Ustvarjalni naboj je bil tisti, ki je pripeljal dva ducata članov kanalskega Kluba keramikov v Breg pri Golem Brdu, vasico, ki se je bila ugnezdila na vzpetino nad reko Idrijo na skrajnem zahodnem delu Brd, tik ob meji z Italijo. Z vasi seže pogled do Vidma (Udine), nad vasjo, ki se odpira proti Furlaniji, se ob dobri vidljivosti v daljavi zablešči srebrna črta morja. Nekaj čez dvajset ljudi živi v vasi, ki je med vojno in tudi po njej preživljala hude čase. Vinogradi in oljčniki jo obdajajo, in mir je v njej. Prostora za avtomobile je komaj kaj, a so se kanalski keramiki dobro organizirali in ga je bilo zato na Skubinovi domačiji dovolj tudi za njihove jeklene konjiče.

Samo mojstri vedo

Na delavnico posebne tehnike žganja gline, imenovane ràku, so prišli. In na druženje. Sami prekaljeni mojstri. S seboj so prinesli enkrat odžgane izdelke iz šamotirane gline, Ivan Skubin, njihov gostitelj in tudi sam prekaljen mojster, jim je odstopil svoje avtorsko narejene glazure iz pepela od trt, modre galice in zemlje (prsti). Nanesli so jih na svoje izdelke, ki so jih potem skrbno položili v veliko peč za keramiko in…čakali. Samo mojstri vedo, kolikšna mora biti temperatura v peči in kdaj je tisti trenutek, ko je potrebno peč odpreti, po žareč izdelek seči s posebnimi kleščami in ga položiti v žagovino. Tam dozoreva lepota njegovega arhaičnega otipa  – in potem, po približno pol ure, zagledajo oči tisto, kar so ustvarili vsi štirje elementi: zemlja, voda, zrak in ogenj.

Veseliti se dneva

Pričakovanje, radovednost in nestrpnost so komaj ukrotljivi. Odrasel človek postane otrok, ki kar ne more učakati trenutka, ko bo sredi dima in ognja lahko ugledal svoj izdelek, ga še vsega vročega ohladil z vodo, opral in ga začel občudovati. Ali pa tudi ne. Včasih se stvari obrnejo drugače od pričakovanj, a tudi to je del igre, ki jo nudi ta stara tehnika žganja gline. V šestnajstem stoletju se je razvila na Japonskem, hkrati z obredom pitja čaja, kot duhovna tehnika. Obred se je moral odvijati v preprosto in skromno opremljenem prostoru, skodelica je morala biti skladna z njim, opremo in obredom, na njej pa vtisnjena pismenka ˈràkuˈ. Danes je tehnika ràku prepoznana kot tipičen japonski tip keramike, in Japonci so jo razvili v vrhunsko umetnost. V Evropi je postala popularna šele po letu 1960, vsi, ki so ji zapisani, pa vedo, koliko vztrajnega eksperimentiranja, trdega dolgotrajnega dela, proučevanja, napak in vriskov veselja je vtisnjeno vanjo. Kot bi bilo v njej zapisano eno celo človeško življenje. Pismenko ràku, vtisnjeno na prvih japonskih skodelicah, nekateri  prevajajo kot ˈužitek, veselje, osvoboditev, užitek v ugodjuˈ, drugi kot ˈveseliti se dnevaˈ.

»Apel podobo na ogled postavi«

In veliko veselja je bilo tisto soboto sredi marca na zelenici pred Joščevo domačijo v Bregu. Veselje je ustvarjati z notranjo radostjo, o kateri govorijo roke, v dotiku z nastajajočim predmetom, v dotiku z glazurami pečenega predmeta, ki so včasih gladke in bleščeče, včasih baržunaste. Po končanem žganju v čarobni igri ognja in dima, prenašanju žarečih izdelkov v radoživosti in radovednosti z obilo nepredvidljive ustvarjalne zabave so kanalski keramiki postavili svoje umetnine na ogled pred dvesto let staro Skubinovo domačijo (aprila pa tudi v kanalski galeriji Keramost). Nika in Gregor sta jih po travi razporedila v spiralo, v čast bodočemu mestu kulture so izobesili evropsko zastavo, sosedova Marisa je izdelala lične številke, jih postavila pred vsak izdelek in – izbor najboljšega se je začel. Dejan, ki je zbral največ točk, je za nagrado dobil liter olja, sad oljčnega drevesa, briške zemlje in dela gospodarjevih rok, Jernej, ˈuradniˈ fotograf dogodka, pa naslednji dan zraven poslanih fotografij dopiše: Zelo lep dan... Se ga še vedno čuti... tudi na oblekah.