Tradicionalno gregorjevanje v Parku Pečno

Kdor hoče videti, mora gledati s srcem

Pečanski pihci niso odpihnili dežja, so pa obogatili moker sobotni dan, namenjen trenutku, ko sonce premaga luno in se ptički ženijo. Že dvanajstič zapored so se Park Pečno, njegovi prebivalci in obiskovalci poklonil gregorjevanju, prazniku, ki prežene zimsko okorelost in v človeku in naravi na široko odpre čute in v njih prižge radovednost in ustvarjalnost. Samo dobre čevlje je potrebno imeti in dežnik, opogumi Primož Kožuh tiste, ki podvomijo, ali gregorjevanje bo. In je bilo! Mokro in lužasto, obarvano z mavrico pisanih dežnikov, a bogato kakor zmeraj.

Bili so v mokrem gozdu skriti keramični gumbki, in kdor je katerega od njih našel, si je prislužil keramično piščal, nastalo v rokah članov Kluba keramikov Kanal. In bile so v Razglednici, nemara najmanjši galeriji na svetu, razstavljene fotografije ptic domačina Aleša Kofola, ki je več kakor eno leto s fotoaparatom sledil zračnim prebivalkam krošenj in podrasti. Devetinštirideset živopisanih ptic je obiskovalce spraševalo, ali jih prepoznajo. Trd oreh za nepoznavalce, ki v najboljšem primeru poznajo le kakšno petino od njih, kolikor jih je zvedavo opazovalo s fotografij. »Poznavanje ptic bo dobrodošlo pri današnji nagradni piščalki. Dobil jo bo tisti, ki bo pravilno uganil največ vrst ptic,« napove Gregor Maver, povezovalec vsakokratnega dogajanja v gozdu, polnega čarobnih umetnin. Takih, ki jih je ustvarila narava, in takih, ki jih je bil porodil človeški um in so jih ustvarile njegove roke.

Potem se je začelo ugibanje. Je to ščinkavec ali ni? Kje je kukavica? To ni  strnad. Najbolj iznajdljivi so si pomagali z guglom, a vseh ptic tudi ta vsevednež ni prepoznal. Zmagovalko je na Valovili, umetniškem objektu v naravi, čakala prelepa nagradna piščal, vsa okrašena z grozdom vdolbenih barvnih pikic in parom zvedavih očesc. Zraven pomladanske mize, ki jo je kakor zmeraj domiselno pripravil Dragi Lazovski, so se nagajivo muzali pečanski pihci, gozdni duhci, ki bdijo nad naravo in o katerih Primož zapiše: »Njihova telesca so nenavadno raznolika. Njihove oči so prav tako posebne, nekateri imajo dve, drugi zgolj eno, včasih celo eno na čelu in drugo na zatilju. Ta skrivnostna bitjeca so kot svetilniki na nemirnem morju, čuvaji v temini poti. Izgubljene usmerjajo z nežnimi zvoki, ki jih slišijo samo živali. A tisti med ljudmi, ki znajo prisluhniti srcu, jih lahko začutijo. So šepet vetra med vejami, so komaj zaznavni utrip, ki vodi domov.«

»Je bilo prav junaško dejanje prisostvovati. Ma je bilo lepo,« še zapiše Primož, poleg žene Lijane in sodelavcev gonilna sila v parku javnega značaja z rekreativno in kulturno izobraževalno vsebino.

Dobro je namočilo na gregorjev praznik, da je naravo in človeka prebudilo v življenje in radost, v brstenje in rojevanje novih idej za gozdne in siceršnje poti. Upajmo, da v boljši svet.

                                                                                       Iva Sivec