot da bi se zgodbe Primorcev, ki so zapustili domači kraj in z ladjami odpluli v nov svet, največkrat v Avstralijo in Argentino, ponovno vrnile tja, kjer so nastale.

Mojca Madon, mlada, prodorna gledališka režiserka, domačinka iz Avč, se podpisuje pod te zgodbe, v katerih raziskuje identiteto, pripadnost in odnos do doma ter meje med dokumentarnim in fikcijo. S predstavo Ladje, avtorskim gledališkim projektom, ki ga zaznamuje izredna občutljivost za človeško izkušnjo, izpiše trpko zgodbo njih, ki so odšli iskat priložnosti za boljše življenje, a tudi izzive. Kajti migracijo, enega najstarejših in najbolj kompleksnih pojavov v človeški zgodovini, zaznamuje  psihološki stres zaradi izgube doma in zaradi prilagoditve novemu, tujemu okolju, prihoda v temo, v labirint. »Vsak migrant ima muko,« je slišati v Ladjah.

Predstava razpenja most med spominom in sedanjostjo, med osebnim in univerzalnim. Zgrajena je na pričevanjih primorskih izseljencev, »umirajočih zvezd, kresnic, ki šibko utripajo v temi«, pa tudi tistih, ki so ostali doma. Slišati je citate iz knjige Med srečo in svobodo avtorice Brede Čebulj-Sajko, igralci Anuša Kodelja, Marjuta Slamič in Nejc Cijan Garlatti pa skupaj z domiselnimi režijskimi rešitvami dodajo čustveno intenzivno noto. Pripomore tudi začetna simbolična pripoved o robinji, drevesu, ki je hkrati čudovito in trmasto, predvsem pa trdno in vzdržljivo. A kaj pomeni zapustiti domovino, dom, kjer si rasel skupaj s hruško na vrtu in ti je znan vsak kamen ob poti? In kako se oblikuje občutek pripadnosti, ko si razpet med dvema svetovoma? Pomeni, da si v terri australis incognita, neznani južni deželi, deželi ovac in kengurujev, za zmeraj tujec, ker ne znaš igrati kriketa? Pomeni, da nočeš več obiskati domovine, ker ponovnega slovesa od nje ne bi več prenesel? » Po kaj bi hodila domov,« se vdan v usodo sprašuje ženski glas v predstavi.

Vsaj še eno vprašanje ostaja za Ladjami. Na hrbtni strani zgibanke, ki spremlja predstavo, je zapisana misel,kijo pogosto pripisujejo Charlesu Bukowskemu, ameriškemu pisatelju in pesniku, znanemu po surovem, iskrenem in pogosto ciničnem pogledu na življenje: Kaj je dom, če ne prvi kraj, od katerega zbežiš?                            

                                                                                                   Iva Sivec