Bil je dež na praznično majsko soboto, a najprej je bila glina. Tisti osnovni element, ki ga nosita v sebi zemlja in človek. Mehka in voljna tvarina, ki v srečanju z dlanjo začne pripovedovati zgodbo, edinstveno in osebno. »Vsaka sled, ki jo pustimo v njej, je izraz nekega sporočila, bodisi nezavednega bodisi hotenega,« je o glini povedal umetnik Gregor Maver, tudi sam zapisan tej prvobitni materiji. »Zahteva prisotnost, potrpežljivost in spoštovanje. Ustvarjalni proces je hkrati telesen in duhoven, je iskanje ravnotežja med naravo in človekom, med minevanjem in trajanjem, med notranjim svetom in otipljivim izrazom,« je nadaljeval svoj pozdravni govor na odprtju tradicionalnega festivala keramike Kerafest, ki je razlil svojo ustvarjalno reko v več rokavov. V galerijo Rika Debenjaka, v galerijo Kluba keramikov Kanal in na kamniti oder Kontrade.

Kjer glina ni več le snov

Ko se po strmih stopnicah gotske hiše vzpnemo v razstavni prostor, vstopimo v svet, kjer glina ni več le snov. Postane jezik, zgodba posameznika, a vendar povezana v skupnem ustvarjanju. Vstopimo v bogato krajino idej, tehnik in osebnih pogledov, ki nas vabijo k raziskovanju izraznih možnosti, ki jih keramika ponuja, od tradicionalnih lončarskih tehnik, kjer se oblika rojeva v ritmu vrtečega se vretena, do ročno modeliranih skulptur. Vsak ustvarjalec izstopa s svojo izraznostjo, bodisi z geometrično natančnostjo in minimalizmom bodisi s pripovedmi, ujetimi v obliko in teksturo površine, razlaga Maver razstavljena ogledala idej.

V razstavo so vključena tudi dela, plod večletnega sodelovanja članov kanalskega Kluba keramikov z Goriškim muzejem v projektu, ki je bil namenjen raziskovanju lokalnih glin in njihovi uporabi. Raziskava, pomembna tudi za današnji čas, poudarja trajnostno rabo naravnih virov, spodbuja lokalno ustvarjanje ter ohranja in prenaša bogato znanje o keramičnih tehnikah, ki izvirajo iz zgodovinskih praks.

Taktilije z živahno kiparsko zgodbo

Da keramika ni en sam slog ali ena estetika, ampak neskončno polje možnosti, je sporočala tudi razstava Taktilije v prostorih Keramosta. »To ni skupinska razstava četverice umetnic, Polone Demšar, Paole Korošec, Mojce Smerdu in Dani Žbontar, temveč projekt, ki je nastal ob druženju in pogovorih v keramični delavnici in opazovanju nastalih oblik in napak, ki nastajajo v procesu žganja gline,« zapiše umetnostna zgodovinarka Nadja Zgonik v katalogu, ki je izšel ob razstavi. »Na tla položene odprte, razrahljane forme, razpotegnjene po prostoru tako močno, da dopuščajo otip, premičnost, možnost vživetja in razumevanja pripovednosti razstavljenih del,« dodaja umetnostni zgodovinar Sarival Sosič. V oblike kamnov, vilinskih bitij in zlepljenih gradnikov ujete glinene skulpture z globokim občutkom za oblikovanje teles ponujajo obiskovalcu živahno kiparsko zgodbo, povzeto po tisti največji, najmočnejši kiparki – Naravi.

Poklon tradiciji in individualnosti

Do konca maja bosta na ogled obe razstavi, življenje tiste na kamnitem odru Kontrade pa je trajalo le en dan. Dovolj, da so se s svojimi deli poleg članov domačega Kluba keramikov predstavili tudi člani vseh primorskih stanovskih društev in članici iz Italije. In čeprav sejem ni bil živ, saj so ga motili deževni oblaki, se je ob druženju, odlični joti, pecivu in briškim češnjam izpel kot poklon tradiciji in individualnosti, v kateri se sodobna ustvarjalnost srečuje z eno najstarejših umetnostnih oblik človeške civilizacije. Kot poklon glini, tej izrazito čutni materiji, ki nagovarja vsakega od nas, naj se ji prepustimo in prepoznamo, kako vsaka oblika nosi svojo zgodbo, kakor tudi vsak ustvarjalec svojo resnico.

                                                                                                          Iva Sivec