Tekoče bitje Jerneja Skrta

»Me je pritegnil naslov,« prišepne znanka, »vodna vila.« »Tekoče bitje,« jo popravim, in ugotoviva, da se naslova dopolnjujeta, oba ji pripadata. Njej, reki Soči, ki sta ji v kanalski Galeriji Rika Debenjaka konec oktobra slavnostno odo zapela Skrta. Oba domačina, Jernej, slikar in fotograf, ki je dihu Soče od izvira do izliva sledil več let, v vseh letnih časih in vremenih, in Ivan, sicer vrhunski pianist, ki je Jernejevo razstavo pospremil s poetičnim besedilom. »Nismo vedeli, da je Ivan tudi pesnik, in izjemno sem vesela Jernejevega Tekočega bitja,« ponosno pove na odprtju Milica Zimic, predsednica kanalskega Prosvetnega društva Soča.

In zdrsne misel po pobočju spomina

Vsaka soba v nekdanjem stražnem stolpu, kjer so nekoč stražarji budno gledali v dolino Soče, danes pa v njem domuje umetnost, je namenjena delčku reke. Od izvira v Trenti, kjer so njeni prvi koraki divji, neukročeni – kot mladost, ki še ne pozna meja, do tam, kjer se svet umiri, kjer se Soča razlije v modro spokojnost morja – kot starost, ki je spoznala meje. Kot človeško življenje, doda avtor. Dih jemajoče Jernejeve fotografije, o katerih njegov brat Ivan zapiše, da niso podobe, temveč srečanja, trenutki, ko se reka in pogled prepoznata. In zdrsne misel po pobočju spomina, bi rekel Proust, in prepozna pogled njemu drage kraje in čase. Davni izlet v Trento, otroško radost izvira, umirjeni tok reke med Kobaridom in Tolminom, tam nekje vmes Bečje s pogledom na Sveti Lovrenc, kjer nad njivo še lebdi materin nasvet »Ko boš oplela koruzo, pa pojdi dol k Soči, da se odpočiješ«, ledeno mrzel objem, ko si stopil vanjo. V očeh ti ostane ta barva, za zmeraj, je ni take, z vlažnimi očmi pove ded, stari modri mož.

Zen med zemljo in nebom

Jernej, ki je bil za svoje ustvarjalno delo pripravljen prehoditi dolge poti in bedeti globoko v noč, ugleda močerada na skali, teloh v spomladanskem snegu, plezalko v steni, vogal ograje (ker je modra), odvrženo plastiko (ker je tudi modra), del ženskega telesa (ker ima rožnato obleko), črno belo fotografijo vojakov na fronti, ki so nekoč ob njenih bregovih sanjali o domu, ženske obraze na starih fotografijah, odvrženo adidasko, koš za košarko z anhovskim kamnolomom v ozadju, mavrico v razpenjenem valu, kamnito sovo, okostje ptice, svojo silhueto… Avtorjevo občutljivo oko zazna vse, kar to vodno bitje nosi s seboj in v sebi, dobro in hudo. A ne sodi. Gleda s srcem, tiho opazuje igro svetlobe in teme, ognja in zmrzali, spokojnost in penasto besnenje, zen med zemljo in nebom.

 Kakor pesnik piše pesem

Fotografiral sem z majhnim digitalnim fotoaparatom, razloži avtor razstave Tekoče bitje, s fiksnim 35-milimetrskim objektivom, brez povečav. Fotografiral je spontano, hitro, brez priprave, le tisto, kar ga je na licu mesta pritegnilo. Razmišljal je kasneje, ko je bilo treba vse posnete fotografije sestaviti v tok, ki bo predstavil reko v celoti. Zaupal je svojemu občutku in zlagal tako, da je poustvaril scene, barve, strukture, ki so se mu med celoletnim fotografiranjem najbolj vtisnile v spomin. Prilagajal se je prostorom, okroglinam in ravnim zidovom v sobah kanalske galerije, in zlagal fotografije tako, kakor pesnik piše pesem ali slikar slika sliko, le da je bil njegov gradbeni material – fotografija.Z uporabo svetlobe, kompozicije in ritma je dosegel meditativni učinek in ga dopolnil z izjemno premišljenim kolažem, v katerem se gibljejo oblike, barve, komaj vidni detajli, prebliski časa, prazni vmesni prostori.

Vse je moralo zapeti

In nastala je vznesena pesnitev, o kateri Jernejev brat zapiše: »Občutimo hvaležnost, da imamo v Kanalu umetnika tako velike globine in širine.« Jerneja Skrta, diplomanta beneške Akademije lepih umetnosti, ki svojo umetniško govorico oblikuje skozi slikarstvo in fotografijo in oboje razume kot eno gibanje. »Ivan je zelo lepo napisal,« je zadovoljen Jernej. »V tekstu je bistvo tega, kar sem počel in kar še vedno počnem, le da v drugih strugah.« Samo nekaj Soče bo moralo še preteči, pa nas bo presenetil s tisto strugo, ki jo je letošnje poletje prebrodil v osrčju Evrope.

»Vse se je moralo povezati, vse je moralo zapeti, če se izrazim z glasbenim terminom,« pravi Jernej. »Meni je zapelo, upam, da je in bo tudi drugim.« Rosam sinjega nebá in zélenih gorá, vsemu temu duhovnemu, emocionalnemu toku, lahko obiskovalci prisluhnejo do 7. decembra.

                                                                                     Iva Sivec