V Ročinju, pri Malničevih, je bila doma umetnost-glasbena in likovna. Jožef Malnič, ki je bil odličen organist,bi letos praznoval 140. rojstni dan, 60 let pa bo letos minilo od njegove smrti.
Njegov sin Kazimir, ki je bil gluhonem, je bil izjemen likovnik. S kakšno lahkoto in hitrostjo je s svinčnikom ali z vodenimi barvicami ustvarjal prečudovite slike!
Hčerka Lala (Evlalija) je igrala na kitaro in tudi lepo pela, bila je zelo znana šivilja.Mira (Bogomira) je bila po značaju zelo zabavna, podobna očetu Jožefu. Tudi ona je pela in iz Malničeve hiše je bilo pogosto slišati njihovo skupno muziciranje.
Velikokrat sem se spraševala, če je v njihovi hiši še Jožefov pianino. Letos, na pustni torek, sem dobila odgovor. Ko sem se vračala s pošte, sem se srečala z novimi lastniki Malničeve domačije in jih povprašala po pianinu. Novi gospodar me je vljudno pospremil po stopnicah. Ko sem vstopila v hišo, mi je spomin poletel v (približno)1950.leto. Takrat sem šla z mamo k Malničevim, kjer so imeli pevci vaje za spevoigro Vasovalec. Šlo je za splet ljudskih pesmi,ki pripovedujejo o dogodivščinah ob vasovanju na vasi. Pevci, med katerimi sta bili Mira in Lala, moja mama in Mirko Čuk (bilo jih je gotovo več, a se njihovih imen ne spomnim), so z Jožefovo spremljavo na pianinu vadili vsak svojo vlogo. Žal, izvedbe tega dela nikoli ni bilo, vzrok mi ni znan.
Pianino je osamljeno stal v prostoru, ob njem je bil le vrtljivi Jožefov stol. Prostor je bil brez notranjih sten, videti je bilo, da se stavba obnavlja. Gospodarja sem prosila, če pianino lahko preizkusim, kar mi je rad dovolil. Zaigrala sem dve skladbi. Ne bi rekla, da je bil močno razglašen, le mnoge njegove tipke se niso več oglašale. Kljub temu, da sem smela jaz poseči v ta Jožefov zaklad in mi je to veliko pomenilo, sem ob odhodu začutila v prsih močno tesnobo.
Čutila sem kot bi me pianino (Malnič) gledal, razočaran, ker odhajam, sam, z vprašanjem o svoji nadaljni usodi. Zdelo se mi je, da je gospodar začutil mojo stisko, ko mi je rekel, da lahko pridem še kdaj.
Pianino, ta Malničev poslednji pričevalec, še danes živi z mano. Vesela sem, da bo Malničeva hiša ponovna zaživela z ljudmi, ki so jo vredni. To mi je dokazal novi gospodar z besedami: "Majhna je, a je naša". Jaz pa dodajam: "Dobrodošli pri nas, v Ročinju".

zapisala: Adela Jerončič