V torek, 9. decembra, se dobimo na parkirišču ob športnem parku Doblar. Čaka nas dobro uro trajajoč voden ogled muzeja, za vse se je dogovoril Belo s svojim šefom, povabi Lijana, tajnica Kluba keramikov Kanal. Pa smo šli. Na ogled elektrarne Doblar, najstarejše delujoče hidroelektrarne na Soči, ki električno energijo proizvaja od leta 1939 in danes predstavlja pomemben del energetske in kulturne dediščine Posočja. Preden vstopiš v notranjost elektrarne, te pozdravi doprsni kip Tesle, genija s prepoznavno prečo na glavi, ki je razsvetlil in elektrificiral svet, omogočil radio, daljinsko vodene naprave in človeštvo premaknil za nekaj desetletij naprej. Preseneti te veličastnost stavbe in razkošje marmorja, zaslišiš šepet stoletij: o industriji, ki je zrasla ob Soči, o ljudeh, ki so verjeli v prihodnost, o svetlobi, ki se rodi iz reke.

Belov šef Boštjan Čopi poznavalsko vodi po svojem »ozemlju«. Najprej skozi muzej tehniške dediščine, trajen opomnik o tem, kako je elektrifikacija spremenila življenje v Posočju in omogočila njegov gospodarski razvoj. Muzej, nastal kot del projekta Evropske prestolnice kulture Nova Gorica – Gorica 2025, ponuja izjemno poučen, likovno popoln in simboličen sprehod skozi zgodovino in tehnologijo. Stalno razstavo, ki združuje tehniško, arhitekturno in kulturno dediščino, spremlja na stenskem videu živahen tek reke, »jasne ko gorski zrak«, zasliši se njen »spev krepak« in izpiše se prvi verz Gregorčičevega poklona njej, krasni, bistri hčeri planin.

Čopi, vodnik skozi unikatno muzejsko postavitev in nato v samo drobovje elektrarne, pove, da je slednja sprva proizvajala energijo za italijansko omrežje, da je med letoma 2009 in 2014 v njej  potekala obsežna rekonstrukcija, da HE Doblar ni le energetski objekt, temveč tudi simbol industrializacije zahodne Slovenije, da je elektrarna Doblar trajen opomnik prehoda v moderno dobo, ko je Soča postala vir energije za širšo regijo. Pove še marsikaj, a je le za učeno in v tehniko posvečeno glavo. Glave njih, ki prisegajo na naravo, pa poudarjajo, da je estetski, kulturni in ekološki pomen Soče, opisane kot najlepše reke v Evropi, večji od zgolj energetskega. Čas, ki vedno molči, a odgovori na vsa vprašanja, pa bo tisti, ki bo razsodil o desetletja trajajočih razpravah med energetiki in naravovarstveniki.

Nekaj svetlobe, rojene iz Soče, se je zasvetilo tudi v oknih Keramosta, hiše na vogalu, kjer domujejo kanalski keramiki. Izdelali so domiselno novoletno okrasje, bele pravljične hišice, in ga prepletli z lučkami. Še prej so v obnovljeni galeriji ustvarjali protokolarna darila za občino Kanal. Zahvaljujoč neutrudnima mentorjema Darji in Ferdu so darila dostavili predčasno in še dodatno razveselili obe podžupanji. Zares nista skrivali navdušenja nad izdelki, povedo. Uspešno leto so zaznamovale tudi zadnje tri mentorske razstave. Andreja Koblar Perko je vodila delavnico izdelave velike forme, Ivan in Robi, mojstra tehnike raku, pa sta vsak na svojem domu odkrivala udeležencem skrivnosti rakuja in golega rakuja.

Ali bi želeli, da potem še nazdravimo, se Lijani zapiše k povabilu na ogled elektrarne. Morda tam, kjer Blaž peče dobre pice. In smo se dobili, tudi Belo, član Kluba, ki je »zakrivil« nevsakdanji sprehod čez most, kjer se srečata narava in človekov um, iščoč moč v toku reke, da bi ogrel dom, da bi razsvetlil noč.

                                                                                       Iva Sivec