V knjigi Slovensko čebelarstvo v tretje tisočletje (2011), njen urednik Pavel Zdešar pojasnjuje, da je v preteklosti človek sprva medonosni čebeli samo odvzemal med. Šele v dobi, ko je pričel čebelariti, je z umetno napravljenim čebeljim bivališčem (panjem) stalno ohranjal čebelje družine. V dobi razsvetljenstva in industrijske revolucije je s panji s premičnim satjem hitro razvil znanje in veščine vzrejanja čebeljih družin. V drugi polovici 19.cin v 20.stoletju so postali že bolj pomembni tržni viški čebeljih pridelkov in zaslužek s čebelarjenjem. V 20. stoletju je čebelji panj določal večino metod in opravil pri čebelarjenju. Merilo uspešnosti čebelarjenja je bila predvsem količina pridelka. V zadnjih letih so odločno stopili v ospredje tudi kakovost pridelkov, tehnološka stroka in osveščeni potrošniki, ki so pričeli zahtevati in določati spremembe postopkov dela s čebelami. Posledično sklepamo, da se bodo delno spreminjali tudi sami panji. Temu se bo moral podrediti in prilagoditi tudi slovenski tradicionalni način čebelarjenja. Slovenija je v razvitem čebelarskem svetu pri tem unikum – svojstvena posebnost.

Toliko s priznanim slovenskim čebelarskim strokovnjakom, mi pa poglejmo, kakšne možnosti in pogoje za čebelarjenje imamo na območju občine Kanal ob Soči. Najprej smo obiskali tajnika Čebelarskega društva Kanal-Brda Ivana Mencina, ki je tudi sam zavzet čebelar že od leta 1979.

Ivan je od začetnih nekaj panjev, svojo ljubiteljsko dejavnost nenehno širil in danes ima 40 panjev. Aktiven je v Čebelarskem društvu Kanal-Brda, kjer ima vlogo tajnika društva. Društvo deluje že 42 let, združuje pa 81 članov, od katerih jih je skoraj polovica  iz občine Kanal ob Soči. Velik poudarek dajejo različnim izobraževanjem za svoje člane, redno sodelujejo s Čebelarsko zvezo Slovenije, udeležujejo se različnih ocenjevanj, sodelujejo pri urejanju standardov HACCP za njihovo področje in še bi lahko naštevali.

Največji problem pri čebelarstvu predstavlja zdravstveno varstvo, saj bolezni tudi čebelam ne prizanašajo. Stalno je prisoten nevaren čebelji zajedavec varoza, ki ga je treba posebno poleti in jeseni skrbno nadzirati. V zadnjem času opuščajo kemične pripravke za zatiranje in jih nadomeščajo z drugimi metodami zdravljenja, to je z oksalno in mravljično kislino.

Ker sta na območju kanalske občine med drevesi najbolj zastopana lipa in kostanj, je največ medu prav lipovega in kostanjevega, nekaj tudi akacijevega in cvetličnega. Če želijo tukajšnji čebelarji  pridelati drugačen med, odpeljejo panje na akacijevo pašo v Brda, na smrekovo v Trnovski ali druge gozdove. Velika škoda za Soško dolino je opuščanje sadnih dreves, dolina se zarašča in tako se krčijo možnosti za pridelavo cvetličnega in akacijevega medu, poleg tega tukajšnje gozdove zadnja leta ogroža kostanjeva šiškarica, je zaključil Mencin.  

Sicer pa je velika prednost medu, pridobljenega na območju kanalske občine, prav njegova čistost in kvaliteta, kar se kaže tudi na različnih ocenjevanjih v Sloveniji, od Sežane, Kopra, Ilirske Bistrice, do mednarodnega ocenjevanja v Semiču. Prav s tega ocenjevanja je prejelo najvišje ocene kar nekaj članov Čebelarskega društva Kanal-Brda. Na zaključnem srečanju čebelarjev 8. decembra letos v Postojni pa so prejeli…… 

Obiskali smo še nekaj čebelarjev z našega konca in prvi je Ivo Žnidarčič iz Ajbe, gotovo starosta vseh čebelarjev daleč naokoli. Pri njihovi hiši se čebelari že 120 let. Ivo je z očetovo pomočjo začel že leta 1938 in ko je ob začetku vojne imel 12 let, mu je oče v oskrbo zaupal prvih 18 panjev.  Njihovo število je skozi 70-letno neprekinjeno čebelarjenje povečeval in leta 1980 jih je imel že 150. Kupil je tovornjak in čebele vsako leto prevažal na pašo od Like, do Prekmurja, notranjskih in primorskih gozdov, v Brda. Ivo je vse od ustanovitve čebelarskega društva njegov član, najprej v Novi Gorici, kasneje pa v domači občini. V društvu je skozi leta imel vedno odgovorno vlogo, bil je član upravnega odbora (UO), predsednik, gospodar  in tajnik. “Kljub redni zaposlitvi v Plastiku Kanal, sem vedno našel čas tudi za delo v društvu”, je povedal in dodal, da so mu je pri čebelarjenju vedno pomagali vsi družinski člani. Sedaj mu je pri čebelarjenju  v največjo pomoč snaha Darja, ker na sina zaradi alergije na čebelji pik, ne more računati. Darja prihaja z Gorenjske in za čebelarjenje se je navdušila potem, ko ni dobila zaposlitve v svojem poklicu. Zadovoljna je, da je našla novo priložnost in že snuje novo ponudbo, v katero vključuje med in druge čebelje proizvode, ki jih zapakira v lično darilno embalažo. Tako danes pri Žnidarčičevih večino medu, skupaj z dodatnimi izdelki, prodajo doma, medtem ko so v preteklosti, ko je bila pri njih tudi zbirna postaja za celoten okoliš, med prodajali Medexu. 

