Knjižico je vsem pristonim tudi podaril. Razstava in pripoved sta bili osredotočeni na skale, ki imajo svoja imena in s katerih se še vedno skače v Sočo. Predvsem pa je pomembno Borutovo sporočilo, s katerim je naslovil razstavo: Da ne bi pozabili. 

»Pod Petrucko so bile znamenite naslednje skale: Lašta, Prvi rob, Drugi rob, Tretji rob, Bojevni, Dvoglav in Bled. Pod Milnom pa so Prvi rob, Drugi rob in tretji rob. Tudi skale pod mostom so imele imena: Štirimetrska, šestmetrska, osemmetrska, Rob kabine, Kabina in Most. To so bila imena odskočišč, s katerih smo skakali v Sočo na noge ali na glavo. Korito in nivo reke Soče sta bila v letih moje mladosti precej drugačna, saj takrat hidroelektrarni Doblar in Plave še ni povezoval tudi drugi tunel.«

Borut je pripovedoval o pestrih dnevih ob Soči. Metali so »plake« in ciljali »bunc« (kovinska konzervna škatla), v vodi so lovili Črnega moža. Študentje so ob brzicah igrali karte. Dekleta so se na brisačah sončila, fantje pa so pripravljali ležišča iz plak (podolgovatih kamnov). Zanimivo je bilo z avtomobilsko zračnico plavati po vodi, največji mojstri pa so bili tisti, ki so sami naredili čoln. Ko se je iznenada vsul dež, so si poiskali zavetje v majhni votlinici in pod previsnim robom med Drugim in Tretjim robom. Robutali so krompir in koruzo, tudi postrv se je znašla na njihovem jedilniku. Ob pesmi so se nato družili pozno v noč. Ob Soči so preživeli cele dneve. Nenapisano pravilo je bilo, da so starejši pazili na mlajše. Posebnost pa so bili skoki na glavo z višin nad deset metrov, predvsem pa z mosta. »Potrebno je kar nekaj skokov z mosta, da dobiš tisti pravi občutek za odriv in uživaš,  ko po zraku letiš proti svoji podobi na mirni gladini Soče, se vanjo zaletiš in se iz globine reke v spremstvu miljonov mehurčkov vračaš proti površju. Skakanje z mosta je bil užitek, ki se je ponavljal vedno znova kar nekaj let, vendar je klub temu prekratko trajal, če pomislim, s koliko odskočišč in kolikokrat sem skočil v Sočo.«  

Borutu je umetniški izraz precej blizu. Preizkusil se je namreč v mnogih umetniških zvrsteh. Petje mu je bilo položeno v zibko (ob njem je zelo rad pel mamin oče, ki je bil zaradi tega početja pod fašizmom večkrat tepen in zaprt). Posnel je nekaj dokumentarnih filmov, za katere pravi, da bodo zanimivi šele čez nekaj desetletij. Fotografira predvsem športne dogodke, ne izostanejo niti glasbeni koncerti, gledališke predstave, razne prireditve. Blizu so mu tudi motivi iz narave. Pravi, da je po naključju začel igrati, pridružil se je Gledališkemu društvu Kontrada; prvo vlogo je zaigral v predstavi Jeppe s hriba (2007), nato pa še v igrah Eno opravilo v čast in spomin Primožu Trubarju (2008), Ni res, pa le verjamem (2009), Dan oddiha (2010) in Žalujoči ostali (2012). Le pisanja se je otepal, v osnovni šoli ga je celo sovražil. Potem je zanj sledilo obdobje, ko ga nič na svetu ni brigalo. »To je bilo obdobje pijančevanj in padanje proti dnu socialne in družbene lestvice ter pristanek na intelektualnem odpadu, v očeh nekaterih sokrajanov. Po streznitvi, ki sem jo, hvala bogu, zmogel trajno obdržati, je sledil preporod mojih aktivnosti. Začel sem pisati predvsem članke za časopis. Prijatelj in moj zaupnik Boris Črnilogar me je vzpodbujal k delu in pisanju, pa tudi filmanju in približevanju v družbeno življenje. Vedno mi je govoril: Kar narediš in ti je všeč, je tvoje delo, tvoj ponos, tvoj dosežek. Nikoli ne poslušaj negativna mnenja drugih, saj so ti ljudje v večini primerov nevoščljivi, ker ne znajo ali ne zmorejo narediti tega, kar si naredil ti. Tako je nastala večina proznih in pesniških del in vsa video in foto dela. Ne glede na čas ali obdobje se rad ukvarjam z vsem, kar me tisti trenutek navdihuje. Ko se mi v glavi zasidra neki projekt se trudim, da ga čim bolje izpeljem. V roke vzamem fotoaparat, video kamero ali računalniško tipkovnico in delam, dokler mi zadani projekt ni všeč.«

Z razstavo in zgodbo je avtor želel ohraniti predvsem nematerialno kulturno dediščino, ki se ohranja iz generacije v generacijo. Skale je dokumentiral in jim pridal še dodatno vrednost: moč osebnega spomina, ki v mislih bralca pričara slikovito predstavo. Naj s citatom iz knjižice Mladost ob Soči zaključimo z avtorjevimi besedami: »Še sam ne vem, kdaj me je bilo skakanja z mosta spet strah. Kar naenkrat si nisem več upal na most, na Kabino tudi ne, še skale pod mostom so se mi zdele vedno bolj visoke. Poletja pa tudi vsako leto niso bila taprava in tudi Soča mi je bila vedno bolj mrzla. V Soči se hladim samo še kak teden, morda dva v avgustu, kadar je vročina neznosna. Spet najraje skočim iz vode v vodo, preplavam Sočo in se ves zadihan usedem na obrežje. Pogled mi  uide na Prvi rob, kjer mulci neutrudno skačejo v vodo. Najraje bi odplaval še sam tja na Prvi rob, da bi mlečnozobcem pokazal, kako skače stara garda, vendar se v trenutku zaven svojih že skoraj šestih križev in skoraj sto dvajsetih kilogramov. Mirno zopet zaplavam proti prodnati plaži Pod Milnom, sedem na kamen in čakam, da mi topli sončni žarki posušijo telo. Gledam kopalce na plaži pod senčniki, ki ležijo na mehkih napihljivih blazinah, obdani z hladilnimi torbami, glodajo piščančja pohana bedrca in zraven srkajo hladno pivo. Možje sedijo na zložljivih stolih in za zložljivo mizico igrajo karte, verižno kadijo in iz kozarcev kakor, da bi bili v gostilni, srkajo opojno pijačo. Ženske pa svetlikajoče se od vseh zaščitnih maž kričijo na svoje otroke ali vnuke: » Ne na globoko! Pazi rokavčke! Obuj plavalne copate! Ne skači tako z visokega!« Ubogi otroci! Nenaden trušč v reki pritegne mojo pozornost. Nekaj fantov se je spravilo na dekleta  in jih neusmiljeno  tunkajo na  sredini reke. Nasmehnem se samemu sebi, pritrdilno prikimam in si mislim: »No nekaj starega je pa še ostalo.«  Borut Jurca v Kanalu, 9. aprila 2013