Andrej Kragelj iz Doblarja je bil nekdaj zaposlen kot strojnik težke gradbene mehanizacije in vzdrževalec, danes pa je upokojen. Pove, da je čebelar že 17 let.  S čebelami je imel opravka že prej, saj je dolga leta pomagal sosedu, čebelarju Mirku Čuku iz Ročinja pri prevozu čebel na pašo v Brda. Prav on mu je podaril prvi panj, ga sprva tudi  spremljal pri čebelarjenju, a kmalu se je osamosvojil  in danes ima 40 panjev. Andrej je spreten mojster tudi v izdelovanju panjev in okvirjev za satnice. Pove, da panjev ne prevaža na pašo drugam, da ves pridelek proda v domačem okolju. Da je njegov med res kvaliteten  priča vrsta priznanj z različnih ocenjevanj, med njimi je tudi šampion za lipov med. Ker je lokacija v Doblarju in okolici ugodna za čebelja pasišča, je kot član UO društva zadolžen za njihovo območje. V sezoni je tega dela kar veliko, saj je potrebno urejati stike tako s čebelarji kot lastniki zemljišč, kamor se pripelje čebele na pašo. Pri tem je seveda pomemben pravilen razpored kot so oddaljenost od bivališč, med čebelnjaki…..

Marjan Kovačič iz Gorenje vasi je upokojeni nekdanji policist. Pravi, da se je s čebelarstvom spoznal že na srednji kmetijski šoli. Prleka po rodu, je leta 1975 življenjska pot zanesla na Primorsko in pove, da je pri svojem delu kot vodja policijskega okoliša za Kanal vedno srečeval tudi čebelarje in leta 1995 se je odločil, da bo svojo skrito željo uresničil. Kot samouk se je v začetku za nasvet rad obrnil k Ivu Žnidarčiču ali pokojnemu Francu Berniku iz Ročinja. Obema je še danes hvaležen za pomoč. Tudi Marjan ima danes 40 trietažnih panjev, vedno je bil aktiven v društvu, trenutno je predsednik komisije za pasišča na območju občine Kanal. Ob tem pove, da imajo s povpraševanjem po pasiščih vsako leto velik naval. Letos so prejeli kar 145 prošenj in kar nekaj dela so imeli z razporedom in usklajevanjem. “Čebele imam rad, z njimi sem vsak dan,” prizna vsestranski čebelar, ki sam, ko le utegne, izdeluje tudi panje in okvirje za satnice.

Lipov med je kremno bele barve z rumenim ali zelenim odtenkom ali pa izrazito rumene barve. Ima značilen vonj  in aromo po lipovem cvetju, mentolu in zeliščih. Lipov med krepi organizem in pomaga pri premagovanju prehladov.  Kostanjev med je temnejši in ne prav sladek, zato ga uživajo odrasli ljudje. Deluje na prebavila, jetra in ob nespečnosti. Je bogat vir hranljivih snovi pri nezadostni prehrani.  Med vsebuje sestavine, ki telo krepijo skrbijo za ravnovesje v organizmu, spodbujajo življenjske procese, povečujejo obrambne sposobnosti organizma in ohranjajo zdravje. S tega vidika sodijo med in drugi čebelji izdelki med zdrave dodatke k prehrani. Poleg medu pridelujejo še cvetni prah, propolis, čebelji vosek, matični mleček.

Med je sladilo, ki ima za 24 odstotkov nižjo energetsko vrednost kot sladkor. Sestavljen je pretežno iz enostavnih sladkorjev, ki hitro prehajajo v kri in mišice. Zato je bogat vir energije s hitrim energetskim učinkom. Uživanje medu omogoča tudi popolnejše izkoriščanje nekaterih mineralov in vitaminov.  Vsebuje povprečno 34 odstotkov  grozdnega sladkorja (glukoza), povprečno 40 odstotkov sadnega sladkorja (fruktoza) in 1 do 4 odstotke trsnega ali pesnega sladkorja (saharoza), 18 odstotkov vode, fermente (diastaza, invertaza, katalaza, peroksidaza, lipaza), rudninske snovi (kalij, kalcij, natrij, magnezij, železo, klor, fosfor, jod itd.), organske kisline ter vitamine B skupine in C vitamin.

S staranjem se med strjuje in najprej postane kašast, potem pa delno ali povsem trd, pravimo, da med kristalizira. Do tega pojava pride, ko začne glukoza tvoriti kristale. Med lahko v kristaliziranem stanju hranimo več let, pri čemer se mu lastnosti ne spremenijo.

■ Slovensko čebelarstvo ima nadvse spoštljivo tradicijo. Čebelar Anton Janša iz Radovljice je bil že v 18. stoletju eden vodilnih čebelarskih strokovnjakov. Cesar ga je povabil na Dunaj, kjer ga je imenoval za učitelja čebelarstva.
■ Čebela v enem poletu nabere 50 do 60 miligramov medičine, od katere jo 10 % zadrži zase, drugo pa odda mladim čebelam v panju ali odloži v satovje.
■ Satje je posoda za med, ki je ni mogoče pomivati. Najkakovostnejši med pridelajo v deviškem satju, sicer pa morajo satje zamenjati vsaka tri leta.